Irena Yebuah Tiran in Leticia Yebuah Slapnik: Sočutje naju povezuje

Irena Yebuah Tiran in Leticia Yebuah Slapnik: Sočutje naju povezuje (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
2. 6. 2017

Ob prihodu v kavarno, kjer smo bile dogovorjene za intervju, sta nemudoma osvetlili prostor s svojo svetlo energijo.

Najbrž sta zaradi številnih delovnih obveznosti precej zasedeni. Kako pogosto se družita?

Irena: Nenehno. Vse si organizirava tako, da se vidiva.

Leticia: Res je. Vsak dan se vidiva. Razen, ko je Irena v tujini. Potrebujeva fizično bližino. Tudi slišiva se desetkrat na dan.

Irena, petje ste študirali na salzburškem Mozarteumu. Vam je bilo težko, ker ste študirali v tujini in niste videli svojih bližnjih vsak dan?

Irena: Zaradi domotožja sem se popolnoma posvetila študiju in precej hitro sem končala prvi del študija, ker sem bila veliko časa na fakulteti, saj sem s tem preganjala svojo žalost. Diplomirala sem v treh letih. Pri podiplomskem študiju pa sem se bolj sprostila. Bilo je nekoliko lažje, saj sem imela avto in sem lahko skoraj vsak vikend odšla domov. Takrat ni bilo interneta, Facebooka ali Skypa, zato sem vsak dan pisala pisma. Navadno sem napisala vsaj tri pisma na dan: eno za Leticio, drugo za takratnega fanta oziroma sedanjega moža in tretje za prijatelje.

Obiskovali sta Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani. Leticia, zaključili ste smer tolkala. Zakaj ste se pozneje odločili za študij arhitekture?

Leticia: Po gimnaziji sem si želela študirati grafično oblikovanje, ampak nisem opravila sprejemnih izpitov. Na arhitekturi pa sem jih uspešno opravila. Želela sem prepričati starše, da bi se sprva vpisala na arhitekturo, pozneje pa bi se prepisala na grafično oblikovanje, vendar nista popustila in sem morala končati arhitekturo. Nisem pa imela neke posebne želje postati akademska glasbenica. Toda ko sem igrala v novomeškem simfoničnem orkestru, mi je profesor predlagal, naj naredim sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo.

Irena: Podobno je bilo pri meni, saj profesionalno ukvarjanje z glasbo ni bila moja prva želja. Tudi jaz sem namreč želela študirati arhitekturo. Potem pa je ravnatelj obema predlagal, naj greva na srednjo glasbeno šolo, ker sva bili nadarjeni.

Od kod je izvirala vajina naklonjenost do klasične glasbe? So na to vplivali vajini starši?

Irena: Niti ne. Oče ima občutek za glasbo in zelo lep glas, ampak doma nismo poslušali klasične glasbe. Ko sva obiskovali nižjo glasbeno šolo, pa smo se skupaj udeležili koncertov klasične glasbe. Zelo sta naju podpirala.

Leticia: Nekatere družine poslušajo klasično glasbo, pri nas pa ni bilo tako. Oče je namreč iz Afrike, kjer opera nima tradicije, mama pa je s podeželja in prav tako ni poslušala klasične glasbe, vendar imata oba rada glasbo. Oče je pel v treh pevskih zborih in zelo rad je poslušal radio. Glasba je bila doma nenehno prisotna. Klasično glasbo sva vzljubili, ko sva začeli obiskovati glasbeno šolo. Opazila sem, da imajo mladi danes pogosto težave s tem, da se v glasbeni šoli izvaja klasična glasba. Poučujem namreč tolkala in ugotavljam, da bi otroci radi igrali predvsem bobne in niso navdušeni, ko morajo vaditi druga tolkala.

Irena, imate podobne izkušnje pri poučevanju petja? Bi otroci raje prepevali popularno glasbo kot klasično?

Irena: Da. Mladi se ne zavedajo, da je operno petje garaško petje, in mislijo, da je čudaško. Meni pa se čudaško zdi, če me učenci vprašajo, ali bodo lahko še vedno 'normalno' peli, in ne samo operno. Ne razumejo, da lahko prepevaš vse zvrsti, ko obvladaš svoj instrument.

Pred nekaj leti je Misty Copeland postala prva temnopolta primabalerina v ameriškem baletu in porušila stereotip o balerinah. Kako je v opernem svetu, Irena? Ste imeli težave zaradi barve kože?

Irena: Pravzaprav sem imela samo enkrat problem. Sem članica vokalnega ansambla Nova na Dunaju in pri enem nastopu je bilo nekaj pomislekov zaradi barve kože. Toda enkrat je bila ta celo zaželena, ker so iskali temnopolto pevko. Načeloma pa nimam slabih izkušenj.

V intervjujih sta večkrat povedali, da nimata slabih izkušenj zaradi barve kože. Najbrž je to povezano tudi z vajinim pozitivnim odnosom do življenja.

Leticia: Najbrž to drži. Ko sva študirali v Ljubljani, so se pojavili študentje iz Afrike in neki mladenič iz Gane nama je povedal, da ima grozne izkušnje. Toda ugotovili sva, da je pomembno, kakšno energijo izžarevaš in koliko se potrudiš.

Irena: Če bi se hitro naučil slovenskega jezika, bi imel najbrž drugačne izkušnje.

Leticia: Res je. Glede na to, da izstopam v okolju, kjer živim, me moti, če se priseljenci ne naučijo jezika. Ne glede na to, od kod prihajajo. Če se je najin oče lahko naučil slovensko, se lahko tudi drugi. Ko je Irena študirala v Salzburgu, se je naučila tekoče govoriti nemško.

In tudi jaz sem se takrat poskušala naučiti nemščine, da sem se lahko pogovarjala z ljudmi, ko sem prišla k njej na obisk. Poskušati se je treba prilagoditi okolju, v katerem živiš, saj te potem tudi drugi lažje sprejmejo.

Rojeni sta na materinski dan in obe sta mami dveh otrok. Kako vama je materinstvo spremenilo življenje?

Leticia: Bolj sem se začela boriti zase. Nisem več tako naivna, ker se zavedam, da sem odgovorna za nekoga in ne smem pustiti, da me ljudje poskušajo pretentati. Lažje se postavim zase in rečem kdaj ne, ker vem, da bosta zaradi tega imeli moji hčerki več od mene.

Irena: Postala sem bolj odgovorna. Pred tem sem prelagala odgovornost na druge, vključno z Leticio. Ko imaš otroke, si tega ne moreš več privoščiti. Znam se tudi bolj postaviti zase. In zame na tem svetu ni odra, ki bi mi pomenil več kot moja družina. Če je možno združiti oboje, je to odlično. Če pa ne, mi družina več pomeni. Vse doživljam zelo intenzivno in niti tri dni ne želim biti sama na svetu. Najhujše, kar se ti lahko zgodi je, da umreš osamljen.

Pravita, da sta se naučili postaviti zase. Kako pa skrbita zase in za svoje počutje?

Leticia: Veliko mi pomeni, da je moje telo v dobri psiho-fizični kondiciji in pri tem mi najbolj pomaga tek. Če tečem, se namreč dobro počutim, bolje delam in sem bolj strpna do svojih otrok. Zame so zelo pomembna tudi prijateljstva. Velikokrat slišim, da ne moreš imeti več kot enega pravega prijatelja. Toda lahko potrdim, da to ne drži. Na srečo imam veliko prijateljic. Z nekaterimi prijateljujemo že 25 let in se srečamo vsak mesec. Tega si ne pustim vzeti, ker me takšna srečanja napolnijo s pozitivno energijo. Veliko mi pomeni skrb za dušo in telo. Tudi sodelovanje v oddaji Zvezde plešejo mi je zelo koristilo, saj se je moje dobro počutje zaradi plesa odražalo tudi na najinem odličnem odnosu z možem in hčerkama. Izjemno sem hvaležna za to izkušnjo, ker je bila ena od najlepših v mojem življenju.

Irena, domnevam, da ste veliko časa namenili tudi pripravam za vlogo v muzikalu Moje pesmi, moje sanje. Vam ob vseh delovnih obveznostih in družini uspe najti čas zase?

Irena: V zadnjem času je bilo težko. Če ne bi imela tekaških treningov s Primožem Kobetom in njegovim Fitklubom, se ne bi lotila teka, ker sem imela pred kratkim težave z glasom in tri tedne nisem tekla. Psihično se nisem mogla pripraviti. Skupni treningi mi zelo koristijo. Kar se tiče muzikala, pa igram Mater Prednico, ki se pojavi na začetku in na koncu predstave, kar pomeni, da moram biti prisotna na celotni vaji. Toda ta projekt mi je zelo všeč in sem izjemno hvaležna, da so me povabili k sodelovanju, saj je bilo sodelovanje pri muzikalu moja dolgoletna želja. Ekipa je mlada, zagnana in zelo dobro sodelujemo.

Irena Yebuah, Leticia Yebuah

Ko govorita o teku, je morda smiselno poudariti, da tečeta na dolge proge. Skupaj sta odtekli celo maraton v Radencih. Kdaj sta odkrili ljubezen do teka?

Leticia: V srednji šoli sva tekli skupaj s sošolko, ki je želela izgubiti nekaj kilogramov, midve pa prav tako. (smeh)

Irena: Leta 2003 smo bili s skupino Nova v Bregenzu in takrat se je moja prijateljica Ursula tragično ponesrečila. V komi je bila 10 dni. Pozneje smo šli v Nemčijo, kjer sem bila sama, namesto z njo, in tam sem svojo bolečino utapljala v teku. Oktobra pa sem se prijavila na ljubljanski maraton, kjer sem tekla na 21 kilometrov. Pozneje je tudi Leticia odkrila navdušenje nad tekom. Leta 2010 sva se odločili, da greva skupaj na maraton v Radencih. Sva zelo dovzetni osebi in pri teku nama je koristila posebna aplikacija, ki zabeleži, koliko pretečeš. Na ta način sva se pripravljali na maraton v Radencih. Pretekla sem tri maratone (30. v Radencih, 40. v Berlinu in 20. v Ljubljani), Leticia pa dva.

Leticia: Vmes sem namreč še enkrat rodila, pa tudi operacijo kolena sem imela, zato dve leti nisem tekla. Najbolj sem ponosna na svoj drugi maraton, ker sem ga pretekla 'z glavo', saj nisem dovolj trenirala in sem se morala psihično pripraviti.

Najbrž sta zelo disciplinirani. Vama je pri vzpostavljanju discipline v mlajših letih pomagala glasbena šola?

Leticia: Glasbena šola nama je dala disciplino, ker si moral sedeti in vaditi, sicer ni bilo rezultatov.

Irena: Priznam, da sem absolutno neorganizirana. Moj mož bi to zagotovo potrdil. In nikakor nisem deloholik. Toda maraton mi koristi. Zavezala sem se, da pretečem enega na dve do tri leta. Od tam črpam moč, ker si lahko rečem: Če sem pretekla maraton, bom zmogla tudi vse drugo.

Se tudi drugi člani družine ukvarjajo s športom?

Leticia: Da. Izjemno radi smučamo. Moj mož zelo rad kolesari. Mesec dni po operaciji slepiča sem z njim prekolesarila 90 kilometrov. Zadnja sem prispela v cilj, ampak sem kljub naporu zmogla, ker sem vztrajna.

Irena: Tudi otroke želiva navdušiti nad športom in jim vcepiti razmišljanje: zdrav duh v zdravem telesu, saj je to zelo pomembno v obdobju, ko mladi ogromno časa namenijo uporabi telefonov.

Spodbujata otroke, da se ukvarjajo z glasbo?

Irena: Moja sinova igrata kitaro, ampak nista pretirano navdušena. Kar je obveza, običajno ni prijetno.

Leticia: Moja hči igra violončelo. Zame je pomembno, da konča nižjo glasbeno šolo, potem pa se lahko sama odloči, če želi nadaljevati. Želela sem si, da igra instrument, ki ga je mogoče igrati v orkestru, ker je to fantastična izkušnja. V orkestru sem igrala več kot 15 let in želim si, da bi tudi ona to doživela. Zdi se mi, da so danes mladi podvrženi temu, da se jim želje hitro uresničijo, in tudi starši smo odgovorni za to.

Irena: Značilno je tudi to, da se preveč pričakuje od otrok. Moja otroka bosta igrala šest let kitaro in ne bosta akademska glasbenika, če si tega ne bosta želela. Nimam prevelikih pričakovanj, ker lahko s tem uničiš otroka. Ne moremo pričakovati, da bodo vsi odlični.

Leticia: Pomembno pa je, da se otrok potrudi za določene stvari. Moja hči igra v triu, kjer so ji postavili ultimat, da mora biti dobra, sicer jo bodo zamenjali. Povedala sem ji, da bo z veliko vaje zagotovo dobra. In res ji je uspelo. Razložila sem ji, da mora tudi Irena še vedno vaditi vsak dan.

Irena: Vadim doma in moja otroka vidita, koliko vaje je potrebne. Toda včasih, ko jima rečem, naj vadita, in jima pojasnim, da moram tudi jaz vaditi, mi odvrneta, da sem jaz plačana za to. (smeh)

Na začetku pogovora sta omenili, da sta zelo navezani. Zanima me, kaj najbolj cenita druga pri drugi?

Leticia: Irena je edina oseba, ki ji brezpogojno zaupam. Lahko se zanesem nanjo. Je del mene. Kadar sem potrta, potrebujem tolažbo, in ker razmišlja podobno kot jaz, se odzove natanko tako, kot si želim. Boljše sestre si ne bi mogla želeti. V vsakem trenutku mi daje to, kar potrebujem.

Irena: Enako lahko rečem zanjo. Zame je najbolj pomembna uteha, ki mi jo daje. Kadar sem razočarana in žalostna, ne potrebujem racionalnih rešitev, ampak sočutje. In najbolj pravilno obliko sočutja dobiva druga od druge. Ko si najbolj ranljiv, potrebuješ spodbudo in sočutje. In to je najbolj pomembna dimenzija najinega odnosa.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo