Irena Yebuah Tiran je topla in prijazna, pevka, s katero bi lahko prijateljeval vsak. Prav prijateljski nasvet je tisti, ki jo je pred kratkim spodbudil, da spregovori o težavah z inkontinenco, ki jih navadno zavijajo v papirnate vrečke za farmacevtskimi pulti in skrivajo pred očmi in ušesi sosedov ter javnosti.
Story: Irena, nikoli vam ni bilo težko govoriti o problemih, in tudi zdaj ste dokazali, da je to resnica. Kako ste se vi prvič srečali z inkontinenco?
Dvakrat sem rodila in že od nekdaj sem imela to slabo navado, da sem vedno zadrževala urin, čeprav sem vedela, da bi morala na stranišče. Na primer, namesto da bi se ustavila na avtocesti in porabila pet minut, da bi to opravila, sem raje držala štiri ure na poti med Salzburgom in Ljubljano. Prišlo je do točke, ko to ni bilo več mogoče. Zdaj, ko me zatišči, moram iti. Je pa res, da drugih resnejših težav nimam, ne potrebujem nobenih posebnih pripomočkov ali zdravil. Ker sem pevka, imam na neki način določene protiukrepe. Pri petju namreč zelo uporabljamo medenični del in verjetno imam tudi zato manj težav, kot bi jih imela sicer.
Story: Tudi sami ste priznali, da ljudje o tem ne govorijo, da je težko dobiti kakšne informacije o tem ... Pa ste vi imeli kakšno prijateljico, s katero ste o tem spregovorili? Jo o čem vprašali?
Niti ne, predvsem zato, ker se mi to sploh ni zdela težava. Meni se to ni zdelo nič takšnega. Me je pa presenetilo, da ljudje ne želijo govoriti o tem. Ne razumem, zakaj bi človek to skrival, zakaj bi bilo človeka sram govoriti o katerikoli bolezni. To se mi zdi nenavadno. Na primer, tudi če se ženski zgodi spontani splav, se mi zdi to naraven proces, ki je sicer neizmerno boleč, ampak jaz verjetno česa takšnega ne bi skrivala. Ko sem zanosila, sem takoj povedala vsem. Po mojem sem bila noseča komaj tri ure, pa so že vsi vedeli. (smeh) Tudi če bi se ponesrečilo, bi lažje predelala to izgubo, če bi jo delila z okolico in je ne tiščala v sebi. Lažje bi mi bilo to prenesti. Pri inkontinenci gre torej za naravno posledico razvoja. Tako, kot se obrabi hrustanec, tako kot se zguba koža, tako se tudi te mišice razrahljajo in nastane inkontinenca. Zato se mi zdi prav, da se začnemo o tem pogovarjati. Da si ljudje ne bodo mislili, da je to stvar, ki bi se je morali sramovati, ker ni!
Story: Pa ste pred porodom, pred začetkom težav kaj vedeli o tem?
Ko zanosiš, ti tako ali tako rečejo, da moraš delati Keglove vaje, da se maternica po porodu čim prej skrči. Ampak ker pojem, delam zato različne vaje, ki krepijo mišice medeničnega dna. Je pa res, da takrat v ginekoloških ambulantah nisem zasledila nobenih brošur, mislim pa, da takšna stvar spada v tovrstno ordinacijo.
Story: Zato ste se odločili, da boste govorili v imenu tistih, ki nočejo ali pa imajo zadržke?
Tudi mož je bil glede tega na začetku kar malce skeptičen. Skrbelo ga je, kako bo tako izpostavljanje vplivalo na mojo javno podobo. Pa sem mu rekla, da grem ravno zaradi tega v to zgodbo. Ne želim, da imajo ljudje občutek, da se lahko ob nekoga obregnejo samo zato, ker ima določene težave. To enostavno ni takšna tema in zavedala sem se, da moram ravno zaradi takšnega razmišljanja to narediti. Nimam potrebe po tem, da bi se brez razloga medijsko izpostavljala v javnosti. Ljubljanska ali dunajska državna opera ne bosta poklicali zato, ker sem na televiziji. Če pa s svojo podobo nekomu pomagam, je tako pojavljanje tega vredno. V tem primeru se mi je zdela nota ozaveščanja močna in zdelo se mi je prav, da se o tem pogovorimo.
Story: Zdaj pa vas ljudje verjetno kar sprašujejo za mnenje. Je cilj dosežen?
Mislim, da je. Ljudje kličejo, sprašujejo, pišejo ... tako meni kot tudi v podjetje Paul Hartmann Adriatic. Moje prijateljice, ki imajo malo bolj resne težave, so se že obrnile name in z veseljem jim predam informacije, ki jih imam. Želim pa, da ljudje vedo, da se za to nisem odločila zaradi lastnih koristi, ampak zato, da ozavestimo ljudi.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
