Simpatična mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran to poletje ni veliko počivala. Ker jo v prihodnjih mesecih čakajo kar tri premiere, je bilo njeno poletje predvsem delovno obarvano. Kljub temu pa si je vzela teden dni in si v družbi najbližjih privoščila oddih na morskih valovih.
Kakšni so vaši spomini na poletje?
No, najbolj se spominjam počitnikovanja v kampih, v prikolicah. Danes ne hodim več na kampiranja, saj mi to ni več toliko v užitek. Zdaj se raje odpravimo na jadrnico.
Ste že naredili izpit za plovilo?
Ne, jaz le rada jadram. (smeh) Nikoli niti nisem razmišljala, da bi naredila izpit, saj imamo skiperja v družini, tako da mi jadrnice ni treba obvladovati.
Katera pa je za vas najlepša plat morja?
Morje sprošča, daje širino, sonce. Sem človek sonca in mi to ustreza. Na morju imam veliko več energije. Tudi letos sem seboj vzel kup knjig. Na mojem seznamu se je znašel tudi roman Čas neurja izpod peresa Charlotte Link. Dogaja se v času prve svetovne vojne. V času revolucije. Tudi kriminalke rada prebiram ali pa poezijo. Karkoli mi pride pod roke.
Glede na to, da ste glasbenica ... kakšne melodije vas spremljajo na morju?
Nič konkretnega. V bistvu predvsem radio, navadno pa smo kar brez glasbe. Poslušam le tiste melodije, ki se jih moram naučiti zaradi novih vlog.
Kaj pa doma?
Najraje poslušam Val 202, sicer pa poslušam tisto, kar zaradi narave poklica moram. Glasbo za svoj užitek najraje poslušam v živo.
Vaše življenje se je pred leti, ko ste postali mama, zagotovo obrnilo na glavo. Kako so se s tem spremenile vaše poletne počitnice?
No, z otroki je seveda bolj naporno. Ne moreš se spočiti, kot bi se sicer. Saj veste, skrb za otroke, da so siti, čisti ... Vseeno sem precej spočita, ko pridem domov. Moja otroka sta že dovolj stara, da večinoma sama poskrbita zase.
Kaj pa vaš pogled na glasbo? Se je ta z materinstvom kako spremenil?
Delo postane težje. Med službo si ločen od otrok. Sicer pa se moj pogled ni veliko spremenil. Vem, da me doma nekdo čaka. To je zelo lep občutek.
Kaj pa si kot profesionalna glasbenica mislite o muzikalih, ki so na slovenskih odrih vse bolj priljubljeni?
Po mojem mnenju so super. Namenjeni so zabavi ljudi, čeprav vsebujejo tudi zahtevno glasbo, ki ni preprosta za petje. Menim, da so zelo na nivoju. Prav zato tudi profesionalni glasbeniki v njih najdemo izzive.
V novem muzikalu Madagascar, ki 29. septembra prihaja v Špas teater in je plod koprodukcije NAGP produkcije ter Špas teatra, se selite v Afriko. Ima to za vas kak poseben pomen?
Ah, niti ne. Dežela, iz katere prihaja moj oče, je povsem druge vrste Afrika kot tista, v katero se odpravljajo naše živali.
Ste sicer že bili v Afriki?
Seveda. Menim, da bi se morali Evropejci učiti pristnosti od Afričanov.
V muzikalu boste nastopili skupaj s sestro Leticio. Je težko sodelovati z družinskimi člani?
Ne, sodelovanje me zelo veseli. Je kot neke vrste češnja na torti. S sorodniki mi ni težko sodelovati, morda včasih le s soprogom. (smeh)
Besedilo: N. A. // Fotografije: Igor Zaplatil, Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču