Iris Ošlaj: "Trenutno imam občutek, da bosta dva več kot dovolj”

Bratca so se vsi razveselili, najbolj pa je vriskala triletna sestrica Tinkara!

Story: Kako je vaša prvorojenka Tinkara sprejela novico, da bo dobila bratca?

Tinkara je nad novico o vlogi velike sestrice trenutno navdušena. Vsem je razlagala, da bo dobila bratca in poudarjala, da je to njen dojenček, da bo tudi pri njej spal … Večkrat jo zalotim v igri, ko dojenčka daje spat, ga hrani in tolaži, ko joka. Ko bi vsaj tudi potem v realnosti bolj ali manj ostalo tako, bomo videli.

Story: Danes se veliko parov odloči za dva otroka. Kako je bilo pri vas, kdo je bil pobudnik za veliko družino?

Dolgo nazaj, ko sva bila še mlad zaljubljen par, sva imela oba željo po treh. (smeh) Ampak trenutno imam občutek, da bosta dva več kot dovolj. Edino, kar si ta trenutek želiva, je to, da bi bili tudi pri drugem blagoslovljeni z zdravjem, to je največ, kar si kot starša lahko želiva. In potem še to, da ohranimo trenutno mirnost, veselje, ljubezen, vse, kar pač družino drži skupaj v vsakem trenutku. V nekem obdobju, ko sva si morda zadala preveč in sva se nekako izgubila, sva imela kar težke preizkušnje, zato znava zdaj mogoče toliko bolj ceniti to, da smo še vedno skupaj in se imamo radi še bolj kot kdaj prej.

Story: Kaj vam pomenita velika družina in zdaj prihod dojenčka?

Družina mi pomeni vse! To sem sicer res spoznala šele po Tinkarinem prihodu, saj se prej nisem zavedala vloge in pomena starševstva ter pomembnosti vezi med staršema kot trdnega temelja družine. Družina je moja baza, vir energije in motivacije. Če v družini kaj ne štima, mi nikjer ne štima, če je moja družina srečna, tudi jaz pokam od volje in idej, tudi za druge stvari, ki jih delam z veseljem. Novi družinski član, verjamem, bo sicer sprva pobral kar nekaj te energije, psihološko se tudi pripravljam, da bo težje z dvema, ampak verjamem, da se bomo po določenem obdobju vsi utekli. Enostavno se veselim spet držati dojenčka v naročju in za to obdobje bo to moja prva prioriteta.

Story: Večino mamic, ki prvič pričakujejo otroka, je strah poroda. Kako ste se vi spoprijeli s tem? Ste imeli koga, ki vam je glede tega dal kakšne nasvete, in kako se na porod pripravljate zdaj, ko že imate s tem izkušnje?

Tinkara nas je malo prehitela - za tri tedne, tako da smo tokrat bili pripravljeni na vse. Lažje je seveda tudi zato, ker dosti novega niti nismo potrebovali. Glede poroda pa sem kar nekako sanjala in upala, da bi bila druga porodna izkušnja čim bolj podobna prvi. Hitro, brez kakšnih komplikacij, stisneš zobe in gremo. (smeh) Žal pa sem se hkrati tokrat še toliko bolj zavedala, da gre lahko zadeva kaj hitro tudi v povsem drugo smer. Pri prvem porodu sta bili z menoj v sobi v porodnišnici dve mamici, ki sta se res pošteno namučili, ampak vseeno me je dvigovala misel, da sta bili z zdravimi dojenčki v naročju videti presrečni.

Story: Je bil vaš partner pri porodu zraven in kaj menite o tem?

Prvega poroda si ne predstavljam brez partnerjevega spremstva. V tistih trenutkih so imeli namreč več dela z drugimi, tako da je mož ‘rihtal’ mene, me masiral, mi podajal masko, me spodbujal, in v trenutku, ko sem mu dala vedeti, da je pa zdaj res čas in da otrok prihaja, poklical osebje, da so prišli v porodno sobo, vmes je celo pomagal babici s podajanjem orodja. Zanimiva izkušnja, imela sem srečo, ker je šlo vse lepo, in dodatno srečo, da je bil mož v teh trenutkih z veseljem z mano in da se nisem počutila samo oziroma me ni bilo strah, kaj bo. Tako da sem mu tudi tokrat naročila, da vajo samo ponovi, in je zmagal!

Story: Materinstvo ženske spremeni in naenkrat pride v življenje nova odgovornost. Kako ste jo vi sprejeli?

Spremeni bi bil kar mil izraz, življenje postavi na glavo bi bil v mojem primeru kar bolj točen opis. Ne vem, kako je z drugimi otroki, ampak naša punca je res nenehno v pogonu, raziskuje, se igra, išče komunikacijo, počne vse mogoče lumparije, ustvarja, poje, pleše, je zelo glasna, včasih se dere kar tako iz ljubega, preizkuša … Ve tudi, kaj je prav in kaj narobe, ampak je pa kot nekakšno živo srebro, ki ti pobere vso energijo. Posledično me je materinstvo spremenilo v smislu, da se zdaj pač trudim večino svojega prostega časa posvetiti njej, ker to enostavno potrebuje in ker tudi jaz v tem, kaj vse ona ‘pogrunta’, neznansko uživam. Prej sem imela še kakšno odvečno uro in energijo za zapraviti, zdaj tega nimam in mi je tako tudi čisto okej, svoj čas nekako tudi bolj pametno razporejam in ga ne tratim za ‘manj pomembno’. Ne bom pa rekla, da bi se branila kakšne ure več z nogami v ‘luft’ ali kakšnim dnevom, ki bi ga preživela s partnerjem v dvoje, pa naj bo pred TV-jem pod dekico, to je pa tisto, kar najbolj pogrešam.

Story: Ste si kdaj predstavljali, da bo tako, kot je? Ali ste imeli drugačne predstave, ko so vam o tem govorile prijateljice?

Težko bi si zares karkoli predstavljala, se pa uresničuje tista slika, ki sem jo imela od najinega prvega pogovora o družini pred očmi - ko otrok z vso močjo in vso ljubeznijo objame hkrati mamico in očija. To je bila edina stvar, ki sem si jo res želela. Oba namreč prihajava iz razdrtih družin, v večji meri sta naju vzgajali mami, zato sva si morda toliko bolj želela, da bi pa nama nekako uspelo in da bi najini otroci imeli ljubezen in podporo obeh staršev.

Story: Koliko daste na dobro vzgojo in kaj vam je pri vzgoji otroka pomembno?

Veliko dam na vzgojo in trudim se držati neko ravnovesje med zahtevami in spodbudami, pohvalami in grajo, predvsem pa se učim poslušati, opazovati in sprejeti otrokove potrebe. Otrok, ki čuti varnost in podporo, je pripravljen tudi sodelovati in se učiti. Ne obstaja pa popolna vzgoja, tega se tudi zavedam, in se hkrati ne obremenjujem, če kdaj kje zgrešiva. Motiti se je človeško, in tudi če se otroku kdaj opravičimo, ne bo nič narobe in se bo tudi iz tega kaj naučil.

Story: Boste popolnoma izkoristili porodniški dopust ali vas bomo lahko kmalu ujeli na odru?

Načeloma si bom vzela vsaj kakšne pol leta izključno za dojenčka in družino, potem bomo pa videli sproti, kako bo. Imamo tudi urejeno nadomeščanje, že v času moje visoke nosečnosti je tako na pomoč vskočila pevka Janja Kozlovič. Morda v letu 2019 ne bom toliko na odru, je pa še ogromno drugega dela, več si želim ustvarjati, pred vrati je tudi izid nove (avtorske) pesmi, pa tudi organizacijsko bo leto 2019 kar pestro in bo tudi tukaj dobrodošla še kakšna dodatna roka v ozadju, saj nas čaka leto, polno nastopov.

Besedilo: MIMA // Fotografije: Ujeti trenutek