Z Ivo smo se pogovarjali o tem, kako preigrava med vlogami matere, žene in igralke, in dobili občutek, da je lepotica izjemno zadovoljna s svojim življenjem.
Zdaj ste že nekaj mesecev poročena gospa. Se dobro počutite v vlogi žene?
Počutim se odlično. Sicer sva z Aljošo skupaj že šest let, a se včasih kljub temu zalotim v občutju, da je minilo le nekaj mesecev. (smeh) Zdaj imam tudi daljši priimek in ugotovila sem, da se še ne znam ravno dobro podpisati. Bom morala malo povaditi. (smeh)
Kako ste izbrali poročno obleko? Se sicer z Aljošo lahko modno posvetujete? Zdi se takšen tip moškega, ki to z veseljem stori.
Zaradi pomanjkanja časa pred poroko sva se kar hitro odločila za poročni obleki. Vsak po svoje in brez pretiravanja. Vedela sva, da želiva preprosto poroko, in tega sva se držala tudi pri oblačilih. Obleko so mi pa sicer prinesli na neko fotografiranje za poročno prilogo in bila mi je tako všeč, da sem jo kar kupila. Precej neromantično, vem. Sicer je pa Aljoša super partner in prav imate – nanj se lahko se zanesem tudi glede oblačenja. Verjetno malo njegove poklicne deformacije. (smeh)
Je bila Sofia na obredu?
Prisotna in do pol enajstih zvečer tudi prisebna, haha. Zelo se je veselila dogodka in komaj čakala, da bo lahko nesla vrtnične lističe in jih metala po tleh. Tudi ona je imela majhen šopek, ki ga je po obredu vrgla. Vse kot mamica. (smeh) Se ji je pa v celem dnevu lumparij uspelo zakleniti v eno izmed sob, tako da smo pred obredom še malo plezali po lestvah. (smeh) Kot se šika za velik dan, skratka.
Kako to, da sta si za ta usodni dan izbrala Kras? Se večkrat odpravite tja?
Precej časa sva razmišljala o lokaciji. Najprej sva mislila poroko narediti v Prekmurju, pa sva si nato premislila in izbrala Kras. Ko sva prvič obiskala vilo Fabiani, sva takoj vedela, da je to to. Sicer pa ja – ob vikendih se večkrat podamo na Kras, tudi samo za kosilo. Kot da smo pravi Ljubljančani. (smeh)
Ampak baje morata veliko zabavo za prijatelje še prirediti?
Nisva se še odločila, kako in kaj, ker sva spet polno zasedena. Pritisk prijateljev je velik, a kaj, ko še niti svatom nisva poslala fotografij s poroke. Grozna sva. (smeh) Prvi skupni vikend imava šele konec oktobra in takrat nama mogoče uspe pogledati še fotografije. Žurka pa ... enkrat.
Kako si z Aljošo razdelite družinska, ne nujno gospodinjska opravila?
Sva kar usklajena. Jaz, kadar imam čas, rada kuham, prav tako Aljoša. On skrbi bolj za meso, joto in podobno. Vsak pa opravlja svoj del gospodinjskih opravil. Tudi Sofia je začela nekaj odstotkov razmetavanja spreminjati v pospravljanje. Sicer se pa moram pohvaliti, da imam moža, ki zna za sabo pospravljati, včasih tudi za mano, ko nimam časa. (smeh) Lahko bi rekli, da smo kot jin in jang, midve s Sofio bolj kaos, Aljoša red. (smeh)
Pazite na prehrano?
Na prehrano pazim v mejah normale. Nočem biti obsedena s pravilno prehrano, kaj šele drugim težiti s tem. Bila sem vegetarijanka, pa veganka, a pred nosečnostjo sem se vrnila na način, ki je spet vključeval meso. Na prvi taki večerji z Aljošo sem pojedla skodelico paštete, steak, drugi dan sem pekla pečenice. (smeh) V mojem poklicu je telo nenehno pod velikim pritiskom, zato velikokrat čutim potrebo po mesu. Držim se pravila, da mi telo samo pove, kaj potrebuje. Ko sem bila vegetarijanka in veganka, me je strašno motila nenehna potreba po sladkem. Zdaj se je to popolnoma spremenilo. Hvala bogu. (smeh)
Kako pa vas je rojstvo hčerke spremenilo kot žensko in tudi kot igralko?
Ta občutek je z besedami zelo težko opisati. Nič mi ni pomembnejše od Sofie. Z njo, oziroma ko je s svojim prihodom iz nas ustvarila družino, so vsi problemi, s katerimi sem si prej belila glavo, nenadoma izgubili svojo težo in ostalo je samo bistveno: skrb za družino. Gre za popolnoma nov občutek. A po drugi strani starševstvo prinaša ogromno novih strahov in skrbi, je čudovito in naporno hkrati. Pri igralskem poklicu me je pa izkušnja matere umirila in mi prestavila fokus v še intenzivnejše opazovanje in čutenja. Veliko me je naučilo.
Si sploh še predstavljate, kako je bilo, ko niste bili mama? Kaj vam danes pomeni imeti čas zase?
Kaj je že to? (smeh) Tu in tam se spomnim, kako je bilo lahko čisto drugače upravljati čas, a tega ne pogrešam. Biti starš je biti v zamudi. Živimo v Ljubljani, najini starši v Prekmurju in na Štajerskem, oboji še delajo, tako da nama ne morejo biti nenehno na razpolago. Zelo sem začela ceniti čas, 20 minut biti sama ali skočiti na kosilo z Aljošo. To je zdaj celo doživetje. A ključno je, da čim več časa preživimo skupaj kot družina. Če gre, pa vsake tri mesece Sofio za vikend oddava staršem in se posvetiva nama. Mislim, da je to bistvenega pomena, še posebej, ker imava tako razdeljene urnike, da se po nekaj dni v tednu sploh ne vidiva.
Kako težko je biti starš?
Od ena do deset? Enajst. (smeh) Biti starš je odgovornost, je pa hkrati naravna odgovornost in zato imamo ves 'program' za to že napisan v sebi. Zato čim manj komplicirajmo in čim bolj prisluhnimo sebi in otroku. Veliko staršev preveč komplicira.
Včasih ste bili tudi telesno zelo aktivni – še vztrajate ali imate kondicijske priprave kar s Sofio?
Bo kar držalo, kondicijski treningi s Sofio so koristni, haha. Če mi čas dopušča, vadim jogo in hodim na telovadbo, ki jo imamo v gledališču pred dopoldansko igralsko vajo. Sicer sem pa pri poklicu nonstop v gibanju. Teater je fitnes. Le da zraven še za možgane. (smeh)
Kako vam uspe ohranjati mladostno svežino?
O, hvala. (smeh) Na svet poskušam gledati z optimizmom in se poskušam čim več smejati.
V kakšnem obdobju je Sofia? S čim se trenutno najbolj ukvarjate?
Super je, blebeta kot raztrgan dohtar, poje, pleše, razgraja. Zdaj se je začela pojavljati jeza, kar je zelo zanimivo. Sploh pri jutranjem oblačenju, ki ne vključuje kosov z bleščicami ali z Elzo in Ano iz Ledenega kraljestva. Je pa zelo vesela, radoživa in razumevajoča, tako da se lahko z njo vse pogovoriva. Posluša naju in midva poslušava njo. Preprosto.
Kaj počnete, ko ste skupaj?
Ko dežuje, radi spečemo pokovko in se ob risanki crkljamo na kavču. (smeh) Smejimo se, norimo. Aljoša igra na kitaro, Sofia pleše, jaz sem pa umetniška direktorica. (smeh) Radi smo zunaj na igralih, v peskovniku, po lužah, na izletu. Kdaj gremo radi v fino restavracijo, in to je za Sofio cel dogodek.
Si predstavljate, da bi se družina povečala?
Za zdaj Sofia tej ideji še ugovarja, a jo bomo že prepričali. (smeh)
Čeprav se je sezona šele dobro začela, ste verjetno že zelo zaposleni?
Trenutno je precej pestro. V MGL, kjer sem zaposlena, smo začeli novo gledališko sezono. Za mano so intenzivne vaje za predstavo Bella figura, ki bo 16. oktobra premierno na velikem odru. Prav tako se ponavljajo vse predstave prejšnje sezone, torej Peer Gynt, s katerim kmalu gostujemo na Borštnikovem srečanju v Mariboru, potem še ena uspešnica prejšnje sezone, Tri zime, z Zvezdano Mlakar, ko utegneva, veliko gostujeva še s komedijo Sladoled. Začela pa sem tudi snemati nov film Stekle lisice v režiji Borisa Jurjaševiča. Oktober bo torej zahteval precej Aljoševega potrpljenja.
Kako svoj urnik usklajujete z njegovim?
Težko, a ga morava. Včasih je bolj obremenjen en, drugič spet drugi. Se pač znajdeva. Seveda se pa zgodi, da imava največjo gnečo ravno ob istem času. Kot zdaj, ko Aljoša snema veliko oglasov, gostuje v mednarodni žiriji in ima pet predavanj. Vsaj diplomo je napisal. (smeh) A najprej poskrbiva za to, da to ne vpliva na Sofio in da je eden lahko ves čas z njo.
Ali se počutite profesionalno in zasebno uravnovešeni?
Trudim se. Vendar je treba vedeti, da je osebno ravnovesje odvisno od mene, pri profesionalnem delu pa ni zmeraj tako. Priložnosti si ne izbiram sama, pač mi jih določijo v kontekstu matičnega gledališča. Včasih se z njimi strinjam, včasih pa ne. Kar se pa filma tiče, pri slovenskem pač čakaš na naslednjega in upaš na vlogo.
Ali obstaja vloga, ki si jo posebej želite?
Vsaka vloga mi je izziv in izzivov je še kar nekaj. Pred kratkim sem bila v ožjih izborih za uspešno mednarodno nadaljevanko Peaky Blinders in za prihajajočo serijo Mladi papež z Judom Lawom. Oba lika sta bila super napisana, zato sem bila rahlo razočarana, ko se ni izšlo. A tako pač je v našem poslu. (smeh)
Se vam zdi medijska prepoznavnost v Sloveniji breme, kako shajate z njo?
Ne, ne vidim je kot breme. Slovenija je tako majhna, da ne moremo govoriti o hudem nekem medijskem pritisku kot tudi o nekih privilegijih, ki bi jih imel za to, da si izpostavljen. To pač ni Hollywood.
Bi karkoli spremenili v svojem življenju, če se ozrete nazaj?
Prav ničesar.
Besedilo: Katja Golob
Fotografije: Primož Predalič