Hrvaški pevec Ivan Zak je konec decembra zabeležil rekorden obisk obiskovalcev na koncertu na Kongresnem trgu, pohvali pa se lahko tudi z nominacijo za glasbeno nagrado porin, ki predstavlja veliko priznanje stroke. Pevec priznava, da kariero gradi že več kot 20 let, saj je že v rani mladosti vedel, da želi nekoč postati pevec.
Story: Zadnja leta so za vas izredno produktivna, ob odličnih koncertih in prodaji albuma pa ste bili deležni tudi nominacije za nagrado porin v kategoriji za najboljši zabavni album.
Res je, in to mi ogromno pomeni. Predstavlja mi dodaten veter v hrbet in priznanje stroke za moje delo. Veliko vrednost ima zato že nominacija, saj mi pomeni toliko kot končna nagrada. Poleg tega pa je to zame prva nominacija.
Story: Ste jo pričakovali?
Ah, ne, doživel sem veliko presenečenje in šok, saj ustvarjalci zabavne glasbe le redko prejmemo priznanje stroke. Nam zabavljačem je zato precej težje! S tem priznanjem dobim tudi potrdilo stroke in podporo ljudi iz glasbenega sveta.
Story: V vaši kategoriji je bil nominiran tudi glasbenik in igralec Rade Šerbedžija, ki je lani prejel porina. Ste seznanjeni z njegovim ustvarjanjem?
Priznati moram, da sam ne poslušam tovrstnih zvrsti, poleg tega pa me preseneča, da ga stroka uvršča v isto skupino kot moja dela. On ni tipična zabavna glasba, me pa seveda veseli, da sem se znašel v isti skupini s tako velikimi imeni hrvaške glasbe. Seveda sem že slišal nekatere njegove pesmi in gre za velikega človeka s posebnim slogom petja, poezije. Poseben umetnik!
Story: Nominacijo vam je prinesel album Usne varane. Zakaj ste se odločili, da album poimenujete prav po tej pesmi?
O tem so odločali moji oboževalci. Na koncertu sem namreč zaigral pet refrenov pesmi in album poimenoval po tisti, ki je doživela najglasnejši odziv publike. Izbrali so torej Usne varane, čeprav mi je založba svetovala, naj ga poimenujem drugače. Nisem se pustil prepričati, če so tako izbrali moji oboževalci, bo tako!
Story: Oboževalci nosijo torej posebno mesto v vašem ustvarjanju.
Seveda, zaradi njih obstajam, saj so tudi moja končna žirija. Seveda je lepo dobiti priznanje stroke, vendar je najlepše priznanje publike, oboževalcev.
Story: Kje najraje nastopate? So vam ljubše številčne publike ali nekoliko manjši koncerti?
Hm, najraje pojem v dvoranah, na trgih in velikih prireditvah. Ko pride večtisočglava publika, že zaradi evforije dvourni koncert mine, kot bi mignil.
Story: Torej manjši in intimnejši koncerti niso ravno za vas?
Ne, vendar nikoli ne veš. V življenju greš skozi najrazličnejše faze, enkrat mi ustreza, da ustvarjam nekaj mirnega, tišjega ... Morda pa pridem tudi v dobo, ko bom nastopal zgolj na manjših koncertih. Zdaj obožujem številčno publiko, saj mi je izziv narediti čim večji in čim boljši koncert.
Story: Le redko pa vas lahko srečujemo na najrazličnejših festivalih.
No, saj sem se udeleževal tudi teh, vendar bolj na začetku kariere, zdaj pa mislim, da jim je štet čas. Zaradi razširjenih družbenih omrežij je danes festival vsak dan. Včasih so oboževalci nestrpno pričakovali pesem in ob osmih sedeli pred ekrani, da so jo lahko slišali, danes pa je vse na dosegu roke.
Story: Sicer podpirate bistvo festivalov in drugih glasbenih tekmovanj?
Mislim, da v glasbi ne bi smela obstajati tekmovanja, saj govorimo o umetnosti. Na sceni so pevci, ki imajo več oboževalcev, in tisti, ki jih imajo manj. Kako boš torej določil, katera pesem je najboljša? Mi glasbeniki seveda vemo, kakšna mora biti pesem, vendar lahko na koncu publika izbere nekaj drugega. To je umetnost, zato so tekmovanja zelo nestvarna. To ni tekmovanje v skoku v daljino, kjer lahko natančno izmeriš dolžino skoka.
Story: Ste eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov hrvaške glasbene scene. Ste imeli kdaj težave z oboževalci?
Ne, temu ne bi rekel problemi. Seveda imam oboževalce, ki mi sledijo na prav vsakem koncertu, vendar to ni težava. Ne glede na lokacijo koncerta namreč stojijo v prvi vrsti, pa naj bo to v Splitu ali pa že takoj naslednji dan v Zagrebu.
Story: Ukvarjali ste se s številnimi posli, da ste lahko postali glasbenik. Kakšni so torej vaši glasbeni začetki?
Hm, da pomislim. (smeh) Ko sem bil star šest let, so me starši vpisali na tečaj kitare in že takrat sem vedel, da želim postati pevec, kitarist. Prvo pesem sem posnel, ko sem bil star 15, 16 let, potem pa se je moja glasbena kariera začela počasi vzpenjati. Z glasbo se torej ukvarjam 20 let, vse, kar sem počel do zdaj, pa sem počel zato, da se danes lahko ukvarjam s tem, s čimer sem si vedno želel - z glasbo.
Story: Kakšni pa so vaši načrti za letos?
Želel bi posneti nove pesmi, razmišljam pa tudi, da bi jih posnel s tujim pevcem, svetovno zvezdo, kar bi mi predstavljalo velik izziv. Duetov nikoli ne načrtujem, saj verjamem, da se zgodijo spontano. Glasba ni matematika, zato je takšne stvari nemogoče načrtovati. Ne moraš na silo napisati pesmi ter posneti dueta. Pesem se zgodi in šele na podlagi te lahko razmišljaš o duetu.
Story: Sicer ste posneli številne duete z znanimi glasbeniki s področja nekdanje Jugoslavije. Vam bolj ustreza petje v duetu ali samostojno?
Odvisno od pesmi; duet je namreč lahko precej nehvaležen. Ko namreč postane velik hit, te publika vedno znova pričakuje na odru s tem pevcem oz. pevko, vendar to ni vedno izvedljivo. Po drugi strani pa ti duet lahko podari nekaj novega, novo energijo, presenečenje za oboževalce.
Story: Zdaj pomagate številnim ustvarjalcem pri njihovih glasbenih korakih in jih usmerjate po poteh uspeha.
V življenju vedno naletiš na koga, ki ti pokaže smer. Tudi sam sem v nekaterih ljudeh videl velikega mentorja. Recimo, veliko mi je pomenilo sodelovanje z Nedo Ukraden, ki je prispevalo k moji prepoznavnosti.
Story: Pesem Tetovaža je takrat požela veliko odobravanje publike. Razmišljate še o kakšnem sodelovanju z Nedo Ukraden?
No, nehvaležno se je vračati na stara sodelovanja. Prva pesem je lahko uspešnica, druga pa ne bo dosegla niti polovičnega uspeha. Tako je običajno, če vprašate mene. Seveda je mogoče, vendar bi moral občutiti, da je ta pesem namenjena meni in Nedi. Tako je bilo tudi s Tetovažo. Najprej je bilo mišljeno, da bom pel sam, potem pa sem začutil, da bi v tej pesmi moral sodelovati z Nedo.
Story: Kako aktivni pa ste na socialnih omrežjih?
Nisem odvisnik od družabnih omrežij, vendar vsak dan preverim sporočila oboževalcev. To je sestavni del posla, vendar po omrežjih ne brskam. Želim obdržati svoj mir, saj menim, da vsak izmed nas mora biti v svojem svetu.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Danijel Berkovic, Pixsell
