Ivana Djilas je nedavno izdala roman Hiša – dobili sva se v hiši, ki je bila njena literarna muza.
Nad prodajo hiše ste obupali?
Prodaja hiše je bil naš poskus, da ponovno prevzamemo kontrolo nad življenjem. To je bil samo eden izmed ukrepov – potem ko sva z možem ugotovila, da to življenje, ki sva si ga zgradila, vzame preveč časa in zahteva preveč človeka. In da mogoče ni tako zabavno.
Sta drugačna od generacije naših staršev, ki so dolga leta žrtvovali svoj prosti čas in vse, da bi si zgradili hišo?
Vsak čas prinese svojo predstavo o tem, kaj je sanjsko življenje. Mi živimo drugačne sanje kot naši starši. Oba sva samostojna kulturna delavca ('freelanserja'), denar nama nekako vedno 'zgine'. Zdelo se nama je, da bo najina pokojnina verjetno nezadostna za dostojno življenje. Najina hiša je bila v resnici ekonomska naložba. Vmes se je zgodila gospodarska kriza, vrednost hiše je upadla, dela je manj in je manj plačano, zmerno sva se postarala ... Tako je najina zgodba delno zgodba o propadlih naložbah.
Tudi uspešna umetnika (Ivanin mož je glasbenik Boštjan Gombač), kot sta vidva, nimata občutka varnosti?
Mislim, da bova verjetno morala delati do konca življenja in da je to usoda naše generacije. Pri tem, da v resnici nikoli ne veva za več kot leto dni, ali bova imela delo in koliko bova zanj plačana. Ko si na nekem vrhuncu, delaš blazno veliko (včasih sva delala po 20 ur na dan). Toda zatem pride obdobje, ko imaš npr. zdravstvene težave, in takrat ne delaš nič. Pa spet kak vrhunec. Pa spet prosti pad. Imava pa srečo, da rada delava to, kar delava – to je dobra plat tega, da si svobodni umetnik.
Vajina otroka že zanimata gledališče in glasba?
Kot vsi starši si želiva z njima deliti najboljši del sebe. Zdi se mi, da ob stiku s pravljicami, knjigami, gledališčem, glasbo postaneš bolj zanimiva oseba.
Na nekem literarnem večeru ste rekli, da ne veste, ali ste ju naučili kaj pametnega za življenje.
Takrat smo se pogovarjali o služenju denarja in zgodnjem usmerjanju otrok. O tekmovalnosti. O nenehni inovativnosti, o tem, da moraš biti vedno boljši, imeti vedno več ... Tega ne razumem. Prav tako kot ne razumem športnih tekmovanj, kjer je en za milisekundo hitrejši od drugega. Meni se je vedno zdelo takole: »Kar vi tecite, jaz grem delat tisto, česar nihče drug ne zna.«
Knjiga Hiša je rahlo avtobiografsko konotirana, toda par iz knjige nista vidva.
Boštjan sicer vedno pravi, da v življenju prirejam dogodke, ko o njih pripovedujem. Pa ne, da se to, kar povem, v resnici ni zgodilo, samo bolj zanimive jih naredim. Knjiga ti da svobodo, da se legitimno odmikaš od resničnosti.
Najbolj nenavadna reakcija ljudi na to, da ste režiserka?
Nekoč mi je neki taksist rekel: »Aha, potem je vaše delo to, da se derete na igralce.«
Kakšen se vam zdi odnos države in družbe do umetnosti?
Umetnost se ne bi smela nenehno dokazovati in zagovarjati. Zakaj se nam ne zdi, da je umetnost vrednota sama po sebi? Zakaj od nje pričakujemo še neko dodano vrednost: da izobražuje, da služi denar, privablja turiste, da oživlja umrla mesta ... Utrujena sem od tega, da se slikam za medije, znotraj pa se počutim kot parazit.
Vida Voglar
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču