Ivana Kovač: “Mogoče sem 'prenormalna' za estrado”

4. 6. 2015
Deli
Ivana Kovač: “Mogoče sem 'prenormalna' za estrado”

Čeprav letos mineva že 46. leto od začetka kariere legendarnega Miše Kovača, je njegov vsakdan še vedno bolj poln od vsakdana večine tipičnih 74-letnikov. S hčerko Ivano Kovač sta pred tedni v prestolnici namreč gostila prav poseben koncert, saj po številnih preizkušnjah, ki so v preteklosti zaznamovale njihova življenja, glasbene trenutke skupaj veliko bolj cenita. Z Ivano se je pogovoril tudi Story, tokrat pa je ekskluzivno spregovorila o svojem življenju, preteklosti in spominih, ki jih ima na burno življenje te medijsko prepoznavne družine.

Story: Z očetom vaju druži tudi ljubezen do glasbe. Bi lahko rekli, da je zaradi tega vajina vez še globlja?

Zelo sva povezana od nekdaj. Glasba naju je kvečjemu spravila v prepire. (smeh) Glede določenih stvari se razlikujeva v mnenjih, vendar sva vedno najprej prijatelja. Imava zelo prijateljski odnos, ki ni tako tipičen za očeta in hčerko. Zelo sva si podobna, po drugi strani pa zelo različna, kar se tiče glasbe. Ampak, kot se je pokazalo do sedaj, je bilo najino pričkanje zaradi glasbe vedno pravilno, saj se je izkazalo, da sem se borila za pravo stvar. Zdaj mi je začel verjeti, zdaj mu je všeč, kar delam. Lep občutek je, ko se obrneš nazaj in vidiš tako veliko osebo. In on je zame največji.

Story: Sta si kakšne glasbene trenutke delila tudi, ko ste bili še deklica?

Ne, kot deklica sem pela v zboru, a sem lahko samo odpirala usta, ker mi je bilo neprijetno. Okrog mene je bilo 100 otrok, vendar sem bala, da bi me kdo slišal. (smeh) Nikoli si nisem želela peti tako, kot to počnem sedaj. Pela sem samo včasih, ko sem bila sama, nikoli v družbi. Zares se je začelo po 28. letu, ko sva z očetom posnela duet Nema mi do tebe nikoga. Takrat se je zgodil ta 'klik', ko sem si v studiu dala slušalke na ušesa. To je bilo to.

Story: Kako pa ste kot deklica sprejemali medijsko prepoznavnost, ki je je bila deležna vaša družina?

To sem sovražila iz dna duše. Tega nikoli nisem imela rada. Kot otrok ne razumeš, kot mlado dekle, ko sem imela 14 ali 15 let, sem vedno pobegnila pred novinarji. Ne maram vse te pozornosti. To sicer malo nasprotuje poklicu, ki ga opravljam, ampak ne maram, kadar je pozornost preusmerjena name osebno. Obožujem pa tisto pozornost, ko pojem, ko sem na odru in ko sem eno z ljudmi ter skupaj pojemo. Vsega drugega ne maram. Na Hrvaškem se v medijih pojavljam najmanj kar se da, in ko se, je samo v zvezi z glasbo. Sem zelo zaprta, ne ličim se dosti, najraje sem v trenirki, ne hodim na 'koktajl partije', imam svojo družbo in sem v tem pogledu mogoče 'prenormalna' za estrado.

Story: Vaša mama je Anita Baturina, jugoslovanska lepotna kraljica. Sta kdaj pomislili, da bi stopili v njene čevlje?

Ne. Sem po očetu. Glede na zunanjost sem veliko bolj po očetu kot po mami. (smeh) Nimam predispozicij za manekenko, poleg tega pa sem preveč sramežljiva. Sem zelo sramežljiva, čeprav sem zelo klepetava. Manekenstvo pri meni nima možnosti.

Story: Pa ste mami kdaj 'ukradli' kakšno šminko ali lepe čevlje?

Ne, nikoli. Kot deklica sem se igrala v očetovi garaži. Bila sem vsa popraskana, ker sem tekala povsod. Bila sem zelo 'divji otrok'. Edina dekliška stvar na meni je bil balet, kar sem v prihodnosti nadoknadila s treningi tekvandoja. (smeh) Nisem dekliška punca.

Story: Z očetom kmalu prihajata v Slovenijo, ko boste nastopili kot posebna gostja. Kakšen je občutek, ko skupaj stojita na odru?

To je tako lepo! Po eni strani je moj oče in je to pravzaprav normalno, a včasih se ujamem, ko nanj pogledam kot na Miša, kot na nekoga, s katerim si deliš oder, in jaz sem njegov otrok. To je težko opisati. Ponos, ljubezen, povezanost ... Ko pride in te napove na oder. Tega se vsakič veselim. Vem, da mi bo nekega dne to v dragocen spomin, ki ga ne bo nadomestilo nič.

Story: Kaj pa trema?

Tremo imam na javnih nastopih, ko je festival, ko je v igri televizija. Torej, ko me poslušajo ljudje, ki me imajo radi in ki me nimajo. Ko so koncerti - moji ali njegovi - mi je vedno lepo, ker me tudi njegova publika lepo sprejme.

Story: Kaj pa najboljši nasvet, ki vam ga je oče dal?

Bodi svoja. Zaradi tega sva se sprla že stokrat, ker toliko vztrajam pri tem, da ostanem svoja, ko mi on hoče dopovedati nekaj drugega. (smeh) Saj zdaj so že skoraj minili ti časi, ker je ugotovil, da delam to, kar si želim delati, in to je to.

Story: Kaj pa vam je v Sloveniji najbolj všeč?

Ljudje. Ljudje v Sloveniji so tako pozitivni. Ne razmišljate, ali bi ali ne bi, vi vedno samo greste naproti človeku. In ko pridete na zabavo, se zabavate in ne potrebujete 50 litrov alkohola.

Story: Je v preteklosti kdaj vaše srce že osvojil kakšen Slovenec?

Ni še. (smeh)

Story: Kako pa je medijska prepoznavnost vplivala na zasebno življenje?

Sem v zvezi devet let. Imam svoje osebno življenje in tega ne dam nikomur. Glasba je nekaj drugega. Glasba mi je zelo pri srcu, ampak zasebno življenje je zame vedno prva stvar. Na nastopih bom vedno dala vse od sebe, ampak na koncu ti vedno ostaneta dom in to, s kom živiš. Vse bom naredila, da posel ne bo vplival na moje življenje.

Story: V preteklosti ste doživeli že kar nekaj težkih izkušenj, kaj pa je tisto, kar vam je vedno dalo moč, da ste šli naprej?

To je boj za preživetje. Človek ne ve, koliko je zmožen, dokler ne pride do določene situacije. Človek je borec in verjamem, da ima veliko ljudi enako moč. To pride nagonsko. Bilo je res veliko težkih trenutkov, vendar me je to danes tako definiralo, da sedaj razumem, kaj je pomembno in kaj ni. Pomembno je, da se ne ukvarjamo z nepomembnostmi. Vse, kar se zgodi, je samo življenjska šola in jaz sem svojo resnično izkusila. Danes sem sama s seboj na mestu.

Napisala Kaja Milanič, fotografije Goran Antley, Grega Gulin

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju