Televizijska voditeljica Ivana Šundov že vrsto let sooblikuje številne prireditve in jih povezuje. Njena velika strast pa je tudi moda, v katero je vpletena njena družina. Ob sebi ima dve čudoviti hčerki, ki spoznavata najstniško življenje, in z njima ji ni nikoli dolgčas.
Ivana, poznava se že vrsto let in nikoli ne bom pozabila prvega vtisa, ki ste ga naredili name, ko ste vstopili v dvorano, kjer smo snemali televizijsko oddajo Petka – zabavnoglasbeno oddajo, ki je v letih 1999 do 2002 zabavala gledalce pred malimi zasloni. Se spomnite tistega obdobja?
Seveda se! Same lepe spomine imam na tisti čas.
Velik delež v oddaji ste prevzeli nase, ob vodenju ste tudi soustvarjali vsebino oddaje. Zdi se mi, da tovrstne oddaje prav pogrešamo ...
Vse se spreminja. Takrat še ni bilo družbenih omrežij, po tem vidim, kako zelo drugačno je bilo marsikaj. Življenje, ki ga živimo, in pogoji, v katerih živimo, se kažejo tudi na televizijah oz. v TV-sporedih.
V čem je težava, da nimamo več lastnih vsebin? Ali je lažje plačati licenčnino, ki naj bi prinesla neko zagotovljeno gledanost?
Ne drznem si soditi o tem, kaj je lažje, vsekakor pa verjamem, da v televizijskih hišah še obstajajo posamezni kreativci, vprašanje je bolj, zaradi česa ne pridejo do veljave ali zakaj nimajo dovolj podpore, zakaj jih ne 'uporabijo'. Licenčne oddaje so po eni strani res bolj 'ziher', čeprav tudi z njimi ni stoodstotne garancije, tudi licenčna oddaja lahko doživi neuspeh med gledalci, saj je to vedno odvisno od več dejavnikov, ne samo od vsebine.
Vodenje je vaša strast, televizija vaš prvi fant, kot ste v šali dejali v enem izmed intervjujev. Je še danes tako?
Prve velike ljubezni nikoli ne pozabiš, pravijo, in res je tako. Hvaležna sem za vse, kar mi je televizijska šola dala, za delo na televiziji, za vse, kar sem se tam lahko naučila, toda obenem sem hvaležna tudi za to, da me je življenje peljalo naprej in sem se lahko razvijala tudi na drugih področjih, ki so bila vsa po vrsti povezana s kreativnostjo.
V Sloveniji je malo dobrih ženskih voditeljic in nekako se jih po nekaj sezonah vodenja vedno istih šovov ljudje že naveličajo. A novega kadra ni. Kaj menite, zakaj?
Kolikor vem, je samo nacionalna televizija šolala nove kadre, če govorimo o tem. Kako je danes glede šolanja, ne vem, na komercialnih televizijah pa verjetno 'stavijo' na že preizkušene sodelavce. Seveda to samo predvidevam, o točnem razlogu bi jih bilo treba kar direktno vprašati.
Ste ena redkih voditeljic, ki lahko vodite odmevne prireditve tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Razlog je, da že vrsto let živite v Zagrebu. Kako ste sprejeli dve državi, dva različna medijska svetova?
V medijskem svetu vsepovsod na našem planetu veljajo nekatere zadeve ali zakoni, ki so skupni vsem, in pa razlike, ki so povezane z ljudmi oz. njihovim življenjem, kulturo itd. Slovenija in Hrvaška nista oddaljena svetova, ampak sosednji državi in obenem še z isto večinsko religijo. Če bi živela v kateri bolj oddaljeni državi, npr. v azijski, bi bile razlike po mojem večje.
V zadnjem času se Slovenija in Hrvaška precej omenjata glede nesoglasja zaradi meje in arbitražnega sporazuma. Se med ljudmi čuti ta napetost ali imate občutek, da je vse skupaj veliko bolj politično obarvano?
Ljudje niso toliko obremenjeni s tem, kot si morda to želijo prikazati nekateri mediji. Ljudje so obremenjeni z delom, z družinskimi obveznostmi, financami itd. Verjetno to pokomentirajo ob poročilih vsak zase doma ali morda nekateri malo v službi, odvisno od njihovega dela, in s tem se v glavnem zgodba konča. Zelo nerada komentiram politične poteze, ker se precej dobro zavedam, da tisti, ki so zanje odgovorni, živijo od tega. Večkrat sem bila priča, kako se politiki, ki se na televiziji prepirajo, potem ob mizi vedejo drugače, in kar je pomembnejše, tudi mišljenja in stališča imajo precej mehkejša.
Veliko ljubše bi mi bilo in obenem boljše za vse ljudi, ko bi politika oz. politiki vsepovsod delovali v drugi smeri, ne pa razpihovali nepotrebno sovraštvo, ki nikoli, nikjer in nikomur na tem svetu ni prineslo nič dobrega. Res pa je tudi, da morajo ljudje razmišljati s svojo glavo, ne takoj verjeti, znati ločiti zrnje od plev, znati poslušati ter selekcionirati medijska sporočila. Skozi svetovno zgodovino je dokazano, da je z množico najlažje manipulirati.
Kako vas ljudje sprejemajo glede na to, da ste Slovenka in živite ter delate v Zagrebu?
Ljudem, s katerimi prihajam v stik, da prijateljev sploh ne omenjam, je vse doslej bila to prej prednost kot ovira, in to sprejemajo z veliko simpatije.
Ob vas sta tudi dve čudoviti hčerki Nika in Zara, ki sta že precej veliki. Kako doživljate skrb za njiju, materinstvo in kakšni skupni trenutki so vam najlepši?
Glede na to, da sta obe v šoli in imata tudi oni veliko obveznosti, mi je najlepši čisto vsak trenutek, ko smo lahko sproščene in se ne pogovarjamo o šoli in nalogah. Uživam, ko sem z njima, a lepo je tudi, ko smo doma, toda vsaka v svojem delu.
Že pred nekaj časa ste se razšli z možem in zaživeli sami. Kakšen korak je bil to za vas in kako sta se tudi deklici navadili na novo življenje?
Od tega je že nekaj let. Pred tem sem se prepričevala, tako kot verjetno veliko žensk v podobnih primerih, da je družina za otroke pač najpomembnejša. Ko imaš otroke, po mojem ločitev nikoli ni preprosta. Toda ne bi se več ponavljala, saj je preteklost treba pustiti tam, kamor spada, v preteklosti.
Veliko je ločenih družin in zdi se mi, da so družine v pravem pomenu vse bolj iskane. Bi si še kdaj s kom ustvarili družino in kako bi danes gledali na to?
Nika in Zara sta moja družina. Nisem pa izgubila vere v to, da je v dvoje lepše kot solo, seveda če najdeš kompatibilnega partnerja.
Foto: Šime Eškinja, Primož Predalič; make up: Ministry of beauty; frizura GT salon; posneto v Mashroom Zagreb, Medvedgradska 10