Ivana Šundov odkrito: "Srečna ženska je zadovoljna ženska"

Ivana Šundov odkrito: "Srečna ženska je zadovoljna ženska" (foto: Foto: Matea Smolčić) Foto: Matea Smolčić
Vir: Story
3. 1. 2021

Ivana Šundov, voditeljica, podjetnica in v prvi vrsti mama. S hčerkama že dolgo živi v Zagrebu, kjer tudi preživlja te negotove čase pandemije, ki je zavladala svetu.

Kako preživljate čas korone in kakšen je vaš pogled na vso nastalo situacijo?

Prvi val je bil zame in za dekleti veliko bolj šokanten, kar je logično, saj se nikoli prej nismo srečale s podobno situacijo, ki jo je takoj po začetku zaprtja pospremil še potres. Sunki so se nadaljevali še ves mesec, tako da je ogromno ljudi vse noči prebedelo zaradi strahu, nekateri pa tudi zato, ker so ostali brez strehe nad glavo.

Še danes je veliko takšnih, ki se še vedno niso vrnili v svoje domove in še vedno se čutijo kakšni blažji sunki, ob katerih nas spet stisne. V Zagrebu oz. na Hrvaškem v drugem valu ni karantene, so samo ukrepi, ki se jih pač držimo, saj s tem ščitimo sebe in druge. Imam prijatelje iz različnih držav po svetu in prek telefonov komentiramo, kaj se v določeni državi dogaja. Bolj ali manj je situacija povsod zelo podobna, ne samo v Evropi, tudi čez lužo.

Sicer imam o pojavu virusa svoje mnenje, ki ga bom zadržala, toda to ne spreminja dejstva, da je virus tu, da je nevaren tudi ali ravno zato, ker se še vedno v celoti ne ve, za koga bo smrtonosen in kdo jo bo odnesel z blažjimi posledicami. Tudi v meni je gostoval. Hvala bogu nisem potrebovala bolnišnične oskrbe, sem bila pa precej dolgo zelo 'zdelana'. To ne pomeni, da ne morem biti spet okužena, saj po informacijah, ki jih slišim, količina protiteles ne ostane dolgo v organizmu.

Ivana Šundov

Zagotovo pogrešate družino v Sloveniji?

Ja, zdaj še toliko bolj. Hudo mi je, ker sta mama in oče sama v Vipavi, po drugi strani pa sem hvaležna, ker sta še toliko v redu, da lahko živita sama in si pomagata. Sestra je v Ljubljani in občasno skoči na pomoč, toda vsi se bojimo, da jima ne prinesemo virusa, čeprav nevarnost preži na vse nas.

Se je zaradi vsega, kar se dogaja, pri vas tudi na poslovnem področju situacija kaj spremenila?

Kot rečeno, na Hrvaškem ni zaprtja in v studiih ob upoštevanju ukrepov delamo. Oglaševanje se je za nekatere stvari povečalo, za druge zmanjšalo ali ga sploh ni več in na koncu - še več vsega poteka na daljavo. V kriznih situacijah je znano, da so te za nekatere plodne, za druge pa sušne.

Prireditev ni več oziroma tu in tam je kakšno dogajanje, toda vse je zelo okrnjeno. Ne samo zato, ker ne dovolijo zbiranja večjega števila ljudi, ampak je ljudi manj tudi zato, ker vedo, da se bodo s tem še bolj izpostavili nevarnosti, po drugi strani pa - roko na srce - tudi zato, ker je zaradi distance, mask in ostalih ukrepov vse izgubilo svoj čar.

Kako vaši deklici sprejemata vse to?

Nika je zdaj v tretjem letniku gimnazije, Zara pa v drugem. V Nikini gimnaziji so do pred kratkim normalno imeli pouk. Hodili so v šolo, toda niso se selili iz razreda v razred za posamezni predmet, ampak so ostajali v matičnem razredu, v katerem so se izmenjevali profesorji. Ves čas so imeli maske, med odmori pa so prezračevali prostor.

Na začetku so imeli telovadbo zunaj, ko se je spremenilo vreme, pa spet v telovadnici. Ker se je situacija glede števila okuženih poslabšala, imajo od ponedeljka, 14. decembra, pouk na daljavo. V Zarini gimnaziji so imeli drugačen način. Razrede so razdelili na pol in en teden je v šolo hodila polovica razreda, druga polovica pa je imela pouk na daljavo, naslednji teden so se zamenjali. Tudi pri njih so bile obvezne maske, seveda. Zdaj imajo, kot rečeno, od ponedeljka vse gimnazije pouk na daljavo.

Zdaj ste že precej časa sami z njima? Je starševstvo naporna reč?

V teh letih, ko sta ''najpametnejši na svetu'' in uporniški, res ni enostavno. Kolikokrat se mi toži po letih, ko sta bili majhni ali celo dojenčici. To zelo pogrešam. Rada imam otroke, zame so pravi čudeži v vseh pogledih. Ko so majhni, se drugače odzivajo staršem, zdaj pa sta občasen objem in/ali poljub vrhunec in prava redkost.

Verjamem, da je vsaka mama, ki je sama, težko zelo močna avtoriteta in mora še toliko bolj biti dosledna. Ni vse samo v super uspehu in peticah. Odrasti morata v celostni osebi. To je zame zelo velik izziv. Še vedno sicer nimam izkušenj z odhodi v disko klube, toda ne delam si utvar, da bo treba tudi skozi to, če bo naslednje leto situacija, kar zadeva virus, mirnejša.

Kakšen odnos imate do družabnih omrežij? Hčerkama dovolite uporabo?

Zame so še vedno neke vrste zabava, res pa je, da v glavnem pazim, da ne objavim preveč osebnih stvari. Opazila sem, da nekateri ta omrežja jemljejo preresno. Ko se mi ljubi, kaj posnamem ali objavim, če pa se mi ne ljubi, izginem tudi za nekaj dni, skratka ta omrežja me niso popolnoma omrežila v smislu, da bi imela občutek, da moram nekaj objaviti.

Sama največkrat gledam vsebine, ki so mi všeč, kot so kraji po svetu, ki si jih še želim obiskati, naravo, živali, o knjigah, ki me zanimajo, spremljam znanstvenike in strokovnjake, ki me zanimajo, nekatere zanimive svetovno znane ljudi, tudi prijatelje, nekatere kolege in znance, pa tudi ljudi, ki govorijo o zdravem načinu življenja, hrani, včasih tudi telovadbo in seveda šale. Smeha nam tako ali tako manjka oz. ga ni nikoli preveč. Pogledam tudi kaj o modi, toda še zdaleč ne samo mode in make upa, in ne spremljam idealnih življenj posameznikov pri nas in po svetu. Skratka pridem in grem, večkrat tudi samo za nekaj minut, zato sem bolj slab 'dopisovalec'.

Še vedno mi zmanjkuje časa zase. Nika in Zara sta tudi presenetljivo pazljivi glede na njuna leta. Zavedata se pasti družabnih omrežij in zelo malo, skorajda nič ne objavljata. Seveda pa to ne pomeni, da jima ne kradejo časa. Včasih ju moram opozarjati kot pokvarjena plošča, da prenehata, sem pa zelo vesela, ko sami umakneta mobilnik, da se lahko zbereta in se učita. Ena je bolj, druga manj uspešna v tem, toda še kar balansiramo. (smeh)

Ivana Šundov

Ali še vedno čakate na gospoda Pravega?

Saj sploh nisem nikoli čakala. Tolikšne pomembnosti ne namenjam nikomur (smeh), pa ne želim užaliti moških. Po ločitvi sem pač živela svoje življenje. Trudila sem se čim več delati in se ukvarjala z njima, da bi jima olajšala posledice ter da ne bi popustili v šoli. Zame sta bili na prvem mestu in center mojega vesolja. Splačalo se je. Tudi zdaj ni nič bistveno drugače, samo manj me potrebujeta oziroma na drugačen način.

Katere lastnosti bi moral imeti moški, da bi vam bil všeč? Je v vašem življenju kakšna nova ljubezen?

Rada vidim, da je ambiciozen, pameten, lepo je, če se od njega lahko česa naučim, rada imam manire, lepo obnašanje in govorjenje (ne nakladanje), sploh v ženski družbi. In to, da se smejiva skupaj, sploh ni zanemarljivo. Lepo je biti v vzdušju, ki ga naredi, da se kot ženska dobro počutim, zaščit­niški odnos do ženske mi tudi pomeni. Rada imam družabnost in super je, da je oče, in to ne samo na papirju, ampak 'vključen' starš in ljubeč oče. Tako me lahko veliko bolj razume.

Jane Fonda je pred kratkim izjavila, da ji je žal, ker ji ni prej nihče povedal, da je pomembno tudi to, da je moški prijazen. Vsekakor tudi to. Še bi lahko naštevala, kaj se mi zdi pomembno, in marsikaj se nam vsem zdi pomembno, ko razmišljamo o tem, kaj naj bi imel partner/partnerica, potem pa pogosto prevlada kakšna lastnost ali dve in se preostale pomaknejo po lestvici navzdol.

Sem v letih, ko si drugače dopuščam spoznavanje in se ne omejujem z okvirji in formami. Spoznavanje v teh letih je drugačno, na neki način lažje, po drugi strani težje, saj nosimo kovčke preteklosti. Logično je, da ne moreš biti brez prtljage, ki se je sčasoma nabrala, samo treba je najti in prepoznati nekoga, s katerim jo lahko razpakiraš.

Pravzaprav na svetu ne obstaja nič lepšega od ljubezni, kar ni povezano samo s poljubi, objemi, seksom, ampak z ljubeznijo do življenja, kulture, narave, do vsega. So ljudje, ki nikoli niso doživeli ljubezni, in so ljudje, ki jo stalno doživljajo zato, ker znajo ljubiti.

Kaj za vas pomeni sreča?

Marsikaj, v glavnem se je zavem ob najmanjših stvareh, zato mislim, da je nevpadljiva, majhna, običajna in vedno se je še premalo zavedamo. Mislim, da jo lepo opiše Tone Pavček: “Sreča ni v glavi, ne v na daljavi, ne pod palcem skriti zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad.”

Se vam zdi, da se bo svet zelo spremenil po koncu te pandemije?

Saj se je že oziroma ta proces spreminjanja se dogaja in naivno bi bilo misliti, da bo po koncu pandemije takoj vse tako, kot je bilo, ali da se bo točno po koncu pandemije vse spremenilo. Spremembe so se že začele in prihodnost bo pokazala, kakšne razsežnosti bo vse to doseglo. Po mojem se na novo mešajo in delijo karte. Sicer pa, ko bomo obvladali covid-19, bo na vrsto prišlo kaj drugega, nov virus, sploh ne nujno v istem pomenu in obliki.

So se v tem času tudi vaše prioritete kaj spremenile? Gledate na svet drugače kot prej?

Zagotovo nas je ta situacija poučila o tem, da je pametno uživati v vsakem trenutku in da ni samoumeven niti en dan niti večer, nič in nihče. Med drugim pa tudi o tem, kako je zares zelo pomembno ves čas ohranjati zdrav način življenja, skrbeti za fizično pripravljenost in nikakor ne zanemarjati tudi psihičnega zdravja, vzdrževati zdrave navade in se večkrat vprašati, kaj je tisto, kar je res nujno, kaj zares potrebujemo ter s čim pretiravamo v potrošniškem smislu. S katerimi nepotrebnimi stvarmi mašimo luknje, ki so nastale iz popolnoma drugih razlogov.

Zame je ta čas pokazal, da imam dobre prioritete v osnovi, ki so ostale iste - družina in ozek krog ljudi, ki sem si ga ustvarila z leti. Zame je to neizčrpen vir ljubezni, in na to ni in ne more vplivati fizična oddaljenost niti zaprtost. Seveda je težje brez fizičnih stikov, objemov, pogovorov za skupno mizo, zlasti ker meni to veliko pomeni, toda v nekem smislu nas takšne situacije lahko še bolj zbližajo oziroma nam pokažejo, kako zelo smo lahko veseli, da se imamo.

Česa vas je v življenju najbolj strah?

Strahu ni dobro dajati prevelike veljave, saj je zelo negativno čustvo, pa vendar - bolezni in negotovosti.

Ste izjemno lepa ženska in vzor številnim. Kakšen je vaš odnos do hrane?

Sem velik gurman, obenem izhajam iz družine, kjer so bile in so še vedno same dobre kuharice, tako da je zame hrana izziv v več pogledih. Leta prinesejo nova spoznanja, informacije, ki potrjujejo, da je hrana gorivo in zdravilo. Če vemo, da avtomobil potrebuje npr. dizelsko gorivo, da bo pravilno deloval, je potem razumljivo, da se moramo informirati tudi o tem, katero gorivo je najboljše za naš organizem.

Sama v glavnem vem oz. začutim, kaj mi ne paše, samo včasih je proces malce daljši. Spadam med tiste počasnejše, ki na spremembe prehajajo dlje in z majhnimi koraki, a so kljub temu dobre in dajejo dobre rezultate. Lahko rečem, da sem zamenjala stare navade in sestavine z boljšimi. To ne pomeni, da nikoli ne jem običajnih oz. klasičnih jedi v restavracijah ali da ne gremo več na klasične tortice, ne jemo navadne čokolade, ampak doma poskušamo uvesti in prakticirati načelo čim bolj zdravo.

Tako že precej časa doma sploh nimam pšenične moke, kuham na kokosovem olju, imam še oljčno in bučno, ki ga na nekaterih jedeh prav obožujem. Mesu se ne morem odreči, toda gledam, da je čim več puranjega in piščančjega, vmes pa tudi sejtan, tofu, ribe.

Hčerki jesta skoraj vse - obožujeta suši in japonsko, kitajsko in mehiško hrano, zelenjavo skoraj vso, samo ne kisle, vse enolončnice in razne juhice, ki jih naredim. Krompir spečemo brez olja, hrano veliko manj solimo, informiramo se o tem, koliko in kaj je v hrani. Po nekaj letih se je končno moj vzorec obrestoval. Zdaj sta odprti za nove informacije o hrani, in to me zelo veseli.

Nika je postala tudi sama pravi ekspert za bolj zdravo hrano in za palačinke, zlasti ameriške, tako da jih jaz sploh ne pečem več. Speče jih na kokosovem olju, narejene pa so iz ovsene moke in banan ali iz pirine moke. Dodaja borovnice in namesto kanadskega popularnega javorjevega sirupa uporabimo očetov domači primorski med. Ko se enkrat navadiš manj soliti in začneš gledati, v čem vse je sladkor, ter ga omejevati, je počutje boljše, koža pa lepša. Vse to je seveda v teh adolescenčnih letih precej tudi v njunem interesu. (smeh)

Kako skrbite zase? Kako ohranjate tako popolno linijo? Imate kakšno skrivnost ali dieto?

Prejšnja leta pred korono sem bila pridna in redno telovadila v telovadnici. Od prvega zaprtja pa se s tem ne morem pohvaliti. Sicer smo takrat veliko več časa preživljali v naravi, hodili na svež zrak, toda žal samo to ni dovolj za lepo postavo. Je treba kar migati, toda telovadnica me tudi zdaj ne mika več, vsaj ne v klasičnem smislu, kjer je večja količina ljudi, vsi so zadihani, kljub vsem ukrepom.

Priznam, da že čutim posledice in se počutim slabše. S prijateljico se zdaj dogovarjava za nekakšno varnejšo alternativo. Redna telovadba ima veliko pozitivnih učinkov, ne samo na zunanji videz. Verjamem, da so se o tem prepričali že vsi, ki so kaj naredili na tem področju zase. Dieta je zame muka. Ko se mi nabere nekaj viška, moram bolj paziti na vnos in porabo, včasih pa naredim tridnevni detoks s sadno-zelenjavnimi smutiji. Še vedno nisem poskusila IM Fastinga, čeprav ga že dolgo načrtujem. Za zdaj je ta tridnevni detoks vrhunec diete zame, težko namreč prenašam lakoto.

Kaj bi svetovali ženskam, kako naj se počutijo srečne in zadovoljne v svojem telesu?

Srečna ženska je zadovoljna ženska, res pa je, da nas osrečujejo različne stvari. Po mojem je avtentičnost zelo pomembna, saj ne moremo biti resnično srečni, če se stvari, v katere verjamemo, razlikujejo od tega, kar počnemo.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije:Matea Smolčić

Nova Story že v prodaji

Story