V turobnih zimskih dneh sem si, še toliko bolj z zavistjo, ogledovala fotografije priljubljene radijke Ivjane Banić, ki je jeseni, še preden je pritisnil mraz, z družino spakirala kovčke in se podala v tropski karibski raj.
Natančneje na otoček Bequia, kjer sta z možem vsak dan uživala v kajtanju na turkiznih morskih valovih, mala Vila je veselo klepetala z domačini, Kras pa je okušal dobrote mivke.
Story: Novembra ste zamenjali svoje slovensko domovanje za karibsko spokojnost. Kdaj je 'počla gajžla' in ste kupili letalske karte? Kaj je bil razlog?
Oba z možem že od nekdaj rada potujeva in to se ni spremenilo niti s prihodom otrok. Ko sva pred štirimi leti odkrila otočje Saint Vincent in Grenadini, sva vedela, da se bova enkrat vrnila sem za dalj časa, in moja druga porodniška je bila kot nalašč za to. Prvo smo preživeli v Grčiji, na Šrilanki in na tukajšnjem sosednjem otoku, tokrat pa smo potrebovali le eno bazo, da se tako izrazim, saj je potovanje z otrokom, dojenčkom, vso prtljago in opremo za kajtanje kar velik zalogaj.
Story: Kaj je bil največji pomislek, ki se je porajal ob 'selitvi'?
Brez pomislekov, če sem iskrena. Le velika želja, dober načrt in priprava. Ker so v igri dojenček in otrok ter najin adrenalinski šport (kajtanje), sva iskala lokacijo, ki bi imela dobro zdravstveno oskrbo, bolnišnico, dobro letalsko povezavo, če bi se karkoli pripetilo. Seveda greš z miselnostjo, da bo vse v redu, pa vendar bi bilo neodgovorno, če ne bi v prvi vrsti poskrbela za to.
Story: Kako so potekale priprave? Predstavljam si, da takšen podvig zahteva nepregledno kopico kovčkov in prtljage.
Na letališču smo bili kot Čehi na hrvaški obali. Vse s seboj. (smeh) Poleg torbe za opremo smo imeli še pet kovčkov. Le v enem so bile obleke, v preostalih pa plenice in hrana za Krasa. Na otoku, kjer smo bivali, sicer plenice imajo, vendar redko prave velikosti in skoraj nikoli nič na zalogi. Otroške hrane sploh ni, tako da smo morali vse prinesti s seboj. Dude ne moreš kupiti. Za to je treba iti s trajektom na sosednji otok. Vse to sva vedela že prej, saj je šel mož nekaj mesecev pred tem v izvidnico. (smeh) Če je česa zmanjkalo, so nam prinesli prijatelji, ki so prišli na obisk. Med drugim tudi kavo in domačo salamo. (smeh)
Story: Z letalom ste pristali na rajskem Barbadosu. Ste sicer že imeli urejeno bivanje ali ste se s tem spopadli, ko ste prispeli na otok?
Na Barbadosu smo bili le nekaj dni, da smo počakali na prihod moje mame in prijatelja, si nabrali moči in leteli naprej na naš otok, Bequia. Žal je potovanje do sem dolgotrajno in ti vzame v eno smer kar dva dneva, tako da je postanek na Barbadosu nujen, saj je treba zamenjati letalo in prenočiti. Mi smo ta postanek malce podaljšali. Zaradi časovne razlike in utrujenosti smo k sebi prihajali skoraj teden dni, sin pa je ritem lovil dobra dva tedna. Ko smo šli po plaži, si najprej videl naše podočnjake in šele potem nas. (smeh)
Story: Kakšni so bili prvi dnevi? Kako hitro ste se navadili na spremembo?
Takoj smo 'padli' notri. Domačini so vedno pripravljeni pomagati. In to z nasmeškom. Prve dni sva šla v lov za plažo, kjer bova lahko kajtala. Na tržnici 'Rasta market' smo si izbrali najljubšo stojnico in od takrat tam kupujemo po malce nižji ceni kot drugi. Povabili smo sosede na kavo in se pobliže spoznali. Veliko smo bili na terasi, od koder je krasen pogled na zaliv, in se samo čudili ter bili hvaležni.
Story: Kakšen pa je bil odziv otrok? Če se ne motim, sta se že hitro privadila na letala.
Hči Vila se hitro aklimatizira, in če kje prespi več kot dvakrat, že reče, da je to njen dom. Obožuje letala in pri vzletu vriska od veselja. Tako kot jaz je prvič letela pri treh mesecih, prav tako sin Kras, ki je bil ob selitvi star le nekaj mesecev. Vila je že doma poznala kar nekaj angleških besed, tako se je z domačini pogovarja brez najine pomoči. Najbolj pa je vesela, ko vidi katerega od naju kajtati. Takrat navija na vse grlo in zvečer pred spanjem razlaga, kako bo tudi ona kajtala. Ni mi treba omenjati, da je to pesem za mojo dušo.
Story: Kakšen je 'zrak' na otoku? Kakšno je življenje v primerjavi s Slovenijo?
Joj, solzne oči dobim ob tem vprašanju. Tako čudovitih ljudi še nisem srečala nikjer. Iskreno. Ga ni popotniškega bloga ali članka v reviji, ki jih ne bi prehvalil. Kar poglejte sami. Lonely Planet jih je opisal kot ljudi iskrenih nasmehov. Vsi otok na splošno zelo hvalijo in jaz lahko ob tem samo globoko pokimam. Zelo je pisano, hiške so kot iz pravljice, sadje raste povsod in je zelo sočno. Vse poteka zelo umirjeno, 'on island time', kot pravijo. Ni stresa, živčnosti, nesramnosti, zajedljivosti, nobene drame. Ljudje so sproščeni, vsak te vedno pozdravi.
Tako domačini kot turisti. Sonce zelo dobro vpliva nanje. Marihuana je strogo prepovedana in kazni so zelo visoke. Otok je zelo varen in doma se sploh ne zaklepamo. Po cesti ne vozimo več kot 40 kilometrov na uro, ker zaradi infrastrukture hitreje ni mogoče. Tukaj je potrpežljivost nekaj normalnega, v Sloveniji pa že kar vrlina. Nedelja je zanje velik praznik, tako kot polna luna, in oboje proslavijo na plaži, skupaj z družinami in prijatelji. Prinesejo žar, hrano, pijačo, radio, balone in uživajo, pojejo, plešejo. Neverjetno, kako znajo uživati in slaviti življenje.
Story: Kako je potekal vaš vsakdan? Se hitro privadiš brezdelja in brezskrbnosti?
Brezdelje je, odkar imam otroka, samo še beseda v slovarju. Pa tudi drugače nisva tak tip človeka. Po dveh dneh ležanja so naju že mevlje v riti ščipale. (smeh) Jutro se je začelo ob petih ali šestih. Kot se je odločil Kras. (smeh) Potem sta sledila zajtrk in odhod na plažo, ki je oddaljena 12 korakov. Vila je uživala med valovi, Kras pa okušal dobrote mivke. Skozi ves dan sva morala biti dokaj kreativna pri igrah, saj igrač in televizije ni bilo. Mož me je naučil loviti jastoge, sam pa je šel z ekipo po barakudo ali kakšno drugo večjo ribo.
Nekaj fantastičnega je, ko sam ujameš svoje kosilo. Veliko bolj si hvaležen in ponižen. Po kosilu smo bili znova v vodi, se potapljali, kajtali, se sprehodili v mesto, družili z ljudmi. Vsak dan se je nekaj dogajalo. Pred večerjo smo pogledali, kaj okusnega imamo za hišo, kjer so rasli kokosi, mango, mandlji, papaja. Zvečer smo spili z domačini in turisti, ki tja prihajajo že vrsto let, kozarček ruma in potem šli v 'nočno'. Ker čez dan ni bilo časa, sem se zvečer posvetila projektu, ki bi ga rada pripeljala v Slovenijo. Hkrati sem urejala svojo novo spletno stran ivjana.com, kjer opisujem našo avanturo in ostala potovanja.
Story: Na kaj pa se je bilo najteže navaditi? Kaj vam je povzročalo največ preglavic?
Na to, da ne bo sarme na krožniku. (smeh) Kot mestno dekle sem prva dva tedna hodila naokoli malce trda. Navaditi sem se morala na vse sosedove pse in mačke, v hiši smo imeli malo četico gekonov, okoli nje martinčke, zvečer so z naše strehe viseli in večerjali netopirji, vsake toliko se je iz grmovja šopirl legvan, za hišo pa smo imeli mali ribnik, v katerem so bile male žabe, ki se znajo skriti v naše čevlje. Za kar nam je bilo, roko na srce, vseeno, saj smo bili vedno bosi.
Story: Ste bili ves čas na istem mestu ali ste obiskovali tudi različne otoke?
Dvakrat smo šli za teden dni jadrat s katamaranom. Greh bi bil ne videti preostalih otokov, ki so zelo lepi. Nekaj jih je zasebnih, a so vseeno dostopni. Sicer jih že poznamo, saj nismo prvič tu, pa vedno odkrijemo kaj novega. Tobago Cays je čudovit naravni park, kjer so želve, Mayerou je ohranil svojo pristnost in ima krasne restavracije kar na pesku z gasilskimi klopmi, Union Island ima urejen kajtarski center, Mustique je rezerviran za zelo drage vile, ki so v lasti hollywoodskih zvezd.
Story: Med počitnicami na Karibih ste naleteli že na kar nekaj slavnih oseb? Kako je, ko med pohajkovanjem po otoku naletiš na zvezdnike svetovnega formata?
Pred dvema letoma smo naleteli na Michaela Douglasa. Letos pa na vdovo Steva Jobsa in Micka Jaggerja. Če prideš na Mustique v božičnem ali velikonočnem času, so tukaj vsi. Shania Twain, Craig David, Bryan Adams, Tommy Hilfiger, tu sta bila na poročnem potovanju princ William in Kate. Vsi omenjeni ljudje imajo tu vile, ki jih dajejo v najem, ko jih ni. In vsi so, po pripovedovanjih, zelo dostopni in zlahka s teboj spijejo pivo. No, razen slednjega para. (smeh) Vendar jih vsi pustijo pri miru, ker zanje niso nič posebnega ali pa si jih ne upajo ogovoriti. Jaz, preprosta punca z Balkana, pa teh težav nisem imela in sem se kar 'vštulila' zraven, jih ogovorila in ostala živa. (smeh)
Story: Kaj bi svetovali vsem, ki omahujejo glede tega, ali bi za nekaj mesecev zamenjali naslov?
Če čas dopušča, le pogumno. Z nekaj pripravami in dobrimi informacijami, da je čim manj negativnih presenečenj, ki vedno udarijo po denarnici, se da iti marsikam. Pa saj kar nekaj Slovencev vsako pomlad pa vse tja do pozne jeseni preživi na Hrvaškem, kjer imajo vikend. Edino računica mi kaže, da je včasih ceneje iti po svetu kot pa k sosedom na dopust. Tu smo srečali slovensko družino, ki živi na jadrnici s kar tremi otroki. Slovenci smo veliki avanturisti, le morda vsi vsakega koraka ne objavijo na socialnih omrežjih.
Story: Torej, naslednje leto izkušnjo ponovite?
Bo zdravje povedalo. Samo to si želimo. Da smo zdravi, da lahko delamo in posledično potujemo. Sicer pa, nam ni pomembno, kje smo, nam je pomembno, da smo skupaj.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
