Veliko nas je, ki smo se vrnitve Ivjane Banić na radijske valove razveselili vsaj toliko kot prve jutranje kave. In prav s to v roki smo v prvih tednih po njeni vrnitvi poklepetali s simpatično dolgolasko, ki je ritem službenih obveznosti, starševstva in življenja v drugem kraju že ujela.
O tem, da je velik del porodniškega dopusta preživela nekje onkraj oceana, smo pisali že v eni od preteklih številk, zato smo se tokrat ustavili pri njeni družinici in življenju 'po poti'. Med Ljubljano in Velenjem, med medijskim svetom in skrbno varovanim razkošjem zasebnosti, med Ivjano, kot jo poznajo množice, in tisto, ki doma poskrbi za to, da je vse točno tam, kjer mora biti.
"Za zdaj moramo biti malo doma. Gledamo sicer po zemljevidu, ampak zdaj bomo privezali konje in jih nekaj časa pustili, da se pasejo na domači travi, (smeh)" nam je povedala, ko smo povprašali, ali njena 'potepuška' stran že kliče po kakšni novi dogodivščini.
"Z Rokom naju navadno mikajo vetrovne destinacije, kjer ti je sonce podarjeno vsak dan in je stres nekaj, za kar si enkrat nekje že slišal. Vendar ne glede na to, kako gnil je naš zdravstveni sistem, pokvarjen in nepravičen, je še vedno veliko boljši, kot je otoški, ne glede na lokacijo. Stvari so zelo idilične, dokler sediš na kavču in sanjariš. Ko si na določenem otoku dalj časa, pa začneš premišljevati, ali bi lahko res za vedno živel tako. Sicer pa, veste kaj, vprašajte me čez kakšno leto ali dve. (smeh) Trenutno želim izpeljati stvari, ki sem si jih obesila nad glavo," je še dodala Ivjana, ki se je sicer že lotila priprave lastne linije oblek za na plažo in kopalk.
Čeprav sta prve mesece kot starša preživela nekoliko drugače kot večina, sta se Ivjana in Rok že ujela v sistem. "Čudovito je. In včasih težko. Otroka ne moreš dati na pavzo. Čeprav se ti spi, si želiš pojesti kosilo v miru, iti ven ... Res je super dojenček. Priznala bi, če bi bilo drugače. Nezahtevna, prilagodljiva, prikupna. Na tisti manko spanja pa sva se že navadila. Če sem lahko v študentskih letih nešteto noči preživela brez spanja zaradi dobrega žura, jih lahko tvegam tudi za lastnega otroka," je opisala svojo izkušnjo v vlogi mamice.
Čeprav je v svojem vsakdanjiku razpeta na več koncev in strani, priznava, da v prvem letu Vilinega življenja v resnici ni pogrešala trenutkov zase. "Prvo leto sva bila za vse sama. Ker sva tako želela in ker sva tako čutila. Nikoli je nisva puščala nikjer. Enostavno nama ni bilo do tega. Zdaj je po nekaj ur na dan z varuško ali Rokovo sestro in ni nobenih težav. Mislim, da je prav, da se ravnaš po svojih občutkih. Večer zase pa imava kar vsak dan, ko jo uspavava," je namreč povedala.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
