Radijska voditeljica Ivjana Banić je pred nekaj meseci z družinico napolnila kovčke in se usedla na letalo, najprej so poleteli na dobro znano Šrilanko, potem skočili še na Maldive, zdaj pa uživajo v 'nebesih' na zemlji - Havajih.
Kako se je vse skupaj začelo? Komu se je utrnila misel, da bi odpotovali okrog sveta?
Oba z možem že od malih nog rada potujeva. Sama sem se prvič dobesedno ulegla na letalu, ko sem bila stara tri mesece. Tudi moja mama je namreč veliko prepotovala in ljubezen do potovanj prenesla tudi name. Ni lepšega, kot oprtati si nahrbtnik, vzeti zemljevid in se zanalašč izgubiti ter odkrivati tisto, kar turistom največkrat ostane skrito. Jesti kar pri domačinih doma. Spati ali včasih celo prebedeti noč, ker so kapacitete zasedene. Ni manjkalo niti spanja v avtu ali spalki pod milim nebom, ob ognju ter zajtrkov v prtljažniku avtomobila. Najlepši spomini. Ko pa se nama je pokazala poslovna priložnost na najbolj izoliranem otočju na svetu, sva si pokimala in rekla: to je to. Gremo.
Zimske mesece pogosto preživite na toplem. Je tudi to eden od osrednjih namenov tovrstnih popotovanj?
Z možem sva ljubitelja vodnih športov, predvsem kitesurfinga, zato si skrajšava zimo in poiščeva vetrovne lokacije. Obe moji porodniški smo preživeli v toplih krajih, se učili potovati z dojenčkom in pozneje z dvema otrokoma. Vse to je bila dobra in na neki način nenačrtovana predpriprava.
Kaj je bil na začetku največji zadržek? Kaj največji izziv?
Ko imaš zgolj željo ali idejo, je vse super. Ko začneš stvari realizirati, pa ugotoviš, koliko dela te čaka. 'New age' moda nas prepričuje, da je treba iz cone udobja. Pa vam povem, da coni udobja čisto nič ne manjka in da tovrstni moderni citati ljudem samo vcepijo neko frustracijo, da nam tam, kjer smo trenutno, ni dobro. Posledično smo v nenehnem iskanju nečesa boljšega. Medtem pa zamudimo trenutke, ko nam je lepo. Službo radijske voditeljice sem morala po 15 letih dati na 'pavzo'. Radio je zapisan v moj DNK, zato mi je to predstavljalo velik stres. K sreči imam najboljše šefe na svetu, ki sem jim hvaležna za močno podporo in razumevanje. In potem sta tu še otroka, ki ju vzamemo iz poznanega okolja in postavimo v situacijo, kjer ne poznata ne jezika ne ljudi. Stvari kar naenkrat niso več tako na 'hojladri'. Močno pogrešamo prijatelje iz Slovenije. Nič in nihče ti ne more nadomestiti ljudi, ki te poznajo in govorijo v tvojem lastnem jeziku. Dobili smo že nekaj obiskov in še nekaj prijateljev nas pride objet. Tega se res veselimo.
Koliko časa je potrebnega, da spakiraš vse za potovanje, za pustolovščino v neznano?
Birokracija in urejanje določenih stvari lahko vzame kar precej časa. Treba je narediti domačo nalogo in poiskati nastanitve, ki so prijazne do denarnice in primerne za bivanje. Svet danes ponuja vse. Izbire je skorajda preveč. Pri pakiranju smo že pravi mojstri, saj smo bili obe moji porodniški na daljših potovanjih, to počnemo skorajda že avtomatsko. (smeh) Naučila sva se nekaj 'trikov', ki nama pridejo prav tako pri pakiranju kot na letališčih. O tem, kako na pot z dojenčkom in otrokom, pišem tudi na svoji spletni strani www.ivjana.com, saj želim še komu olajšati ta proces, ki lahko predstavlja precejšen stres.
Če se ne motim, ste najprej poleteli v Šrilanko, kjer ste skoraj že 'lokalci'. Kaj vas vedno znova vabi tja?
Tam imamo vilo Beach Villa Lanka, ki je namenjena turizmu in je v domeni moževih staršev, ki sta prava strokovnjaka za Budin otok. Tja se radi vračamo, ker je lepo, domačini so prijazni, hrana odlična, promet je sicer hektičen, ljudje pa so kljub temu umirjeni in zadovoljni z življenjem, čeprav imajo manj kot prebivalci kakšne razvite evropske države.
Kaj vas je prepričalo, da ste za drugi cilj izbrali Maldive?
Maldivi so tako blizu Šrilanke, da smo se odločili skočiti še tja. Imeli smo čas, pa smo šli. (smeh)
Kakšen je bil vaš vtis? Je to res raj na zemlji?
Atoli, ki jih vidiš iz malega letala, ko potuješ do izbranega otoka, so nekaj najlepšega, kar sem videla. Na letalu nas je bilo približno 15. Samo mene se je slišalo, kako sem ves čas glasno vzdihovala, na pol jodlala in vpila, ali je to sploh mogoče. Veliko atolov je že konkretno potopljenih. Barve, ki se ob tem ustvarjajo, so nekaj neverjetnega. Otoki, namenjeni turizmu, so majhni. Potapljačem se cedijo sline, saj je življenje pod vodo fantastično. Mi smo si ga ogledali med snorkljanjem z morskimi psi in orjaškimi kitovci. Noro doživetje, ko večtonska in deset metrov dolga pošast plava ob tebi. Nepozabno. Ne bi si jih upala označiti za raj na zemlji, ker je to predmet subjektivnega ocenjevanja. Marsikomu je rajsko iti v gore ali obdelovati domači vrt. Sledilka na mojem Instagramu me je zelo pametno vprašala, ali je kaj narobe z morjem, ker na nobeni fotografiji ni kopalcev. Enostavno je prevroče in več kot uro na žgočem soncu ne zdržiš. V tem pogledu mi je naš Mediteran veliko bolj pri srcu in poletje vedno rada preživim pri sosedih. Vonja borovcev, smole na brisači, domačinov, ki zjutraj pijejo bevando in igrajo picigin, ne more zamenjati nič na svetu. Po mamini strani sem Dalmatinka, morda je krivo to. (smeh)
Kakšna je finančna plat bivanja na Maldivih?
Težko odgovorim, otokov je več kot tisoč. Odvisno od tega, ali se odločiš za resort ali pa si na otoku, kjer so domačini. V slednjem primeru pivo zvečer odpade, saj so muslimani in alkohola ni. Je pa zato takšen otok cenejši kot resort. Oboje ima svoje pluse in minuse.
Trenutno ste na Havajih. Kaj vas je doslej najbolj navdušilo? Kako domače se počutite?
Polinezijci so odkrili Havaje in jim dali ime ‘nebesa’. Močno pozdravljam njihovo odločitev. Isti trenutek, ko stopiš ven iz letala, si rečeš, da je res to. Na našem otoku Maui imamo mikroklimo, ki daje občutek, da si na več različnih krajih. Imamo vulkanski krater, ki je več kot 3.000 metrov nad morjem. Še pred kratkim je bruhal lavo. Na dosegu roke imamo pravo džunglo in bambusov gozd, pohodniške poti, slapove, naravne bazene v gozdu in plaže različnih barv (belo, črno, rdečo …). Havajska kultura je izredno močna. Velik poudarek je na družini in ohranjanju narave. Otok je čist. Zelo jim je pomembno, da bi tak postal tudi ocean. V nobeni trgovini ni plastičnih vrečk. Havajski jezik je izredno težak, tako da poznamo zgolj osnove za turiste. (smeh) Na plaži imamo velikanske želve (honu) in sem pa tja kakšnega tjulnja. Tudi morske pse, tam globoko v oceanu. Izkoristili smo priložnost za potapljanje z njimi. Večjega strahu in blagoslova, da tako rečem, še nisem občutila. In še ena sreča - ravno je sezona kitov grbavcev. Zjutraj sedimo na terasi in opazujemo njihove nore predstave. Med zajtrkom gledamo mogočne kite, ki skačejo iz vode. Dvakrat mi je celo uspelo kajtati med njimi. Vmes sem se od sreče kar zjokala in tako vriskala, da sem prišla iz vode čisto hripava. Kakšne mogočne živali! Havajci so izumili deskanje in ta šport tukaj res cveti. Sploh ni nenavadno, da se po cesti med oblečenimi ljudmi sprehajajo deskarji v kopalkah in z desko v roki. Ljudje igrajo kitaro sredi ceste in živijo poletje. In če te ne očara ta raznolika narava, ki je dokaj neokrnjena, te prepričajo ljudje. Ljubeči, prijazni, vljudni, umirjeni. Vsi so pripravljeni pomagati, na cestah vozijo umirjeno, sistem zadrge funkcionira po šolsko, nihče ne drži telefona v rokah in mi tako ne streže po življenju zaradi tipkanja sporočila. Resnično širijo tisto, kar govorijo; aloha duh in način življenja. To pomeni ljubezen, spoštovanje.
Kakšen je vaš vsakdan?
Za zdaj nikoli enak prejšnjemu. Prilagajamo se vremenu, željam in temu, kako smo ponoči spali. (smeh) Zjutraj otroka pošljem po skledo sadja. Sama nabereta banane ali pa pri sosedu dobita mango in papajo. To, kar raste ob hiši, si delimo vsi. Po zajtrku je obvezno srebanje kave na plaži skupaj s sosedi. V našem naselju je to običaj, ki sem ga zelo hitro vzela za svojega. Malo pred deveto mož kar na SUP-u odpelje otroka v vrtec, ki je v sosednjem zalivu. Z Vilo obiskujeva tečaj havajskega plesa (hula), kjer nas učijo tudi o zgodovini in o tem, kako se povezati z otokom. Če je veter ugoden, se lotimo kakšnega vodnega športa, sicer pa gremo na ribolov. Na Karibih me je mož Rok naučil loviti jastoge. Ker sem si ga zaželela, sem šla en dan na lov, ki se je končal precej klavrno. Sosed mi je svetoval, naj jih vrnem nazaj, saj je lov prepovedan in mi grozi šest let zapora. Skoraj bi Havaje gledala skozi rešetke. (smeh) Zadovoljimo se s kakšno ribo, ki jo ujamem, ali pa hobotnico, ki jo iz morja prinese Rok. Še vedno smo v raziskovanju, tako da si organiziramo tudi kakšen izlet ali zgolj naredimo piknik na plaži, kjer se dobimo na delavnicah sproščanja in urah joge. Za nekaj ur na dan pa naju ugrabi računalnik, da se lotiva službenih in poslovnih obveznosti. Obožujemo 'street partyje', kot jim rečejo tukaj, ko zaprejo celo ulico ter se družimo ob hrani, glasbi in plesu. Enkrat na teden vsak sosed priredi piknik z žarom. Ker so ljudje iz različnih koncev sveta, se veliko naučimo tudi o drugih kulturah in navadah.
Kdaj nameravate zaključiti potovanje?
Slovenija je naš dom in vsekakor se bomo vrnili, vendar ne vemo še, kdaj. Imam pa občutek, da se bo pravo potovanje začelo šele takrat, ko bomo prišli domov. Kako se bomo z vsem, kar smo videli, doživeli in se naučili, vklopili nazaj v domače okolje in poskušali prispevati k boljši družbi. Sami sebi nismo zadali nobenih obljub, tako da ne želimo ničesar obljubiti niti drugim. Vse, kar si želimo, je, da smo skupaj in zdravi. In enako privoščimo tudi vsem drugim.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
