Ivjana Banić: “Z njim je vsak dan filmski”

2. 8. 2015

Ivjana Banić je radijka, ki nas pospremi v službo. Je ženska številnih besed in ostre kritike in prav tako kot jaz dekle za velikimi rjavimi kodri. In čeprav priznava, da 'veliko laja', je kljub svojim 180 centimetrom in preferencam, ki se nagibajo k moški družbi, le zasanjano dekletce, ki se prav v teh mesecih prepušča občutkom prave ljubezni. Je Ivjana Banić in je Ivjana, s katero je Story tokrat spregovoril o vseh stvareh, ki se začnejo in končajo pri srčnosti.

Story: Videla sem, da ste rojeni na dan žena, sicer pa ste večkrat priznali, da ste bolj 'moški tip' ženske, kajne?

Mogoče nisem čisto tipična ženska, ker sem se v Novem mestu v blokovskem naselju, kjer sem tudi odraščala, bolj kot ne družila s fanti. Zdeli so se mi veliko bolj zanimivi kot dekleta, tudi več jih je bilo, predvsem pa so imeli veliko bolj zanimive zgodbe. Sploh tisti, ki so prihajali iz vojske. Njihove zgodbe so mi bile veliko bolj všeč kot 'problemi', s katerimi so se spopadala dekleta. Ali je barbika prava in ali ima tisto pravo oblekico ali ne ... to mi je bilo dolgočasno. Ko pa so se fantje pogovarjali o ccm pri avtomobilih ali tovornjakih ter skupaj kopali bunkerje in rove, je bilo pa veliko bolj zanimivo. Bolj 'gavnarski' tip človeka sem bila. (smeh)

Story: Sicer pa imate tudi brata, kajne?

Imam, ja.

Story: Pa ste se torej družili bolj z njim in njegovo družbo?

Ne, ne. To so tisti fantje, sosedje, ki so bili pred blokom, mi smo tam sedeli, se družili, kakšno ušpičili ...

Brat je mlajši. Njega še danes zanima košarka in se še vedno ukvarja s tem. Je košarkarski trener in ravno se je po dveh letih vrnil iz Italije in vse kaže, da bo svojo pot nadaljeval na Kitajskem. Je bolj introvertiran tip, če naju moram primerjati.

Story: Torej je bilo v vaši omari več frač in avtomobilov kot punčk?

Ja, ja, zagotovo. Saj sem imela tudi punčke in oblekice. Ampak tudi lokostrel, ki smo si ga sami naredili, in seveda frače, s katerimi smo komu nagajali. Joj, ko se spomnim, kaj vse smo delali. Lepo otroštvo sem imela, rabutanje češenj in jabolk, pletenje zapestnic na ringloju, skrivanje, da nas starši niso našli in poklicali domov, ko se je zvečerilo. Še danes imam raje moško družbo kot tipično žensko.

Story: V nekaterih intervjujih sem vas ujela pri besedah, da boste o otrocih začeli razmišljati takrat, ko boste dobili pravega partnerja. Zdaj partnerja imate, pa se tega še vedno držite? Torej, ali o otrocih resneje razmišljate?

Možno, da sem kaj takega rekla, ja. (smeh) V naši državi, če si samski, otrok ne moreš imeti. K sreči, čeprav imam 32 let in imam za seboj že dve resni zvezi, imam normalne starše in normalne prijatelje ter nihče o otrocih in nosečnosti ter podmladku ne sprašuje, ker se ne vtikajo in se zavedajo, kakšno je moje stališče do tega, in to je, da je to zelo intimno vprašanje.

Story: Pred to zvezo ste imeli že dve daljši zvezi. Bi lahko rekli, da se moški bojijo uspešnih, samozavestnih žensk?

Če je moški 'dripec', se zagotovo boji. Sebe imam za zadovoljno osebo, če je to uspeh, naj bo. Sem pa predvsem zelo glasna in mogoče je to koga prestrašilo, ker po domače povedano, veliko lajam. (smeh)

Story: Kaj pa iz svojih izkušenj?

Taki se sami odstranijo od mene. Partnerja nisem nikoli načrtno iskala. V določenem trenutku vedno pristopijo tisti ta pravi. Tisti, ki ne upa priti, tako ali tako odpade in se mi zdi, da se tako zgodi taka slučajna selekcija.

Story: Za seboj imate sicer 12 let resne zveze, kajne? Če se nisem zmotila pri štetju, ste bili torej ob začetku svoje prve resne zveze zelo mladi, kajne?

Ja, res je. Mislim, da sem bila stara 15 let. Ko si zaljubljen, je tako ali tako ves svet tvoj in vse je zelo lepo. Ampak prioritete v življenju so zelo drugačne pri šestnajstih ali pri dvaintridesetih, želje, cilji, morda še nisi tako izdelan karakter kot pozneje. Življenjske izkušnje ti manjkajo, posledično se to pozna v komunikaciji, prostem času, vsakdanjih trenutkih s partnerjem.

Story: Ampak 12 let je že lepo obdobje?

Sicer to ni bila ena zveza, ki je trajala 12 let, ampak dve zvezi, ki sta si sledili druga za drugo. Ena je trajala osem let, druga pa skoraj štiri. Po tem sem zaključila zgodbo in se raje posvetila sebi, se spomnila, kdo sem in kaj sem ter česa si res želim. Vem, da sem, ko sem se razšla z zadnjim partnerjem, izživela vse tisto, kar sem si ves čas želela, predvsem vse, kar je bilo povezano z vodnimi športi. Zdelo se mi je, da sem veliko bolj svobodna pri svojih odločitvah.

Story: Bi lahko rekli, da je človek po tako dolgem obdobju malo izgubljen?

Seveda. Še mesec ali dva po tem sem prijemala telefon v roke, če me je kdo vprašal, ali gremo na pivo, ker sem hotela poklicati domov in sporočiti, kam grem. Kar naenkrat so bili vikendi samo moji in ni bilo treba razmišljati za dva in se prilagajati tam, kjer se nisem želela. Drugače je, prav naučiti se moraš živeti sam s sabo.

Story: Eden od vaših preteklih citatov gre tako: "Pritegne me oseba, ki je spoštljiva, prijazna, s smislom za humor, da človek rad potuje, spoznava nove stvari in ljudi, je neobremenjen in mi stoji ob strani ter je vesel." Vaš partner ustreza definiciji?

Kakšna pametna izjava. (smeh) Je točno tak in še več, kot sem si želela. Tukaj je naštetih še premalo presežnikov.

Story: Prej ste sicer omenili vodne športe in preživljanje skupnega časa. Si sicer s partnerjem delita kakšen skupni interes?

Zagotovo! Lepo je imeti vsaj en skupni interes, ker te preživljanje prostega časa zbliža. Da imaš eno skupno strast do nečesa, ali je to branje knjig, posel, gledanje filmov ali kakšna športna aktivnost. Lepo je, da deliš to s partnerjem. Midva si deliva to strast stoprocentno. Tudi on prihaja iz kajtarskih voda, če ne bi, pa bi ga navlekla na to. To so res športi, ki bi jih res priporočala vsakemu, če le ima rad morje, poletje, plažo in vse, kar spade zraven. Je en tak poseben življenjski slog.

Story: Pa sta se tudi spoznala v teh krogih?

Ja, na kajtanju. Zdaj se po novem lotevava še srfanja in windsurfanja. Drug drugega spodbujava in malo tudi tekmujeva, kdo bo kaj prej osvojil. Dajeva si napotke in inštrukcije ter je zelo zabavno. Predvsem pa je pri tem veliko smeha in zabave.

Story: Kaj pa vajina ljubezenska zgodba? Kakšna filmska prigoda?

Meni se zdi, da je filmski vsak dan z njim. Je res tak človek, da poskrbi, da mi je vsak dan lepo. Glede na to, da se vozim v Ljubljano, ker živiva v Velenju, in vsak dan preživiš eno uro na poti do Ljubljane in eno uro na poti nazaj, postaneš utrujen. Ne zaradi službe, ampak zaradi vožnje in prometa, in prav vsak dan poskrbi, da je kosilo narejeno, da je pospravljeno, da v najinem skupnem času lahko brez obveznosti uživava. Res poskrbi za vse. Marsikdo bi rekel, da me preveč razvaja, ampak tak je.

Story: Kako pa sta izbrala ravno Velenje?

Rok je Velenjčan in v tem mestu ne pogrešam ničesar. Ljubljana, kjer sem do zdaj živela, nima nič takega, česar Velenje ne bi imelo. Razen mojega delovnega mesta. Zelo je lepo. Če hočeš žur, ga dobiš, če hočeš mir, ga imaš. Tudi njegova družina in prijatelji se trudijo, da se v Velenju počutim lepo in domače. Rekla sem, da ne bom nikoli zamenjala Ljubljane in da se nikoli ne bi preselila prek Trojan, ampak ... 'takle imamo'. (smeh)

Napisala Kaja Milanič, fotografije Helena Kermelj

Priporočamo