Nekdanji hokejist Ivo Jan in njegova žena Katja sta se novembra lani razveselila svojega drugega sina Maja Oskarja, odgovornost starejšega brata pa je prevzel 11-letni Lan. Ker Ivo zaradi službe živi v Avstriji, Katja z otrokoma pa v Ljubljani, večino časa preživijo ločeno, zato so izkoristili skupne trenutke za družinski portret, ki bo večen spomin.
Katja sama sicer veliko in zelo rada fotografira, vendar pa so prav zaradi tega imeli zelo malo družinskih fotografij, na katerih bi bila tudi ona, zato so se odločili, da družinski portret zaupajo komu drugemu. In kdo bi bil boljši kot njena prijateljica iz otroških plesnih let Petra Vrhovec Rozman, ki je poskrbela za večen spomin le štiri tedne po rojstvu Maja Oskarja.
"Ker Ivo ni ravno rojen za pred kamero, sem ga sicer nekaj časa prepričevala, ampak na koncu je popustil in se tudi sprostil pred objektivom. Moram priznati, da je prav fotogeničen. (smeh) Kar pa se starejšega sina Lana tiče, je vsa leta nekako rasel pred mojim fotografskim aparatom, s katerim sem ovekovečila marsikateri skupni trenutek, tako da mu je bilo celotno snemanje prav zabavno," se pošali Katja in doda, da zagotovo vse poteka veliko bolj naravno in spontano, če za fotografskim objektivom stoji poznana oseba, pred katero se lažje sprostiš.
Glede na to, da je na dan snemanja minil slab mesec od poroda, kako ste se sami počutili pred kamero?
Petri sem zaupala, sem jo pa vseeno prosila, naj me raje fotografira kar od prsi navzgor. (smeh) Vsaka nosečnost in porod pustita določene posledice, zaradi katerih se ženska najbrž ne počuti najbolj samozavestno, vsaj v fizičnem pogledu ne, ampak to je treba sprejeti in potem se tudi lažje sprostiš. Nekako se mi zdi, da malce odvečnega trebuščka štiri tedne po porodu ni nič neobičajnega.
Bi nam zaupali, koliko kilogramov ste pridobili med drugo nosečnostjo?
Okoli 15 kilogramov, kar je malce več kot v prvi nosečnosti. Nisem bila ravno tipična nosečnica z napadi lakote in enormnim apetitom, zato niti nisem spreminjala svojih prehranjevalnih navad. Je pa res, da sem do zadnjega tedna veliko prehodila, tudi do sedem kilometrov na dan, pes je vedno dobra motivacija za gibanje. (smeh) Po službi mi je res prijalo za nekaj časa v naravo, saj imamo gozd v neposredni bližini hiše.
Čeprav sta z Ivom še mlada, je med vajinima sinovoma skoraj 11-letna starostna razlika. Kako to, da sta se za drugi naraščaj odločila tako pozno?
Lana sem imela precej zgodaj, pri 22 letih, in ko smo živeli v tujini, sem nekako opazovala druge družine in druge žene športnikov, pri katerih je bilo nekaj običajnega, da imajo več otrok drugega za drugim. Ko sem videla, kako izčrpane in utrujene so, sva se z Ivom morda malce egoistično spraševala, ali bi to res odtehtalo žrtvovanje najinega odnosa. Namreč, oba meniva, da si mora par kljub otroku še vedno nameniti dovolj časa in pozornosti, da ohrani trden odnos.
Ne vem, ali bi pri več manjših otrocih zvečer še imela čas in energijo drug za drugega. Tako sva z odločitvijo o drugem otroku odlašala, leta so minevala in nazadnje sem se pošalila, da po 33. letu ne mislim več rojevati. (smeh) Želja je bila vedno v meni, saj obožujem otroke, sploh dojenčke, ki so popolnoma odvisni od tebe. Materinski čut se je tako znova okrepil in želja se nama je hitro izpolnila.
Bi vam bilo žal, če vama v drugo ne bi uspelo?
Tega 'projekta' sva se v drugo lotila veliko bolj sproščeno, saj je lažje, če že imaš enega otroka. Prepustila sva se toku narave, če nama ne bi uspelo, pa se ne bi odločila za kakšne alternativne metode zanositve.
Pa čutite kakšno razliko po 11 letih?
Moram priznati, da je lepo biti mlada mamica, kar zdaj v drug zagotovo nisem. (smeh) Smešno je to, da sem pred 11 leti mislila, da bom veliko bolj komplicirala, glede na to, da sem bila neizkušena. Tudi moja mama se je prijazno ponudila za kakršnokoli pomoč, saj je bil tudi takrat Ivo veliko v tujini, vendar sem pomoč prijazno odklonila, saj sem želela z Lanom ujeti svoj ritem. Mama mi še danes pravi, da sem jo zelo presenetila s svojo samostojnostjo. Mogoče zato, ker sem bila že takrat malce bolj zrela od svojih vrstnic. Enako je tudi zdaj, saj poskušam vse delati s čim manj kompliciranja.
Kako se je Lan odzval na novico, da bo postal starejši brat?
Novice je bil vesel, da bi bil kaj ljubosumen, ker ne bo več edinec, to pa ne. Zaveda se, da je najin prvi otrok in da tako lepo, kot je bilo njemu, vsaj kar se pozornosti tiče, Maju Oskarju najbrž ne bo. (smeh) Zdi se mi, da je zdaj že v tistih letih, ko mu to bolj prija, saj rad izkoristi to, da ga nimam ves čas pod nadzorom. Je pa res, da tak otrok potrebuje veliko več pozornosti oziroma drugačen odnos kot dojenček.
Kako pa vam gre od rok vzporedno vzgajanje dojenčka in najstnika?
Videti je nekako takole: dojim Maja Oskarja, obenem pa se Lanom pogovarjam, kaj vse ima za domačo nalogo. (smeh) Dolgčas mi zagotovo ni. Res drži pregovor: majhni otroci, majhne težave, veliki otroci, večje težave. Glede na to, da ima veliko šolskih in tudi obšolskih dejavnosti, je potrebnega veliko usklajevanja, tudi pomoči, da nam vse časovno znese. Ivo mi je prav zadnjič, ko se je za nekaj dni vrnil domov, rekel, da ne ve, kako mi uspe vse to.
Torej ste nekako večino časa ločeni?
To, da je občasno dva dni v tednu doma, je že pravi luksuz. Navadno se vrne vsak ponedeljek ali pa na 14 dni, odvisno od delovnih obveznosti.
Predvidevam, da ste takšnega življenjskega sloga in ritma že vajeni?
Mislim, da je celoten položaj veliko težji za Iva kot zame, saj je večino časa sam ali pa v dvorani na treningih. Poleg tega je ločen od otrok in še zlasti zdaj, ko je Maj Oskar z vsakim dnem drugačen, se ob vsakem snidenju zaveda, kaj zamuja. Zato mu v trenutkih, ko sem mogoče malo bolj utrujena, nikoli ne očitam, da ga ni ob meni. Moral je pač v tujino, saj vsi vemo, da razmere v športu pri nas niso rožnate.
To je žrtev, ki smo jo morali sprejeti. Navsezadnje bi tudi doma delal vse dneve, le da za to ne bi bil primerno plačan. Bilo bi lepo, da bi vse dneve lahko preživeli skupaj, ampak ne živimo v pravljici. Pa tudi Ivo ni človek, ki bi lahko poleževal doma, zelo rad opravlja svoje delo in pri tem ga spodbujam. Za zdaj v funkciji pomočnika trenerja uživa, pogodba ga veže še za dve leti, želi pa si tam ostati tudi dolgoročno.
Najbrž se v Avstrijo niste preselili skupaj tudi zaradi Lana, kajne?
O selitvi sva sicer razmišljala, vendar bi bila to zanj prevelika sprememba, saj ima svoje navade in tukaj ima tudi svoje prijatelje. Pri manjših otrocih je seveda lažje, saj so bolj prilagodljivi. Zato smo se morali zadovoljiti z občasnimi obiski. Priznam tudi, da bi pozneje, po porodniškem dopustu, pogrešala svojo službo, kar ne predstavljam si, da v življenju ne bi počela nič drugega kot le materinskih dolžnosti.