Ivo Milovanovič na Sportklub TV išče komentatorke

Ivo Milovanovič na Sportklub TV išče komentatorke (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Lady
29. 7. 2017

"Komentatorstvo je način življenja, ne pa poklic, ki ga opraviš po nekaj urah," je prepričan legendarni Ivo Milovanovič, čigar glas je k zmagi pospremil že številne slovenske športnike.

Sam kljub desetletjem še vedno z veseljem opravlja svoje delo, z novim projektom pa želi skupaj s Sportklubom TV h komentiranju pritegniti tudi predstavnice ženskega spola.

Prve ne pozabiš nikoli, se glasi znani izrek. Verjamem, da je tudi v vas spomin na prvo tekmo še kako živ ...

Res je. Leta 1975 sva skupaj s pokojnim Mitom Trefaltom spremljala nogomet med Bodučnostjo in beograjskim Partizanom. Mito je delal drugi polčas, jaz pa prvega. To je bil moj sprejemni izpit. V prvih 45 minutah ni bilo gola, v drugem pa. Komentatorji živimo za gaol, to je namreč vrhunec tekme. Prvo reprezentančno tekmo sem komentiral na evropskem prvenstvu proti Nemčiji, ko smo izgubili po podaljšku 4 : 2. Bil sem prvi, ki je na slovenskih tleh komentiral ragbi, pozneje pa tudi formulo ena v slovenskem jeziku.

So bili tudi vaši začetki pregovorno težki in zahtevni?

Pri nas ni bilo preprosto priti do mikrofona. Moj mentor je bil Trefalt in vsak ponedeljek me je na vratih čakal z vrsto pripomb. Danes je tega nadzora precej manj.

Prav zato se gledalci z velikim veseljem spotikajo ob napake, ki se pripetijo reporterjem. Kaj sami mislite o tem?

Kdor dela, greši. V življenju sem zagrešil veliko napak, saj sem soustvarjal več kot dva tisoč prenosov. Če opazim napako, se moram opravičiti. Že od samih začetkov, ko sem kupil svoj prvi videorekorder, snemam prenose in si po koncu tekme vse še enkrat znova ogledam. Tako vem, kje sem ga polomil, in poskušam napake v prihodnje popraviti.

Katera pa je ostala najgloblje zasidrana v vašem spominu?

Pripetljajev je veliko. Nekoč sem komentiral tekmo in izpustil pomemben podatek, in sicer ta, da se igra na zlati gol. Tekmo sem spremljal v živo, medtem ko so gledalci ta podatek lahko zasledili na televizijskem zaslonu. Nisem bil obveščen, da je igra na zlati gol, in uspelo bi se mi celo izmuzniti, vendar pa je minuto in pol pred koncem padel zadetek. Bil sem presenečen in gledalcem sem postregel s podatkom, da je sodnik odpiskal konec tekme minuto in pol prezgodaj. Napake niti nisem opazil vse do konca novinarske konference, ko sva se s kolegom vračala v hotel. "A ni tragedija, da dobijo minuto in šestintrideset sekund pred koncem tekme zlati gol," me je vprašal kolega. Kar streslo me je, še bolj pa, ko mi je pokazal pravila tekme. Ko sem prišel domov, sem se opravičil, vendar vso noč nisem spal, saj me je napaka ves čas preganjala. Tega nikoli ne bom pozabil, prav tako pa tudi pozitivnih trenutkov. Vse od olimpijskih medalj in naslovov svetovnih prvakov.

Ali ste po vseh teh letih še vedno občutljivi za kritike?

Kritike se me vse manj dotaknejo. Sprva sem se nekoliko obremenjeval z njimi, vendar sem se naučil, da niso vse prave. Seveda jih je treba analizirati, vendar sam upoštevam predvsem kritike ljudi, ki jih spoštujem in za katere vem, da se spoznajo na to. Ne maram pa različnih blogov, na katerih lahko prav vsak, ki ima pet minut časa, izrazi svoje frustracije in pljuva vse počez. Nekaterim si simpatičen, drugim ne. Takšno je življenje. Kadar pridem v Ljubljano, me obtožujejo, da navijam za Maribor, medtem ko me vijoličasti oštevajo, da navijam za Olimpijo. Temu ne posvečam prav veliko pozornosti!

Ali je mogoče komentirati tekmo svojega ljubljenega kluba?

Star sem že toliko, da kluba nimam več. Včasih sem navijal za Celje, vendar to danes ni več isto. Simpatiziram s Celjani, kljub temu pa si želim, da bi bila uspešna tako Maribor kot Olimpija. Drug brez drugega ne pomenita veliko, zato bi bil padec enega ali drugega velika izguba za slovenski nogomet. Sem pa absolutni navijač slovenskih športnikov.

Ali obstaja športni dogodek, ki se ga ne bi želeli lotiti?

No, v mojih štirih športih ne, medtem ko se raje ne bi lotil hokeja. Igra je namreč zelo hitra, sam pa v dvorani preživim premalo časa, da bi se lahko privadil na hitrost paka. Menim, da bi povabilo prej odklonil kot pa sprejel. Verjamem, da reporterji ne bi smeli biti deklice za vse, temveč bolj osredotočeni zgolj na nekaj področij.

Nika Arsovski