Izpoved najboljše prijateljice Simone Weiss

Simona je zagotovo pustila svoj pečat v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Pevka, ki je v 90. letih krojila vrh slovenske glasbe, je izgubila težek boj z rakom in za seboj pustila žalujočo družino. Javnost je izgubila veliko osebo, dobro prijateljico in čudovito mamo, a njena glasba bo živela v naših srcih še mnogo let. Z izjemno karizmo je Simona v letih glasbenega ustvarjanja žela velike uspehe. In čeprav so jo poznali po celotni Jugoslaviji, Sloveniji in drugih državah ter je bila zvezda velikega kova, je ostajala preprosta in zvesta svojim ciljem. Nato se je pred nekaj leti umaknila z glasbenih odrov in se posvetila družini ter karieri. Diplomirala je na področju raziskovanja avtizma in Aspergerjevega sindroma ter se odločila še za podiplomski študij. Njeno zgodbo bodo zdaj na male zaslone prenesli ustvarjalci javnega zavoda RTV Slovenija. Kot so nam zaupali, nastaja dokumentarni film, in ko bo tako daleč, bomo izvedeli še kaj več.

Simona je v življenju in glasbeni karieri doživela veliko in na tej poti ji je ob strani stala tudi najboljša prijateljica Simona Kolbl. Zaupala nam je, kako težko jo je bilo zapustiti. Bili sta prijateljici, ki sta si delili številne skupne dogodke.

"Poznali sva se skoraj 30 let, najina pot pa se je začela v srednji šoli. Sama sem se takrat vpisala na kozmetično šolo, Simona pa je bila na začetku glasbene kariere. Sestrična mi je takrat dejala, da se je na isto šolo vpisala tudi Simona Weiss. En teden po začetku šolskega leta (v šoli se prvi teden nisva pogovarjali) je imela koncert v diskoteki v Radencih.Po koncertu sem šla do nje in navezala stik. Takoj sva padli v debate, se ujeli in postali nerazdružljivi," se spominja Simona.

"To prijateljstvo je trajalo vse do njene smrti. En teden po tistem, ko sva se spoznali, je prišla k meni na prvi obisk z mamo in očetom. Nastalo je res pravo družinsko prijateljstvo. Simona je bila zelo pozitivna oseba. Kjerkoli se je pojavila, so jo spremljali oboževalci in vedno si je vzela čas zanje. Najino prijateljstvo je bilo tako pristno in lepo, da se marsikatere sestre tako ne razumejo, kot sva se midve. Zaupali sva si vse lepe in žalostne trenutke, delili srečo in uspehe ter se podpirali ob neuspehih. Včasih so prišli dnevi, tedni, ko se nisva slišali in videli, ampak ko sva se, se je zdelo, da je od najinega zadnjega snidenja minila le kakšna ura. Simona je bila preprosta oseba, s težavami, ki jih imamo vsi. Blišč slave je nikoli ni spremenil in nikoli ni odjadrala med zvede. Vedno je ostala preprosta ter pozitivna, s pozitivno energijo in pogledom na življenje. Bala se je le ene stvari. Spomnim se, da mi je vedno govorila: 'Veš, Simona, imam res vse. Kariera mi je uspela, imam čudovito družino, moža in otroka. Vse imam. Bojim se le tega, da bi zbolela za rakom.' To je razlagala tako, kot da bi čutila svojo usodo. Vedno znova mi je to govorila, čeprav sem o tem razmišljala drugače in jo prepričevala, da ne bo tako. V podzavesti se je zelo bala te zahrbtne bolezni. Ne vem, ampak danes se velikokrat vprašam, ali nekatere stvari prikličemo nase. Nisem v teh energijah, ne spoznam se na to, ampak pravijo, da si ljudje marsikaj prikličemo sami. Najbolj čudno pa je bilo to, da v Simonini družini nihče ni imel česa podobnega, da bi lahko rekli, da so nekatere stvari dedne. Potem pa je šlo vse zelo hitro. Diagnozo so ji postavili lanskega junija, ko so želeli po končani šoli na morje, kjer so imeli hišo. Takrat jo je nekaj zbodlo na desni strani. Poklicala je prijatelja zdravnika v slovenjegraško bolnišnico. Rekel ji je, naj takoj pride, da jo pogleda. Lahko so žolčni kamni ali slepič. Slika pa je pokazala raka. Potem so prišli meseci zelo hitrega napredovanja bolezni in v tem času sem bila z njo. Tudi ko je bila v Italiji v Padovi, sem jo obiskala in bilo je grozljivo. Pred tem sem zaradi raka izgubila bratrančevo ženo, ki je bila stara le 35 let. Imela je neko znamenje na nogi in potem je vse potekalo zelo hitro. Vedela sem, kaj jo čaka, in grozljivo je, ko vidiš, kako se telo spreminja ob tej grozni bolezni. Dan pred njeno smrtjo sem jo obiskala v bolnišnici, da sva se poslovili. In najhuje je, ko na koncu ležiš v tisti bolnišnici, si misliš, kaj si vse preživel, koliko ljudi si spoznal, koliko jih je šlo mimo tebe, tam pa ti nič in nihče ne pomaga več. Ostaneš sam."

Konec devetdesetih je bila Simona Weiss najpriljubljenejša pevka v Sloveniji. Polnila je vse dvorane, in ko je sklenila napolniti še do takrat za domače izvajalce nedosegljivo dvorano Tivoli, je kot gosta povabila enega od največjih italijanskih zvezdnikov vseh časov Ala Bana. Bano je prišel v Ljubljano, spoznal pevko, to gostovanje pa ju je povezalo za vedno, saj sta ostala v prijateljskih stikih. Leta 1999 je Simona z Italijanom posnela tudi duet Ci Sará, zaradi naveze z njim pa je redno hodila v Italijo, kjer jo je spremljala tudi njena najboljša prijateljica.

"Veliko skupnih trenutkov sva doživeli, veliko potovali in bili na številnih izletih. Veliko sva hodili v Cellino San Marco na jugu Italije, kjer je bil, in spremljale so naju številne dogodivščine. Italijani so naju poznali in nagovarjali z vzdevkoma 'una bionda e nerra'. (smeh) Ko so zagledali Simono, pa so bili vsi čisto iz sebe. Ko sva prileteli do Ala Bana, nama je vedno dal svoj avtomobil, da sva se vozili po nakupih in opravkih. Enkrat sva parkirali na edinem prostem mestu, pred policijsko postajo. V tistem trenutku so pritekli ven policisti z vzkliki, kaj si predstavljava. Simona je takoj uporabila svoj šarm, se predstavila, povedala, kdo je in da dela z Alom Banom. V tistem trenutku so ji padli pred noge. (smeh) Ponudili so ji spremstvo, stražili avto, rekli, naj si vzameva čas za nakupe in naj se vrneva nazaj, da nama bo parkirno mesto vedno na voljo. In tako je bilo povsod, kjer se je Simona pojavila. Druga dogodivščina se je zgodila, ko je Al Bano nastopal v Španiji, midve pa sva bili pri njem. Spet sva se vozili z njegovim avtom, ko sva ostali brez bencina sredi ceste. Nisem si je upala pustiti same v avtu in se odpraviti po pomoč, ker sem vedela, da bodo ukradli avto in njo. Tudi če bi samo njo poslala po pomoč, bi mi jo ukradli. (smeh) Bila sem kot neki njen stražar - varnostnik. (smeh) Nato je čez nekaj časa prišel mimo sin lastnika lokala na plaži, kamor sva zahajali. Revež se je nato s skuterjem peljal na bencinsko postajo in nama pripeljal bencin. Takšne in podobne zgodbe so naju spremljale in vsi na jugu Italiji so naju poznali. 'Due belle ragazze' so vedno govorili za nama. (smeh) Kar nekaj mesecev sva vsak vikend potovali v Italijo, ko sta Simona in Al Bano snemala, in sicer v letih 1998 in 1999," se še spominja Simona Kolbl. "Enkrat sva se pripeljali na tržaško letališče Ronchi. Naravnost pred rampo, kjer naju niso spustili noter. Simona je stopila iz avta. S svojo pojavo, prešernim nasmehom in pozitivno energijo je bila kot angel, ki se mu nihče ni mogel upreti. V angleščini je povedala, da čaka Ala Bana, s katerim poje, in spet so se ji odprla vsa vrata. Neverjetna je bila," še pove.

Med pomembnimi trenutki, ki sta jih Simoni preživeli, je bilo tudi rojstvo prvega sina Simona. "Takrat je nastala njena pesem Na beli blazini. Bili so številni prelomni trenutki, ko sva bili skupaj. Spremljala sem jo, ko je koncertirala po vsej Sloveniji. Včasih sva bili skupaj več tednov, se vozili na koncerte. Po njih sem jo vozila domov. Res sva bili nerazdružljivi prijateljici. Nepozabno ..." se še spominja.

"Imela je še toliko moči, da me je stisnila za roko"

• Simona Kolbl ne bo pozabila dneva slovesa, ko je pevko obiskala v bolnišnici. "Opozorili so me, da nič več ne dojema in se ne odziva. Vsi so zapustili sobo in naju pustili sami. Takrat sem začela pripovedovati zgodbe iz preteklosti, ki sva jih doživljali. Ostala sem z njo več kot uro in pol. Čeprav ni mogla več govoriti, je spuščala glasove. Reagirala je na lepe trenutke, in ko sem ji povedala kakšno čutno zgodbo, so ji po licih spolzele solze. Takrat sem začutila, da dojema. Videla sem, da vse razume. Poslovili sva se in nihče ni verjel, da je še imela toliko moči, da me je stisnila za roko. Njena sestra mi je nato zaupala, da je bila prvo noč po dolgem času zelo mirna. Prišla sem pozno ponoči, ko sva se poslovili in začutili olajšanje, ko veš, da si v danem trenutku naredil najboljše, kar si pač lahko. Naslednje jutro je zaspala. Za večno."

Nepozabni spomini

• "Spomnim se, ko je Simona imela koncert na našem koncu, in sicer na zaključku znanega radgonskega sejma. Zvečer je prišla k meni urejena od glave do peta. Nato je prespala pri meni in prihodnje jutro sva za mizo pili kavo. Prišel je moj oče in je debelo pogledal. 'O, mi pa imamo obisk. Kdo pa si ti?' je vprašal Simono. Ona pa mu odvrne: 'Branko, ta pa je ja, kaj dela šminka in frizura. (smeh)' Ni je prepoznal in ni mu zamerila. Vsi smo se na ta račun pošteno nasmejali."

Napisala: MIMA

Fotografije: Primož Predalič, Goran Antley, MEDIASPEED, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj