Izredne razmere so Gregorju Drnovšku pisane na kožo

Izredne razmere so Gregorju Drnovšku pisane na kožo (foto: Foto: Arhiv Rtv Slo) Foto: Arhiv Rtv Slo
Vir: Story
24. 5. 2020

Gregor Drnovšek je novinar, ki ima rad akcijo. Za TV Slovenijo pokriva politiko, zato je na terenu med zdravstveno krizo spremljal prav to. Tudi o tem, kako je on videl obisk predsednika Pahorja pred domom za ostarele ...

Kako ste opravili s strahom na začetku krize, ko se še ni vedelo, kako se prenaša okužba? Kdaj ne bi šli več na teren?

S tem nikoli nisem imel težav, če sem iskren, osebno niti nisem razmišljal o tem. Več pomislekov je bilo doma, zato sva se z ženo, potem ko je postalo jasno, da se šole zapirajo in stiki omejujejo, odločila, da se 'osamimo' - jaz ostanem v Ljubljani, ona pa se z otroki umakne v hišo svojih staršev. Kar se pa tiče dela, v tistem trenutku večini novinarjev, takšno izkušnjo imam tudi sam, ni bilo nič pretežko oz. nismo razmišljali o tem, da bi se morda lahko okužili tudi sami. Je pa res, da je to odvisno tudi od narave posameznika. Meni so izredne razmere pisane na kožo.

Kako ste doživeli svoje intervjuvance, s kom ste se v zadnjih dneh največ pogovarjali na terenu?

Ker v prvi vrsti pokrivam politiko, sem imel seveda med epidemijo daleč največ stika s politiki. Od prisege nove vlade, prve nočne seje, tiskovnih konferenc v novi dvorani državnega sveta pa do obiska predsednika republike v enem od domov za starejše. V zadnjih tednih so se zadeve skoncentrirale predvsem na snemanje izjav politikov na Trgu republike - seveda zaradi varnostne razdalje in pa dnevnih konferenc, ki pa jih prek videopovezave spremljamo iz našega prvega studia. Še opažanje: če smo se na začetku še nekako 'dren­ jali' za izjave na res majhnem prostoru in so bili tudi sogovorniki relativno sproščeni, je zdaj situacija drugačna – v veliki meri poskušamo maksimalno spoštovati varnostno oz. socialno distanco.

Najbolj pretresljiva stvar, ki ste jo slišali v zadnjih šestih tednih, oziroma najboljša zgodba, ki ste jo posneli?

Gotovo so me najbolj pretresle številne zgodbe iz domov za starejše. Če visoki smrtnosti med starejšimi namreč dodamo še njihovo osamljenost, saj so obiski, tudi tistih najbližjih, zanje že skoraj dva meseca prepovedani, verjetno ni človeka, ki ne bi sočustvoval z njimi. Ko potem slišiš še tako tragične zgodbe, ko se stanovalci še tik pred smrtjo zaradi varnostnih ukrepov niso mogli posloviti niti od svojih najbližjih – to so res zgodbe, ki se te dotaknejo. Najboljša zgodba, ki sem jo posnel med epidemijo in je bila tudi v javnosti dobro sprejeta, pa je bila reportaža z ljubljanskimi smetarji. Vse prevečkrat se namreč pozabi na številne delavce, ki so skorajda nevidni, torej ne v 'prvi bojni liniji', a za naše življenje, tudi med epidemijo, še kako pomembni.

Ali ste spoznali koga, ki je bil okužen s koronavirusom, posneli njegovo zgodbo?

Zgodbe z okuženo osebo nisem snemal. Sem pa od soseda slišal zgodbo njegovih staršev, ki me je dobesedno pustila odprtih ust. Njegova starša je namreč, še pred začetkom epidemije, nevede okužil eden od delavcev, ki je delal pri njih doma. Čez deset dni sta prejela klic, da je bil ta gospod pozitiven.

Izkazalo se je, da sta se okužila tudi sama, bila tudi v bolnišnici, a hvala bogu se je vse srečno izteklo in sta zdaj že doma. Je pa bila ta zgodba zame kar velik opomin, za kako nevarno stvar v resnici gre.

Ali ste obiskali bolnišnico, dom za ostarele … So vas pustili v kraje, kjer so bili okuženi?

Kot rečeno, sam zdravstvenih tem ne pokrivam in sem opazoval 'politični' del boja s koronavirusom. Sem pa spremljal obisk predsednika države pred domom starejših v Cerkljah na Gorenjskem. Tako stanovalci kot tudi zaposleni so bili iskreno veseli. Glede na to, kar sem povedal prej, se mi zdijo zato kritike njegovega početja, torej obiskovanja domov za starejše, povsem neprimerne. Zdi se mi, da jih izrekajo 'kavčarji', ki nimajo niti najmanjšega stika z realnostjo, torej z dejanskim stanjem na terenu. Najlažje je kritizirati, je pa res, da je predsednik tokrat pač žrtev nekaterih svojih, pretirano populističnih dejanj iz preteklosti.

Kaj je za vas, novinarja, ki ljubi akcijo, največje 'spoznanje' te koronakrize?

Kako krhko je človeštvo. In kako zahrbten je ta virus. Ki ga ne vidiš, ne slišiš, na začetku niti ne občutiš. V svoji novinarski karieri sem pokrival denimo študentske proteste, ki so se sprevrgli v nasilne demonstracije, pa protivladne proteste – obakrat so mi mimo glave letele granitne kocke, spremljal sem številne naravne nesreče, 'preživel' teroristični napad v Strasbourgu … Kar nekaj zgodovine imam torej s t. i. izrednimi razmerami. A pri vseh naštetih dogodkih sem vsaj približno vedel, od kod preti največja nevarnost. In sem se lahko temu primerno tudi odzval. V primeru koronavirusa je povsem drugače. Neznana nevidna stvar je popolnoma ustavila celoten svet. Čeprav fascinantno, pa po drugi strani res zlovešče. In pokazatelj, kako krhki v resnici smo.

Staša Lozar, POP TV

Ob robu slabih, žalostnih vesti je bilo nekaj, kar mi je v teh dneh dajalo polet. In to je srčnost kar večine sogovornikov, ki sem jih prosila za sodelovanje v naših oddajah. Ta mesec se je res čutilo, da vsi dihamo drugače, da smo vsi v isti godlji. In ko marsikam nismo smeli in marsičesa nismo mogli posneti, tudi zato, da mi ne bi koga morda ogrozili, so se dogajale majhne zgodbe, ki so navdihovale.

Ena takih je bila zgodba z gospo Milko iz fužinskega upokojenskega doma. Nismo smeli k njej. Upokojencem domovi niso dopuščali stikov, obiskov. A prav gospa Milka je bila primer upokojenke, ki se je naučila funkcionirati iz domske sobe, se naučila uporabljati Internet, da bi se čim bolj izognila možnosti okužbe, tudi položnice je začela plačevati iz naslonjača. In da bi s svojim zgledom opogumila druge upokojence, ki so z obiskovanjem trgovin, bank in pošt preveč tvegali, ko so stali v dolgih vrstah pred poslovalnicami, so se v domu sami organizirali. Da smo mi zgodbo lahko objavili, so jo samostojno posneli, sami oblikovali izjave in nam jih poslali. Vse, da bi pomagali. Da bi morda koga navdihnili za učenje in ga obvarovali bolezni.

Urška Šestan, POP TV

Posebno mesto pri meni so med epidemijo zasedli zaposleni na infekcijski kliniki v Ljubljani. Ne morete si predstavljati, kako kooperativni so strokovnjaki, ki delajo tam, kako z veseljem pojasnijo, karkoli nas zanima, pri tem pa ohranijo tisto tako potrebno človečnost, ki jo včasih pogrešamo pri sogovornikih. Nikoli ne dajejo občutka, da so jim naša vprašanja po 12-urnem delovniku - ali med njim - odveč. Ob tako zahtevni in odgovorni službi, pogosto že utrujeni od vsega napora, so nas velikokrat tudi nasmejali in kar je najbolj pomembno: ves čas vlivali zaupanje, da vedo, kaj delajo, in da so bolniki pri njih v dobrih rokah. Iskreno verjamem, da se naši strokovnjaki lahko kosajo s svetovno elito.

Gabrijela Milošič, RTV Slovenija, radijska dopisnica s Ptuja

Na terenu sem vedno poskušala poskrbeti za varnost drugih, da ne bi koga okužila, hkrati pa sem pazila na lastno varnost in varnost svojih domačih. Stalno sem si razkuževala roke! Ker so morali televizijci zagotoviti med krizo tudi sliko, vem iz izkušenj, da lažje presodiš, kam pes taco moli, ko gre za pomembne podatke. Veliko smo improvizirali, se učili digitalizacije, naredili tudi kakšno napako, a vse v dobri veri, da ljudi obvestimo o vsem pomembnem. Veliko smo se načakali, tudi pred domom v Šmarju pri Jelšah, kamor nismo mogli. V izjemnih razmerah je človeški faktor ključen, veliko je dezinformacij, pomislekov … Trikrat sem premislila, preden sem poklicala odgovorne v dom, da sem zastavila nekaj vprašanj, ker jih nisem želela ovirati pri njihovem delu. Mi si ne znamo predstavljati, kakšna situacija je vladala tam!

Jure Šujica, urednik spletne strani revije Avto magazin

Delo avtomobilskega novinarja je bilo med epidemijo in karanteno precej drugačno. Še več je bilo dela na daljavo in konferenc, ki so potekale prek spleta ... No, vsega pa na splet res ni mogoče prestaviti, med drugim tudi enega izmed ključnih elementov našega dela, in to je prevzemanja testnih vozil. A tudi tukaj je bil fizični stik zmanjšan na minimum. Vsa dokumentacija, potrebna za prevzem vozila, je bila posredovana vnaprej, in tako sem recimo ob prevzemu zadnjega vozila v salonu le še prevzel dokumente in ključe vozila ter se odpeljal. Pred tem pa sem seveda še nekaj minut čakal, da se je število ljudi v salonu zmanjšalo do te mere, da sem lahko vstopil vanj, saj je bilo za varnost poskrbljeno še nekoliko bolj kot v katerikoli živilski trgovini.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri