Iztok Čop se bo v zgodovino Slovenije zapisal kot eden izmed najuspešnejših športnikov, ki je pred nekaj meseci svoja vesla za vedno pospravil v kot. Vsaj v profesionalnem smislu, sicer pa se simpatični Gorenjec še vedno rad vrne na Bled in se s čolnom odpravi na jezero. Zdaj v veslanju še toliko bolj uživa, saj lahko pozabi na čas in uživa v idilični okolici.
Story: Zadnje tri mesece, odkar ste v športnem pokoju, je bilo vaše življenje verjetno popolnoma drugačno kot prejšnjih 25 let. Je bila to velika sprememba?
Šele zdaj počasi dojemam vse te spremembe. Takoj po koncu kariere sem imel občutek tiste klasične posezonske sproščenosti, ko ni treba vseskozi gledati na uro, ko misliš, da imaš čas za vse, pa na koncu ugotoviš, da kljub temu zaradi neorganiziranosti ne narediš vsega. Takoj po olimpijskih igrah sem več kot dva meseca posvetil pripravam za poslovilno veslaško prireditev, imel še nekaj tekem v Ameriki, privoščil sem si tudi nekaj dopusta, tako da preskoka na drugi tir še nisem naredil, nekako sem še vedno v nekem prehodnem obdobju. Težko se 'odlepim' od tega ritma, tudi fizično se ne počutim dobro, če nisem aktiven.
Story: Torej vas nič ne skrbi, da bi se telesno zapustili?
Skrbi me le to, da bi mi zmanjkalo časa za aktivnost. Vseeno upam, da si bom znal dneve urediti tako, da bom lahko vsaj petkrat na teden obiskal fitnes.
Story: Je bila odločitev o koncu kariere spontana ali ste že prej razmišljali, kdaj se boste poslovili od veslanja?
Pri 20 letih sem si rekel, da pri 25 zagotovo ne bom več veslal, potem sem rekel, da je 30 zgornja meja. Prvi mejnik, ko sem resno razmišljal o upokojitvi, so bile olimpijske igre v Sydneyju, ampak ker sem še vedno čutil, da lahko dosežem več, sem vztrajal. Ves čas so prihajali novi izzivi, vseskozi sem se učil in eksperimentiral, glavno pa je bilo to, da sem rad veslal. Zadnjih nekaj let sem se lotil vsake sezone posebej, saj sem se podal tudi v poslovne vode, in ker sem vse počel nekaj na pol, sem se zavestno odločil, da zadnje leto v celoti posvetim veslanju, nato pa se dokončno poslovim. Predvsem zaradi radovednosti, ali sem pri teh letih še vedno spodoben poseči po medaljah.
Story: Če bi vas danes nekdo izzval, da se vrnete za še eno sezono, bi vas lahko omajal?
Mislim, da ne. Čeprav bi z veseljem še veslal, pa je z vsakim letom toliko težje, saj pri tej starosti napake niso več dovoljene. Telo deluje popolnoma drugače kot pri mlajših tekmovalcih, sploh ko gre za regeneracijo. V življenju imam še kar nekaj ciljev in mislim, da je pametno, da jih začnem čim prej uresničevati, da bom lahko čez nekaj let užival starost in več prostega časa preživel z družino.
Story: Se počutite izpolnjenega, ko potegnete črto in pogledate vsa leta svoje kariere, ali je ostala kakšna stopnička nepremagana?
Dosegel sem vse, kar se da. Ko sem začel, si nisem upal niti predstavljati, da bo moja športna kartoteka na koncu takšna, kot je danes. Seveda pa bi se z današnjo pametjo kakšne stvari lotil malce drugače, marsikatero napako sem drago plačal, ker sem delal po svoje, ampak vsaka šola nekaj stane. Ko si mlad in naiven, teh pasti ne vidiš tako jasno, a vseeno je to del življenja. Ničesar ne obžalujem, v vseh letih sem nabral veliko izkušenj, znanja in prijateljstev, ki so danes veliko bolj pomembna kot pa medalje, ki sem jih osvojil.
Story: Kaj vas torej čaka v prihodnje? Šli ste se v poslovne vode ...
Ostajam v športu, veslanje bo torej še vedno pomemben del mojega življenja, le da bo tokrat v ospredju poslovna plat. Mislim, da sem v vseh letih pridobil dovolj širok pogled na celotno področje in vpogled vanj. Imam kar nekaj zamisli, vseeno pa vsega ni mogoče doseči hkrati. Projektov se lotevam korak za korakom, trenutno največ pozornosti posvečam veslaški vadbi, ki jo želim približati širši množici rekreativnih športnikov. Nekaj poslovne žilice imam, ali je dovolj dobra, da bom od nje lahko živel, pa bomo še videli. (smeh) Prej je moj glavni vir dohodka izhajal iz športa, vse drugo pa je bilo za zraven.
Napisala Anja Kontrec