Iztok in Domen Valič: "O veliko stvareh imava različen pogled"

Iztok in Domen Valič: "O veliko stvareh imava različen pogled" (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
20. 7. 2017

V kinematografih si lahko ogledamo animirano pustolovščino Avtomobili 3, ki jo sinhronizirajo številni priljubljeni slovenski igralci. Dva izmed njih sta tudi oče in sin, Iztok in Domen Valič. Za Domna je bila to ena prvih večjih sinhronizacijskih vlog, v kateri je izjemno užival. 

S simpatičnim dvojcem smo poklepetali, preden se je odpravil na poletni dopust. Z nami sta med drugim obudila spomine iz preteklosti, ko so se trije Valičevi (Iztok, Domen in Vid) s stoenko in gumijastim čolnom odpravili kampirat na Hrvaško.

Glede na to, da sta sinhronizirala Avtomobile, me zanima, na kakšna prevozna sredstva prisegata?

Iztok: Meni je všeč, da je avto hiter, poskočen, zmogljiv, da čim manj porabi. Zelo uživam v hitri vožnji in se moram kar brzdati na cesti, ker sem hitro na 160 oz. 180 km/h. Imam težavo s 'težko nogo'. Moja želja je bila, da bi šel vozit formulo 1 ali pa vsaj 2, 3. Da vidim fenomen te brzine okoli 200, 250 km/h, saj si s tako hitrostjo ne upam peljati po naših cestah.

Pa ste morda kje v tujini že vozili tako hitro?

Enkrat pa sem res tako hitro vozil po nemški avtocesti, in sicer 185 km/h. Nato me je prehitel neki športen avto, ki je bil tako hiter, da ga niti videti nisem utegnil. Bil sem res jezen nanj in slabe volje, ker je bil hitrejši od mene.

Domen: V zadnjih nekaj letih vozim šibkejši avto in nimam potrebe po dirkanju. Vozim se večinoma po Ljubljani, kjer je bolje biti previden. Ne maram pa lenobne vožnje. Sicer pa imam tudi motor, na katerem uživam, vendar se vedno prilagodim cesti in zmogljivosti.

Vas kdaj zamika hitrost tako kot očeta? Bi se morda usedli zraven njega v formulo?

Zraven njega ne. Zraven profesionalnega voznika, ki take hitrosti, več kot 300 km/h obvlada, to pa bi. Zanima me tak občutek, saj imam rad adrenalin, zato bi poskusil.

Kako pa se sicer razumeta kot oče in sin?

Domen: Midva sva že od nekdaj imela zelo iskren odnos, vedno sva si povedala, kako čutiva. Če na takoj, pa čez pet minut.

Iztok: Če sodelovanje očeta in sina gre skupaj, je to lahko samo kvaliteta. Morda ne ta isti trenutek, ampak za prihodnost.

Domen: Od očeta sem se veliko naučil, no, pozneje pa tudi prek izkušenj. Na odru ni prostora za sebičnost in egotripe.

Iztok: Domen in Vid, pa tudi jaz, smo od mojega očeta, se pravi od njunega dedka, podedovali zelo spoštljiv odnos do svojega dela. Vzamemo ga zares, imamo disciplino. In to je dedno, saj je on vedno poudarjal te vrednote in stremel k dobremu delu.

No, dobro delo sta zagotovo naredila tudi z uspešnico Usodno vino, ki se je pred kratkim iztekla. Kako je bilo sodelovati pri tem projektu?

Iztok: To je bilo zame po dolgem času kar veliko snemanje. Bila je velika in čudovita izkušnja. Ko se bom spočil, si bom zagotovo spet želel delati kaj takega.

Domen: Med snemanjem se sploh nisem zavedal, da sva oče in sin, bila sva kolega. Vedela sva, česa sva zmožna, zaupava v to, kar delava, vendar ne posegava drug v drugega, raje si pustiva svobodo.

Domen, ali očeta kdaj vprašate za kakšen igralski nasvet?

Seveda, veliko se pogovarjava, o veliko stvareh imava tudi različen pogled. Tudi o predstavah, ki si jih skupaj pogledava. On izhaja iz druge šole in obdobja kot jaz. Že generacije, ki prihajajo za mano, so čisto nekaj drugega.

Iztok, tudi vi vprašate kdaj sina za nasvet?

Zdaj, v tem življenjskem obdobju, zelo rad vprašam Vida in Domna za kakšen nasvet. Ker ne želim postati preveč konvencionalen v razmišljanju. Zelo dobro je slišati njuno mnenje, saj me namreč zanima njuno razmišljanje, potem ko postavim vprašanje. Celo bolj kot sam odgovor. Ker potem jaz razmišljam o njunem razmišljanju, ki je drugačno od mojega.

Imate kakšen zanimiv primer tovrstnega razmišljanja?

Imam. Iz obdobja, ko sta bila še otroka in smo na morju postavljali prikolico. Jaz imam namreč rad vročino in sonce, zato sem tam postavil tudi prikolico. Sem se pa bal, da bo za fanta prevroče. Domna sem vprašal: Kaj misliš, je v redu, da je tukaj prikolica? On je rekel, seveda, da je super. In to mi je bilo všeč. Ker moje konvencionalno razmišljanje bi bilo, da gremo raje nekam v senco. No, na koncu je bilo na soncu super, tudi senca je prišla in uživali smo. Z otroki se je treba lepo pogovarjati, mirno, brez nervoze.

Kam pa ste sicer hodili na morje v otroštvu?

Domen: Hodili smo blizu Vrsarja v kamp, kjer smo šotorili. Bilo je fantastično, ker smo bili na magičnem otočku, polnem divjih plaž in borovcev. Celino je s tem otočkom povezoval samo most. Bilo je, kot da si na dvorišču. Dva ali tri tedne smo bili tam in raziskovali okolico. Z Vidom in prijatelji sem bil cele dneve naokoli. Imeli smo še napihljiv čoln ...

Iztok: Ja s tem čolnom je bilo tako ... Imeli smo stoenko in prikolico, na njej pa ta gumijast čoln, da smo lahko vso opremo naložili noter. Najbolj fino je bilo, da je z nami šel še moj prijatelj z dvema majhnima hčerkama, tako da smo bili štirje mladi in dva odrasla. S čolnom smo raziskovali okolico ter se vozili po valovih.

Gojite še danes to ljubezen do kampiranja?

Domen: Da, zelo rad kampiram in tudi letos bom šel, kampiranje mi pomeni sprostitev in povezanost z naravo. Sploh, če si kje bolj na divjem. To je namreč zame morje. No, sicer pa tri, štiri dni še lahko počivam in ležim ter imam možgane na paši, potem pa že moram v akcijo.

Barbara Majič

Priporočamo