Oče in sin s skupnim imenovalcem – dobrim srcem in 'mevljami' v riti.
Njuna predstava Boksarsko srce – zgodba o nekdanjem boksarju, o življenju med športom in nasiljem, o jeznem mladeniču in osvobajanju agresije –, v kateri igrata, je doživela že več kot sto repriz. Zdaj je čas, da se ozremo nazaj.
Na začetku ustvarjanja te mladinske predstave je Domen ravno zapustil klopi igralske akademije, Iztok, vi pa ste v rokah držali vajeti Gledališča za otroke in mlade Ljubljana. Dve različni generaciji sta bila primorana spraviti v sožitje. Vas je to zmotilo, ste se bali, da bi vam očitali nepotizem?
Iztok: Le na samem začetku. Veliko zaslug gre režiserju Samu Strelcu, ki je bil prepričan, da je Domen prava izbira. Da se ne bi zgodila tista tipična napaka, ko starši porinejo svojega otroka v nekaj, kar je bližje starševskim ambicijam kot sposobnostim mladostnika. Domen je imel igralske sposobnosti in sposobnost reprezentacije. Ne le da je junaku podoben navzven, vlogo je obdelal od znotraj.
Domen, kakšen pečat pušča predstava v vaši karieri?
Domen: Predstava je bila eden mojih prvih treh profesionalnih projektov, čeprav med mojimi kolegi zbuja še najmanj zanimanja. V igralski srenji tovrstne predstave najmanj odmevajo, kot da bi bila to neka povsem neznana kategorija. Kvazi ločujemo odrasel teater od mladinskega oziroma otroškega.
Vendar ima Boksarsko srce posebno noto. Mladinskih predstav pri nas ni veliko. Kaj da misliti posamezniku?
Domen: Srečata se najstnik in gospod iz doma upokojencev. Že v vsakdanjem življenju imamo vsi odnose s starejšo generacijo. In mlajšo. Pa tudi, če je to na avtobusu, ko se dijaki vračajo iz šole, ali pa na blagajni v trgovini, ko pred teboj stoji starejša gospa. Predstava je izjemna na tem področju, da pomaga osvetliti in razumeti težave vseh generacij. Dovoljuje, da vsak iz nje črpa nekaj sebi najbližjega.
Predvsem mladim in predvsem v obdobju, ko z roko tako radi zamahnejo nad modrostmi starejših.
Domen: Zato je narobe, da mladi generaciji nič ne ponudimo. Gledališče ji ne ponudi dovolj dobre roke, da bi se povezala z njo. Nič čudnega, da ljudje začnejo obiskovati gledališče šele po 25. letu starosti.
Iztok, ste se med nastajanjem predstave kdaj po starševsko vtikali v njegovo interpretacijo?
Iztok: Postavil sem se v vlogo starejšega Domnovega kolega. Hotel sem mu dati spodbudo. Velikih težav ni bilo, saj je Domen dobro zagrabil stvar. Bolj me je zanimala izpovednost predstave. Kako igrati, da bo sporočilo predstave na pravi način zazvenelo. Da bodo v predstavi čustva, ki jih oba lika znotraj svojega potovanja skozi predstavo razkrivata, iskrena in pripovedna.
Čemu je režiser v predstavi po vašem mnenju dajal pomembno mesto?
Domen: Nekako je hote in nehote ustvarjal odnos med igralcema na odru. Z očetom imava sorodstveno vez pa zgodovino in prijateljstvo, ampak na odru stremiš k prevladi profesionalne in kolegialne atmosfere. Od začetka sem bil plašen in biti plašen pred starši, ki se ukvarjajo z istim poslom, medtem ko ti vanj šele vstopaš, to je svojstven izziv. Poleg tega je moj lik od začetka izjemno nesramen do starejšega. Nikoli v življenju se nisem z očetom pogovarjal tako, kot sem se moral v predstavi prvih nekaj minut.
Težko ločite med likom in realnostjo?
Domen: Ne, vendar notranji impulzi te opozarjajo, da je to narobe. Pa sem si rekel, saj ni narobe, saj je le predstava. Domen, ti kar pojdi, 'napizdi' ga, brez problema. Saj režiser dovoli. (smeh)
Predstava je globoka, čustvena, je klic na pomoč jeznega mladeniča. Domen, s čim ste vi v mladosti dobili trdo kožo?
Domen: Vprašanje, ali sem takrat sploh dobil trdo kožo. Kaj pa vem. Zdi se mi, da so za trdo kožo bolj kot uspehi krivi neuspehi. Bolj ko si nekaj naivno in idealizirano predstavljaš – ne glede na to, ali gre za pisanje kontrolne naloge ali življenjsko prelomnico –, bolj te utrjuje. Pri liku občudujem grajenje socialnega ščita. Ker je izjemno občutljiv, ranljiv in v obči družbi velik čudak. In ravno zato, ker sam ve, da je čuden, ga ščiti približujejo drugim. Starejši boksar pa ga nezavedno uči, da je dober tak, kakršen je. In naj sledi svojemu srcu.
Iztok, se vam je kdaj zazdelo, da si je moral Domen kot najmlajši člen dinastije Valič kdaj izboriti svoje mesto med velikimi?
Iztok: Si ga je že izboril, ko je vozil tiste zaletavajoče se električne avtomobilčke. Posledično jo je odnesel s prebito ustnico in šivanjem. Morda je le tam koža postala trda. (smeh) Šalo na stran. V življenju vsak dan prinaša nove borbe. To vesta oba sinova in to vedenje prinašata že iz družine. Kajti boriti se za svoje mesto v življenju ni le obremenitev, ampak tudi dolžnost do svojega dela in talenta.
No, pa vendarle oba sinova trenutno uživata vrhunec kariere. Se ob tem počutite izpolnjenega in tukaj zaključujete očetovsko vlogo?
Iztok: Vesel sem, da jima je uspelo. Da uspevata, da dobro delata. Mislim, da sta se kar postavila na svoje noge. Obenem pa upam in verjamem, da bosta razumno premagala tudi kakšen neuspeh, ki se mu v življenju pač ne moremo izogniti. To so te normalne starševske tegobe, ob katerih se ne počutim nič drugače kot drugi starši. Poskušam biti normalen oče, ki jima zaupa in tudi pove, kaj si misli.
Še vedno?
Iztok: Še vedno in čedalje bolj. Otroke je treba naučiti, da znajo sami loviti ribe.
Malo za šalo, malo za res. Sami ste navdušen ribič. Vajine skupne trenutke z ribiško palico v roki sta, predvidevam, izkoristila za očetovsko-sinovske pogovore.
Iztok: Tam na morju ga imaš in ti ne more iz čolna nikamor zbežati. Zato ga držiš za vrat, treseš kakor mačka in mu prigovarjaš, še povej, še povej ... Takrat je čas, da se pogovarjaš in da se s sinom naklepetaš. Takrat sva v čolnu dva prijatelja, ki sta si vzela čas drug za drugega.<
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del