Iztok Mrak: Odločno nad stereotipe o sposobnostih in potencialih slovenskih invalidov

6. 7. 2019 | Vir: Lady
Deli

Preprost, odkrit in poln energije. Vse to je Iztok Mrak, ki živi življenje v pravem pomenu besede, pa čeprav je že od mladih let na invalidskem vozičku.

Kmalu po rojstvu je namreč zbolel za redkim obolenjem – mišično distrofijo. A to ga ne ovira pri uresničevanju želja, ampak ravno obratno. S trmasto voljo premaguje meje nemogočega. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani socialni delavec. Zaposlen je v reprezentativni invalidski organizaciji Društvu distrofikov Slovenije, kjer s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga drugim obolelim. Ne nazadnje pa rad potuje in spoznava nove ljudi ter se druži s prijatelji, ki mu zelo veliko pomenijo.

Je človek, ki se se na vsakem koraku zavzema za 'razbijanje' predsodkov in stereotipov o sposobnostih ter potencialih slovenskih invalidov, poleg tega pa s svojimi izkušnjami in pozitivnim pogledom na svet pomaga drugim gibalno oviranim ljudem.

Na začetku ne moreva mimo kolumne o parkiranju na parkirnih mestih za invalide, ki je pokazala, da v naši družbi nekaj ni v redu?

Prav je sicer, da se je s tem odprla polemika v medijih, zakaj obstajajo parkirna mesta za invalide, zakaj so takšna, kot so, vsi naredimo kdaj kakšen prekršek itd. Vendar je bistvo nekje drugje, saj je ta kolumna kazala nestrpnost in predsodke do nas invalidov, v njej se je kazal tudi sovražni govor in lahko bi rekli, da je šlo za nekakšno izvajanja rasizma nad invalidi. In to je treba zatreti v kali. Takšno javno govorjenje je dolgoročno za družbo nevarno. To ni noben privilegij, kot je bilo omenjeno v tisti kolumni, ampak gre za pozitivno diskriminacijo. Ta parkirna mesta, kjer so, so tam z namenom. Sicer pa je izgovorov tistih posameznikov, ki niso invalidi in ki parkirajo na mestih, rezerviranih za invalide, res ogromno, in sicer od tega, da so skočili za pet minut na banko, da so bila druga mesta zasedena, da so imeli nujne opravke ipd. S takšnimi dejanji in odgovori ta oseba pokaže le odnos do določene družbene skupine ter posledično tudi, kje so njegove osebne vrednote.

Kako se določeni osebi spremeni življenje, ko postane invalid?

Če na kratko strneva, sta tu dve bistveni razliki, ki ju je treba poudariti. Zelo je odvisno od tega, ali se že rodiš kot invalid (npr. da gre za neko neozdravljivo bolezen) ali pa postaneš invalid pozneje (npr. da se poškoduješ v prometni nesreči). Seveda je percepcija enega in drugega popolnoma drugačna, saj tisti prvi ni nikoli imel izkušnje, kako je biti 'zdrav'. Mislim, da je spopadanje z lastno identiteto za nekoga, ki se je poškodoval, bistveno težje. V obeh primerih pa se življenje popolnoma obrne, ne le tej osebi, ampak celotni družini. Tudi zaradi takšnih primerov smo tu invalidske organizacije, da s svojimi programi pomagamo posamezniku utreti pot v aktivno življenje, kljub invalidnosti.

Menite, da je danes v slovenskem prostoru dobro poskrbljeno za invalide, če pogledava na splošno?

Na splošno gledano je slovensko invalidsko varstvo v naši državi relativno dobro urejeno, saj imamo zakonodajo, ki nam omogoča širok spekter različnih pravic. Vse to, kar je zapisano na deklarativni ravni, se poskuša udejanjati v praksi, cilj pa je čim boljše oziroma enakovredno in enakopravno vključevanje v vsakdanje življenje oziroma v družbo, zlasti zaradi tega, ker ljudje, ki imajo določene ovire ali omejitve, če se tako izraziva, nimajo enakih možnosti. Ravno zaradi tega smo invalidske organizacije s svojimi posebnimi socialnimi programi praktično nenadomestljive, saj državi nekako pomagamo, da se invalidom omogoči čim bolj samostojno in neodvisno življenje. Seveda pa ostaja še veliko stvari, ki se morajo v praksi še izboljšati.

Kako pa vas kot invalide sprejema družbeno okolje?

Včasih so bili predsodki in stereotipi v nekem družbenem okolju veliko bolj močni, kot so danes. Z napredovanjem informacijske tehnologije v zadnjih 15 letih pa tega ne zaznavam več toliko, saj je dostop do informacij bistveno lažji in hitrejši, kar pomeni, da je družba lahko postala bolj ozaveščena. Je pa v današnjih časih zaznati v družbenem okolju veliko pokroviteljskega odnosa do nas in tega ne maram. Kakšen pogled imamo na invalide in invalidnost, izvira iz družinskih vzorcev, saj se največ stvari naučimo v primarni družini, kar nam povedo starši. Sekundarni učitelj pa je šola oziroma formalno izobraževanje. In ravno tukaj se mi zdi problem, saj se o teh stvareh premalo govori. Mi smo povsem normalni in funkcioniramo kot običajni ljudje, pa čeprav smo si morda na videz različni. Ozaveščanje je v takem primeru ključno.

Če dava delo in probleme ob stran, kaj Iztoka v prostem času najbolj razveseljuje?

Predvsem so tu izleti, potovanja in druženje s prijatelji. Pred kratkim sem obiskal Miami, kjer sem si med drugim ogledal tekmo med Miami Heatom in Dallas Mavericksi, kjer sta igrala Goran Dragić in Luka Dončić. To je bila nova in zanimiva izkušnja, sploh ker je to povsem drugačen svet, kot ga poznamo pri nas. Skratka, bilo je res lepo. Med drugim sem se lahko seznanil s tem, kako je čez lužo poskrbljeno za invalide.

Na svojem področju si želi biti čim boljši!

Vsak dan ima zapolnjen od jutra do večera, bodisi v pisarni ali na terenu. Predvsem si Iztok pri svojem delu želi, da je vsako delo ali storitev kvalitetno opravljena. Pri vsakodnevnih opravilih in osnovnih zadevah sicer potrebuje pomoč druge osebe, predvsem pa vsako jutro spije kozarec vode z aloje vero, da si okrepi imunski sistem.

Besedilo: Alesh Maatko

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju