Jagoda in Jurij Batagelj: "Slovenska publika je kritična!"

Plesno zgodbo sta začela pisati na dveh koncih Slovenije – Jagoda v Kranju, Jure v Ajdovščini. Subtilnost svojega odnosa bosta pokazala to poletje, 16. julija, na odru ljubljanskih Križank. V plesni zgodbi Dance amore se bosta zavrtela v bleščečem soju ulic Broadwaya iz leta 1947 in z glamuroz­nimi kostumi pričarala pristen newyorški preporod in velike priložnosti. »Namen je bil ljudem ponuditi zvrhano mero smeha in vzburjenja ter paleto čustev, s katero gledalec doživi čustveno katarzo,« pove Jurij. Obljubljata, da nas bosta zvabila v razburkan svet nasprotujočih čustev, dramatičnih posledic tragične zmote in humorja živahnih uličnih karakterjev. Poleg tega pa bosta upravičila vzdevek, da sta najlepši par na slovenskem odru.

Predstava Dance amore je kar devetkrat razprodala Ga­llusovo dvorano Cankarjevega doma, uspešno gostovala na velikem odru Festivala Lent ter kar dvakrat napolnila eno od največjih kongresnih dvoran v južni Evropi s kar pet tisoč sedišči. Je zahtevno plesati z vedenjem, da je treba upravičiti njen sloves?

Jurij: Občutiva dolžnost do gledalcev, ki so plačali za vstopnice, seveda. Vsakič imava tremo in vsakič znova želiva preseči sebe. Zavedava se, da je slovenska publika zelo kritična do plesa – ker je izobražena in ker imamo ogromno dobrih plesalcev. Publika ima pričakovanja, ki jih je treba upravičiti. Slovenci smo pač vajeni, da Slovenija ponudi dober produkt, zato tudi sam ne želiš ponuditi nečesa povprečnega.

Pričakujeta med plesom več drug od drugega ali od sebe?

Jurij: Vedno sem več pričakoval od nje.

Zakaj?

Jurij: Morda zato, ker s seboj nisem bil dovolj zadovoljen. Danes imava skupne plesne trenutke zase in drug od drugega ničesar ne pričakujeva.

Jagoda: Tako dobro poznava poglavja drug drugega, da Jurij točno ve, kdaj sem jezna, strastna, vesela. Po 20 letih, kar pleševa skupaj, to niti ni tako čudno. (smeh) Vsa čustva še intenzivneje doživ­ljava med plesom.

Ko sta se spoznala, je bila Jagoda šele na začetku športne poti, vaše ime pa je bilo že uveljavljeno tako na domačem kot svetovnem odru. Bili ste reden finalist med starejšimi mladinci. Ste kdaj podvomili o odločitvi, da ste za soplesalko izbrali začetnico?

Jurij: V tistem obdobju sem zaključil plesno pot s tedanjo plesalko in si začrtal povsem drugačno prihodnost. Bila je želja po odru, plesu kot umetnosti. Prepričan sem bil, da bom odšel študirat v tujino. Priznam, Jagode nisem opazil jaz, ampak moja trenerka. Bil sem proti, veliko je bilo oklevanja. Ego ni dopuščal, da bi plesal z začetnico.

Zasledila sem, da pred Jagodo nikoli niste imeli razmerja s soplesalko. Kmalu sta postala par z enako vizijo – kako velik izziv je bilo hkrati zgraditi odnos in kariero?

Jagoda: V prestolnici sva študirala in trenirala. Ker nisva iz Ljubljane, sva hitro začela živeti skupaj, vendar so problemi s treningov začeli prehajati domov. Dokler nisva postavila mej, kje so vrata doma, je bilo težko. Vsega je bilo preveč v tako kratkem obdobju.

Danes se težko ločita drug od drugega. Je tako težje ali lažje ohranjati svežino v razmerju? Lahko kdaj pozabita na ples?

Jurij: Na treningih sva intenzivna, neprestano nekaj 'meljeva'. Zmanjkovati začne pogovornega materiala. Nam, ki delimo posel in zasebnost, ni lahko. Je pa res, da o poslu ne razmišljava kot o poslu, ples je sreča, s katero dihava. Saj če bi hodila v normalne službe, bi verjetno komaj čakala, da jih pustiva za seboj in se pogovarjava o čem drugem. V odnos nosiš tako pozitivne kot negativne stvari, a na koncu dneva smo vsi ljudje. K izboljšanju odnosa sta veliko pripomogla najin psiček in hčerka Iva, zaradi katerih sva se nenadoma začela pogovarjati še o čem drugem kot samo o plesu.

Kdo je 'idejni vodja' vajinega zakona?

Jagoda: Jurij je sanjač. On ima ideje, jaz pa povem, katere bova realizirala. Ker sem realna in vem, kaj zmoreva.

Vama je bila tekmovalnost blizu že kot najstnikoma?

Jagoda: Morda brez Jurija kot soplesalca ne bi žela vseh teh uspehov. Nimam ubijalske discipline in tekmovalnosti. On me je gnal naprej. Lahko rečem, da sem vsak trening želela končati prej kot on, po drugi strani pa bila tista, ki je vedela, kdaj potrebujeva počitek.

Jurij: Od nekdaj sem bil in ostajam tekmovalen. Tekmovanje iz mene potegne najboljše. Predvsem zato, ker izhajam iz sebe, stremim k nečemu boljšemu. Tudi v šoli je bilo tako. Osnovna šola mi je šla težko od rok, ni manjkalo veliko, pa bi ponavljal šesti razred. Ko sem se zaljubil v ples, mi je ta postavil meje. Starši so odločno povedali, če ne bo šole, ne bo plesa. In tako je bilo. Ocene so se izboljšale, ker je bila tudi tedanja plesalka izredno pridna učenka. Hotel sem biti tak, še boljši. Pa ne, da sem se želel z njo primerjati – kar se tudi nisem mogel – ampak zaradi samega sebe. Osnovno in srednjo šolo sem morda opravil samo zaradi plesa. To daje stvar, ki jo imaš rad.

Diplomirali ste na Fakulteti za šport, Jagoda iz prevajalstva. Zaradi ljubezni do plesa sta se odrekla nemalo študentskim žurom. Je kdaj nastopil občutek krivde, da zamujata najboljša leta?

Jagoda: Ravno pred nekaj dnevi naju je znanec vprašal, ali občutiva manko zaradi toliko izgubljenih zabav. Sošolci na fakulteti so žurali vsak teden, midva pa enkrat na dva meseca. Sva se takrat pošteno znorela? Kaj pa vem. Ostali so plesali, jaz pa sem ravno prišla s treninga. Ni se mi dalo več plesati. Hotela sem se družiti in komaj čakala, da se naspim in postanem nared za jutranji trening. Tak način življenja zahteva drugačno razmišljanje.

Kako ga je sprejela družba?

Jurij: Bil sem ponosen, da sem plesalec. Takrat, ko smo bili najstniki, so vrstniki na to gledali drugače. Ne ravno zaničevalno, bolj zbadajoče. Morda bi me lepše gledali, če bi bil nogometaš. Zato o plesu nisem veliko govoril, sem se pa rad lepo oblekel in vedno malo izstopal. Čeprav v res­nici nisem tak in mi je rado nerodno. Zelo težko sem se vključeval v družbo.

Avgusta bosta minili dve leti, odkar je vajin odnos obogatila hčerka Iva. Kako sta doživljala in še danes doživljata to, da sta morala njene potrebe postaviti pred svoje?

Jagoda: Ivo sva si želela in bila nanjo priprav­ljena. Ne bom trdila, da naju kaj ni presenetilo. Vsak starš govori le o lepših starševskih plateh, ne pove pa, koliko neprespanih noči je in kako hudo je, ko otrok zboli. Iva je zlat otrok. Dobrovoljna, neprestano nasmejana. Ne predstavljam si, kaj sva počela takrat, ko je še nisva imela.

Bo tudi ona plesala?

Jagoda: Ona že zdaj pleše. (smeh) Plesu se ne bo mogla izogniti, že zdaj ga opazuje vsak dan. Upam, da se bo navzela samih dobrih stvari, ki jih ples ponuja. Od gibanja, zdravega življenja in bontona do discipline, vztrajnosti, potrpežljivosti. Ali bo profesionalna plesalka ali ne, se bo odločila sama. V to je zagotovo ne bova silila, ker so nama slabe plati še kako dobro znane.

Česa bi jo želela obvarovati?

Jagoda: Vsak poklic ima dobre in slabe plati. Plesalci veliko potujemo in ljudje mislijo, kako dobro nam je videti ves svet, medtem ko večino časa preživimo na letališčih, vidimo samo hotel in plesno dvorano. Živiva iz meseca v mesec, se boriva iz dneva v dan – stresno je, ko ne veš, kako zagotovljena je prihodnost. No, monotonega pisarniškega dela pa ji tudi ne bi privoščila.

In če damo ples za trenutek na stran – kaj bi počela, če ne bi plesala?

Jurij: Po duši sem modelar. Zdaj imam čas pa prijatelje, od katerih se učim tehničnih stvari. Modeliram v večernih urah, ko gresta dekleti že spat, zaprem se v svojo sobo in uživam v procesu. In ljubim letalstvo. Če v otroštvu ne bi imel težav z dioptrijo, bi zagotovo postal pilot. Morda pa tudi zaradi tega plešem, v želji po občutku te neskončne svobode.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Igor Zaplatil