Jaka Vinšek: New York ga je spremenil

Ste si že kot mladostnik prizadevali za to, da bi nekoč postali svetovno uspešen fotograf?

Ne vem, ali sem si ravno prizadeval za to, me je pa fotografija zelo zanimala in me poleg raznih športov najbolj veselila. Velikokrat sem kakšen šport nehal trenirati, ker me je bolj privlačilo to, da fotografiram določen šport, kot da se z njim aktivno ukvarjam.

Se spomnite, kdaj ste prvič v roke vzeli fotoaparat in naredili prve fotografije?

Mislim, da je bilo to v petem razredu, ko sem dobil staro practico od očeta. Ne spomnim se čisto, kako sem dobil v roke ta fotoaparat, ampak pri nas je bilo vedno tako, da sta me starša vprašala, ali bi na primer igral kakšno glasbilo, in ker sem zelo radoveden človek, sem rekel, da bi, in tako sta mi kupila glasbilo.

Podobno je bilo s fotografijo. Vprašala sta me, ali bi, in ker sem pokazal zanimanje, sta mi dala fotoaparat. Tudi moja babica, ki je bila krajinska arhitektka, je veliko fotografirala in mislim, da mi je bila velik navdih, da sem se lotil fotografije.

Potem starša ni nikoli skrbelo, kako se boste preživljali s fotografijo?

Sploh ne. Ko sem jima povedal, da se bom vpisal na oblikovno in se ukvarjal s fotografijo, se jima je odvalil kamen od srca, ker sta videla, kako zagreto sem se želel ukvarjati s tem.

Vaša prva služba je bila pri fotoagenciji Bobo. Kako ste od tega prišli do dela v New Yorku?

Ko sem delal še pri fotoagenciji Bobo, sem po vsem svetu spremljal takratnega predsednika Drnovška, ministra Rupla in premierja Ropa. Takrat sem imel prvi stik s tujino in tako sem spoznaval druge fotografe ter njihovo življenje. V tretjem letniku sem odpotoval v Avstralijo, ki me je tako navdušila, da sem se želel preseliti tja.

Potem pa je moj bratranec, ki živi v Avstraliji, prišel na obisk v Slovenijo, in ker si je zaželel še malo zabave, sem ga poslal v Budimpešto. Tam je spoznal irskega fotoproducenta Nigela in mu povedal, da ima fotografa bratranca. Nigel mu je rekel, naj mu pošljem svoje delo, da bi morda lahko sodelovala.

Vendar je trajalo kar tri leta, da ste zbrali pogum in mu končno poslali elektronsko pošto, ki vam je spremenila življenje?

Res je. Po treh letih mi je zelo dobra prijateljica rekla, da če mu do naslednjega dneva do 10. ure zjutraj ne pošljem elektronske pošte, da ne bo več spregovorila z mano. In sem jo končno poslal. Spomnim se, da sem mu celo napisal nekaj v smislu, da se me najbrž sploh ne spomni in da verjetno ta naslov sploh več ne obstaja.

Odgovoril mi je v 15 minutah, ves navdušen, da bi rad prišel v Slovenijo in tukaj naredil kakšen projekt. Tako je k nam prišla blagovna znamka Anthropologie, podznamka Urban Outfitters, ki je tukaj naredila fotografije za svoj katalog. Pri projektu sem delal kot lokalni asistent in producent.

Med delom s fotografom Fredericom Lagrangejem je pogovor nanesel na to, da sem že razmišljal, da bi šel delat v tujino. In on me je povabil, naj pridem v New York in delam v njegovem studiu kot asistent.

Čeprav ste potrebovali še eno leto, da ste se dejansko preselili v New York, saj ste toliko časa čakali na delovno vizo, ste si takrat mislili: No, pa mi je uspelo?

Niti ne, za to je bilo še prezgodaj. Takrat sem si bolj mislil: No, pa pojdimo poskusit.

Se v New Yorku počutite domače?

Kar se posla tiče, je tam super. Vendar je New York ogromno mesto, ki je lahko zelo kruto. Poznam ga že zelo dobro in mi postaja vedno bolj domače. Vseeno pa pogrešam pogled na hribe, ki sem ga imel v Sloveniji, in to, da sem bil lahko pozimi v 20 minutah na Krvavcu ali pa da sem se poleti lahko v soboto zjutraj odločil, da grem na kavo na morje.

Pogrešate Slovenijo?

Pogrešam, seveda, odločil sem se, da bom šel v New York za nekaj let, ne pa za vse življenje.

Vam je tujina močno spremenila življenje?

Zelo. Slovenijo vidim skozi drugačne oči, saj jo vidim od daleč. Začel pa sem se tudi spraševati, zakaj to počnem, koliko časa bom pri tem vztrajal in kaj mi v življenju dejansko veliko pomeni. Tudi sam sem se močno spremenil, saj se veliko bolje poznam in se zavedam, katere so prioritete v mojem življenju.

Je pri fotografskem poslu tudi kakšna negativna stvar?

V fotografski industriji me včasih moti, da se nekateri ne znajo več obnašati. Veliko uspešnih fotografov pozabi, od kod so prišli. Videl sem že, kako fotografi po tleh mečejo fotoaparate ali kako pred celotno ekipo nekoga naderejo ko cucka.

Ali greste kdaj od doma brez fotoaparata?

Samo na kavo in zajtrk, kar je od mojega doma oddaljeno približno 500 metrov. Če pa grem kamorkoli drugam, ga imam vedno pri sebi.

V Washingtonu pripravljate tudi veliko razstavo, ki bo odprta ravno ob 20. obletnici slovenske osamosvojitve. Je tematika razstave povezana z osamosvojitvijo?

Razstava je toliko povezana z osamosvojitvijo, da želim predstaviti Slovenijo kot zanimivo deželo. Nimam dobrih turističnih fotografij Slovenije, sem se pa v zadnjih letih lotil projekta, kjer sem fotografiral ljudi, ki uživajo na rekah. Reke so bile namreč pomemben del mojega otroštva, saj sem imel v Kranju čisto blizu doma reko Kokro, kjer sem preživel veliko časa.

Delal z Martho Stewart: Je spoštovanja vredna ženska

Kot Fredericov asistent je sodeloval pri vseh fotografiranjih, ki so jih delali za knjigo ameriške zvezdnice Marthe Stewart. Tako je nekaj dni preživel na njenem posestvu, kjer je jahal konje in jedel njeno odlično hrano. Martha ima na posestvu ogromen vrt, na katerem pridela vso zelenjavo in sadje, zato je fotografsko ekipo ves čas razvajala z domačo hrano. Za domov jim je vedno dala tudi kakšno zelenjavo ali pa domača jajca. Čeprav ima zaposlenih približno 40 ljudi, da skrbijo za njeno posestvo, ima vsako malenkost še vedno pod nadzorom ona. "Martho občudujem, ni pa moja vzornica, saj je v njej preveč terorista. Je pa spoštovanja vredna ženska, ker je odlična v tem, kar dela," je povedal.