Jan Bučar: Psihoterapija je fitnes za dušo

Jan Bučar: Psihoterapija je fitnes za dušo (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
17. 5. 2018

41-letni igralec Jan Bučar je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, širša javnost pa ga pozna predvsem s televizijskih zaslonov.

Občudovali smo ga v nadaljevanki Usodno vino in z njim spoznavali čare kulinarike v družinski kuharski oddaji Moja mama kuha bolje. Svoj glas je posodil številnim likom v risankah ter televizijskim in radijskim oglasom. S šarmantnim in pronicljivim igralcem sva se dobila v ljubljanski restavraciji in se takoj strinjala, da si bova privoščila bogato večerjo. Na začetku sva se duhovito zabavala, vendar pa je najin pogovor kaj hitro prerasel v resno debato o njegovih najglobljih plasteh življenja.

S televizijskih zaslonov in odrskih desk vas poznamo kot duhovitega interpreta, polnega energije. Za marsikaterega igralca velja, da je njegova poklicna osebnost povsem drugačna od zasebne.

Težko rečem, da je poklicna osebnost drugačna od zasebne. Mogoče imamo igralci sposobnost v sebi poiskati področja, ki jih morda v življenju ne kažemo, vendar jih imamo možnost pokazati na odru ali pred kamerami. Na odru damo iz sebe še nekaj, za kar v zasebnem življenju nimamo priložnosti. Poznamo načine, kako to najti v sebi, izbrskati, se soočiti s tem in se ne bati tega izraziti. To je velikokrat težko, a ko uspe, je neizmerno lepo. To je čar igralskega poklica. Če igraš morilca ali ljubimca, moraš to poiskati v sebi. To imamo vsi nekje v sebi, v zasebnem življenju pa iz takšnih ali drugačnih razlogov tega ne izrazimo. Ali ne smemo ali ne želimo. Na odru pa si lahko to svobodo privoščimo in dovolimo.

Z leti se nam nabirajo izkušnje, spomini, neuresničene sanje, nekatere moške naj bi zadela kriza srednjih let. Kako čutite svojo preteklost?

Priznati moram, da zdaj, ko sem čez štirideset, čutim, da prihajam v najboljša leta. Marsikdo, s katerim sem se pogovarjal, trdi enako. Največ težav sem imel v puberteti. V srednji šoli nisem blestel in s tem sem se zelo obremenjeval. Že takrat sem se ukvarjal s stvarmi, ki so me zanimale, to pa ni bila šola. Zdaj polno živim življenje.

Kaj vas je prej omejevalo?

Verjetno sem omejeval samega sebe. Mislim, da sem iskal potrditev predvsem od zunaj, pri drugih. Ko sem dobil potrditev, ki jo lahko dobiš samo od samega sebe, je prišlo obdobje, s katerim sem zelo zadovoljen. Prišlo je zelo zadovoljivo življenje. S tem ne pravim, da sem obupal in nehal slediti svojim sanjam, potrebam in željam. Še vedno jim sledim, vendar večino stvari delam zaradi sebe, in ne več, da bi zadovoljil druge, kar se mi je pogosto dogajalo.

Mar niso prav drugi naše zrcalo?

S tem se ne strinjam nujno. Ko je nekdo zadovoljen sam s seboj, pride tudi povratna informacija od drugih. Če te ni ali z njo nismo zadovoljni, se moramo vprašati, zakaj. Če nenehno iščeš potrditev drugih, boš nenehno v tavajočem okolju, v močvirju, stvari se ne bodo izkristalizirale. Od nekaterih boš dobil 'feedback', od drugih pa iz različnih razlogov ne. Nekateri ti ga ne bodo želeli dati, nekateri ti bodo dali napačnega, kar je pravzaprav nepomembno. Dobro je, da to presežeš in iščeš vprašanja v sebi in stvari počneš zaradi sebe. Jaz sem v tem našel največjo zadovoljitev.

Kako ste prišli do zadovoljstva s samim seboj?

Veliko o sebi sem izvedel na skupinski psihoterapiji. Kar nekaj mojih prijateljev in ljudi, ki me obdajajo, ve, da tako osebnostno rastem, o tem pa sem zdaj prvič javno spregovoril. Pri nas je to morda še vedno tabu, vendar kljub temu opažam, da to ljudi zanima. Nekateri mi zaupajo, da tudi sami obiskujejo terapevta oziroma se še odločajo za ta korak. Zelo veliko ljudi to mika poskusiti.

Kaj je bila tista prelomna točka, zaradi katere ste se odločili za ta korak?

Pri meni je šlo za več dejavnikov, ki so se povezali v celoto. Eden od dejavnikov je bil, da je bila moja pokojna mama psihiatrinja, zelo sem jo občudoval in ta svet mi je bil blizu. Zanimal me je in intrigiral. Nastopal sem v dokumentarno-igranem filmu režiserke Špele Kuclar Med spoloma ob soigralki Barbari Pii Jenič, ki je govoril o moško-ženskih odnosih v današnjem času. Igrala sva namišljeni par, ki se po nekajletni zvezi odloči za obisk terapevta. S soigralko sva dejansko hodila na srečanja s terapevti in govorila o svojih težavah. Režiserko je zanimalo, zakaj se danes zveze ne obdržijo. Ko sem imel priložnost, pa čeprav samo za potrebe filma, govoriti o tem s priznanimi psihiatri in psihoterapevti, mi je dalo misliti, da bi se lahko kaj takega lotil tudi v zasebnem življenju. Ni šlo za en povod, bil je skupek izkušenj, dogodkov in odločil sem se.

Je šlo tudi za posledico travm ali konkretne stiske?

Ne. Veliko ljudi si predstavlja, da je terapija posledica travm iz otroštva, ko je šlo celo za zlorabe. To ni nujno tako. Imel sem najlepše otroštvo, ki bi si ga lahko želel. Odraščal sem v hiši s psom. S terapijo sem spoznal, da moram nekatere stvari razrešiti, predvsem pa sem začutil potrebo govoriti o strahovih, željah, upanjih, o vsem, kar me obdaja. Pri psihoterapiji se naučiš predvsem podpreti samega sebe in na skupinski terapiji sem bil presenečen, da v tem nisem sam. Tam spoznaš, koliko ljudi si želi podobno, razmišljajo podobno, ima podobne strahove in upanja. Ko enkrat o tem spregovoriš, vidiš, koliko ljudi je ob tebi.

Kako gledate na psihoterapijo?

Kot skrbim za telo, s psihoterapijo skrbim za psihično kondicijo. V šali pravim, da je psihoterapija fitnes za dušo. Morda prihajamo v obdobje evolucije, kjer bomo začeli bolj zrelo razgaljati tudi dušo.

Sicer pa ljudje zelo radi govorimo o sebi ...

Radi govorimo o sebi, vendar v resnici o sebi povemo zelo malo. Večina ljudi je polna teorij, kako nekaj mora biti, kako si predstavljajo, da je. To pa ni razgaljanje duše, temveč prej razgaljanje naučenih teorij in programov, vendar to nisi ti. Vse religije in politični sistemi so zelo lepo napisani programi, s katerimi se strinjaš ali ne. Bolj zanimivo je to, kar občutimo posamezniki.

In tega nas je strah ... Česa se bojite?

Še vedno sem poln strahov, vendar jih znam zdaj upravljati. Dvomil sem o sebi, o svojih sposobnostih. Ko so me ob prvem poskusu na Akademiji zavrnili, sem dvomil o svojih sposobnostih, ko so me naslednje leto sprejeli, nisem več dvomil. Ko z neko vlogo nisem bil zadovoljen, sem dvomil, ko sem naslednjo naredil dobro, sem bil zadovoljen. V življenju je tako, da ti kdaj uspe, drugič ne. Enako je v ljubezni. Enkrat si zavrnjen, drugič ljubljen. Vsakič, ko si zavrnjen, začutiš strah pred izgubo. Ko se začneš o tem spraševati in te terapevti skozi to strokovno vodijo, začne to čez čas vse bolj izginjati. Vsak želi biti v življenju ljubljen, sprejet, uspešen, vsem pa so skupni strah, želja, hrepenenje. V določenih obdobjih sem čutil vse to.

Zdi se, da ste s težavami opravili ...

Terapija ti jih pomaga prepoznati in jih uprav­ljati. To ne pomeni, da nikoli več ne boš žalosten ali zavrnjen. Dobiš namreč orodje, kako ta čustva upravljati. In takrat se življenje šele začne. Tisti, ki misli, da bo s terapijo našel čudežno paličico in bo šlo vse najprej po njegovih načrtih, se moti. To bi pomenilo, da je mrtev. Ko si mrtev, se čustvovanje konča, takrat je konec težav, kakršne si poznal. Tudi ob psihoterapiji še vedno naletiš na razočaranje, jezo, zavračanje, a znaš te upravljati. Življenje se ne neha, postane lažje.

Ko tako subtilno govorite, sem dobila občutek, da imate močno žensko komponento. Mislimo, da ženske veliko lažje govorijo o svojih globljih težavah kot moški.

Veliko mojih moških prijateljev zna veliko govoriti o sebi.

Lahko o tem govorite tudi s svojo partnerico?

Lahko, vendar ne nujno o vsem, saj to ni namen terapije. Namen je pridobiti orodja, s katerimi pozneje lažje operiraš v življenju. Z nekom, ki hodi na terapijo, lažje deliš svoja doživljanja.

Katere sanje ste uresničili in katere so na vrhu seznama, da jih doživite?

Vedno sem si želel postati igralec, in to sem uresničil. Uresničil sem, da uživam v poklicu, ki ga opravljam. Želim si biti v vsakem trenutku to, kar sem, ne želim se ugašati in biti manj od tega, kar sem. Želim si družino, vidim se kot očeta. 

Besedilo: Živa M. Brecelj // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo