Jan Bučar: Želel je postati kuhar

Jan Bučar: Želel je postati kuhar (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
13. 8. 2016

O očetovski vlogi in premikanju mej, o saltimboccu alla romano in borilnih veščinah. Pogovor je šibal iz ene teme v drugo, začel pa seveda tam, kjer se Jan počuti najbolj doma – pri igralskem poklicu.

Z enakim žarom v očeh, kot smo ga vajeni s televizijskih zaslonov, pripoveduje o življenjskih vtisih, tudi enem malce neprijetnem, pa vendar. V njegovi družbi je bilo res nadvse prijetno.

Jan, trenutno vas lahko poslušamo v sinhroniziranem filmu Ledena doba. Ste že dolgo v sinhronizacijskih vodah? Če malo pomislim, se vas bolj spomnim iz filmskih in gledaliških vlog.

Pravzaprav mi je sinhronizacija zelo domača. Z njo se ukvarjam zadnjih deset let, vendar delo zaradi nekaj celovečercev, ki izidejo vsake toliko časa, ni tako prepoznavno.

Vam je to delo ljubše kot biti igralec v gledališču?

To sta dva popolnoma drugačna procesa. V gledališču je drug princip dela, tam se vsega lotimo študijsko z velikim časovnim naborom. Pri sinhronizaciji prideš, narediš in greš. Seveda je treba paziti na prevod, ohranjanje smisla in to, da usta poklopijo tvoje besede, vendar je vse veliko manj odvisno od tebe.

Vendar je odnos do lika verjetno drugačen, ko ga odigrate 'v živo' – ali se motim?

Seveda, čeprav tukaj veliko poslušaš in se trudiš biti s tonom glasu podoben originalu. Take so zahteve studia. Potem pa lahko vedno dodaš še nekaj svojega.

Torej, v kateri igralski zvrsti, če temu lahko tako rečemo, se počutite najbolj domače?

Najraje sem v filmu in na televiziji. Delo s kamero, to je največji izziv. Ampak zaradi narave dela pri nas so večinoma vsi igralci vsestranski in zaposleni v gledališču. Meni je snemati filme in serije v veliko veselje, krasno je. Seveda pa je drugačen pristop do dela. Vse gre bolj po tekočem traku, imamo 20 minut, da posnamemo določeno sekvenco. Torej, če si bil dober, si bil dober, če ne, pač nisi bil. Odvisno je od tebe, koliko si se naučil besedila in pripravil na sceno. V teatru, po drugi strani, se na vlogo od bralnih vaj do končnega produkta pripravljaš dva meseca. To pomeni, da je vse veliko bolj temeljito pripravljeno. Če bi se dalo združiti snemanje s takim načinom pripravljanja, bi bil najbolj srečen.

No, zaradi dobrega odziva gledalcev se jeseni vračate na televizijske zaslone s šovom Moja mama kuha bolje.

V tem šovu kuharija pravzaprav ni v ospredju. To je zabava, ki mi je zanimiva predvsem z vidika odnosov v družini, ki v kriznih situacijah priplavajo na plan. Veste, prav pokažejo svoj psihološki profil.

Vi kuhate?

Zaradi ogromno snemanj kuham vedno manj, sem pa svoj čas rad poprijel za kuhalnico. No, to kar vidite v oddaji, to je moja igra, da se ne znajdem prav dobro. (smeh)

To pomeni, da vaša mama kuha bolje ...

Moja mama res kuha bolje. Od mene! Kar pa rad pripravim in je hkrati tudi zelo dobro, je saltimbocco alla romano. To je v bistvu zrezek, pečen na žaru z lovorjevimi listi.

Sliši se dobro. Bi bilo to na meniju za posebno izbranko?

Če ne bi bila vegetarijanka, seveda. Če ne, bi ji postregel samo lovorjeve liste, pa bi bilo. (smeh)

Ste samski?

Ja, še vedno sem samski.

Na poletni dopust torej brez boljše polovice. Greste s prijatelji? Imate v načrtu kakšno posebno dogodivščino?

Prijatelji se mi bodo pridružili pri dopustovanju v hrvaški Istri. Moram se pozanimati, ali je režiser Rade Šerbedžija pripravil kakšno novo predstavo, ki bi se je na Brionih z veseljem udeležil.

Tako me muči, da ne morem mimo tega vprašanja. Ali se boste v nadaljevanju Usodnega vina znašli v očetovski vlogi?

Bomo videli. Malo bo še mučno, zgodilo se bo še nekaj pripetljajev.

Zdi se mi, da vam je vloga pisana na kožo.

Priznam, po eni strani mi je Igor izredno simpatičen in ga imam zelo rad. No, saj ga moram vzljubiti. Vendar si ob kakšnih nepremišljenih izjavah mislim, da je pravi kreten. (smeh) Upam, da nisem tak. No, ja. Zakaj sem potem samski?

No, mogoče pa je v vas le malo Igorja? (smeh)

Mogoče!

Vedno, ko se pogovarjam z igralci, pogovor nanese na to, kako včasih s težavo preklopijo iz vloge v realnost. Se to dogaja tudi vam?

Seveda, med vajami, ko gradiš lik in razmišljaš o njem. Obstajajo manevrizmi, ki jih povzameš. Se zgodi, da izbruhnejo v zasebnem življenju. Spominjam se neke vloge, mladega najstnika, ki je kradel in kadil travo. Med nastajanjem predstave sem se velikokrat po najstniško razjezil na koga, kar je daleč od mojih navad. Prijatelj mi je celo očital, češ ti malo nagaja ta najstniškost?

Če ne bi bili igralec, bi bili ...

V osnovni šoli sem želel postati kuhar. Vidite, kakšno naključje! Vesolje poskrbi za to. Mogoče sem rad jedel in si zato želel v kuhinjo. (smeh) Sicer pa me zelo zanimata antropologija in sociologija. Izhajam iz družine doktorjev in sociologov, a mene bolj mikajo humanitarne študije ...

In ko sva ravno pri humanitarnosti. Nekje sem zasledila, da ste se pred kratkim udeležili dobrodelnega veslanja v enem izmed športnih centrov in zbirali denar za socialno ogrožene. Koliko ste priveslali?

Glede na kondicijo sem preveslal odličnih deset kilometrov.

To pa je zalogaj! Ste športnik po duši?

Nekako sem po duši res športnik, saj se z njim ukvarjam že vse življenje. S sestro sva, ko sem obiskoval osnovno šolo, trenirala judo, imel sem kimono in oranžni pas, učil pa sem se tudi taekwondoja.

Zdi se mi, da v sebi gojite ljubezen do borilnih veščin. Ali se motim?

Če me kdo napade, znam hitro zbežati.

Če se že pogovarjava o športu, morava reči še kakšno o nogometu. Je le aktualna tema zaradi preteklega evropskega prvenstva. Ste imeli favorita?

Iskreno sem bil navdušen nad Islandijo in Walesom. Prava svežina med favoriti, za katere vsakič navijamo. Sicer pa se mi zdi, da je bilo letošnje prvenstvo mlačna voda. Ti dve ekipi pa sta dokaz, da za Slovenijo ni izgovorov na kateremkoli področju. Naša majhnost, v narekovajih, je le pojem, na katerega se izgovarjamo.

Se poleg igralstva ukvarjate še s čim?

Malo pojem in igram kitaro. Dolgo časa nazaj sem hodil v glasbeno šolo in se učil igrati kitaro pri Mateju Mršniku, znanem slovenskem studijskem kitaristu, ki je igral tudi pri Laibachu. No, priznam, igranje sem za deset let postavil v kot in me zdaj že pošteno srbijo prsti.

Na uho mi je prišlo, da zbirate starine ...

Mogoče zato, ker imam doma nekaj antičnih kosov, dve kadenci in mizo, ki pripadajo moji pokojni babici. Verjetno so veliko vredni in nehote jih zbiram. Moram jih imeti! (smeh) Če se malce vrneva nazaj, bom dodal, da me zanima tudi zgodovina. Privlačijo me stara mesta, tista z dušo. Kot na primer Rim, Dunaj, Barcelona ...

Radi potujete?

Seveda. V najlepšem spominu mi je ostalo potovanje v Šrilanko, kjer narava ni nekaj posebno čudovita, tudi arhitekturno ni nič posebnega, a so ljudje tisti, ki jo naredijo izredno prijazno. Verjamem v to, da smo ljudje tisti, ki ustvarimo podobo mesta in državi damo vzdušje.

V tako eksotičnem kraju se vam je zagotovo pripetilo kaj omembe vrednega ...

Pa mi je res ostala v spominu ena anekdota. V tamkajšnji prehrani prevladujejo perutnina in četrti dan sem že prosil, ali lahko dobim kaj drugega kot jajca. No, povabili so nas na večerjo k domačinu, ki je v redu šrilanške vojske tretji po činu. Postregli so z omleto iz 50 jajc, ki jih seveda kot dobri gostitelji niso niti poskusili. Ker nisem želel užaliti gostitelja, sem pojedel skoraj celo. Na srečo se ni končalo tako slabo, kot bi se lahko, mislim pa, da se po tem doma pol leta nisem dotaknil jajc. Rečeno v šali, rad premikam meje in živim adrenalinsko življenje.

Priporočamo