Jan Knez: 14 dni zaprt v indijskem zaporu

Težka prometna nesreča vas je prikovala v invalidski voziček. Kaj se je takrat zgodilo?

Odvzem prednosti druge voznice. Udarec je bil zelo močan in posledica z mano vred zmečkan kup pločevine. Po pripovedovanju so bili reševalci zelo hitri in so mi takoj zagotovili pomoč. Odpeljali so me na kliniko v Ljubljano, saj sem bil hudo poškodovan. Zlomljena sem imel tri ledvena vretenca in hudo poškodovan živec, težek pretres možganov, hud zlom nosu in poškodbe na obrazu. Tretji dan v kliničnem centru sem se šele zavedel, kaj se z mano dogaja in kje sem pristal.

Diagnoza je bila strašna. Kako ste z njo spopadli?

Zdravstveno osebje mi je prijazno stalo ob strani in mi dalo vso nego in pomoč, ki sem ju potreboval. Čez nekaj dni so se začele številne preiskave, pregledi, in dnevi so se prelevili v mesece. Stanje se je izboljševalo, a vseeno sem čutil hude bolečine v hrbtenici in v nogah. Imel sem slabe patelarne ahilove reflekse ter polinevropatijo s poškodovanim živcem. Bil sem operiran in po nekaj tednih mi je travmatolog predpisal fizioterapijo. Vse to me je močno pretreslo. Zaradi psihičnih bolečin sem zapadal v depresivno stanje. Najhuje je bilo, da nisem videl izhoda. Počutil sem se samega, čeprav nisem bil! Dobil sem pomoč psihologa in po opravljenih terapijah se je stanje znova poslabšalo. Bolečine so se stopnjevale in moja medenica je bila nagnjena nazaj. Rotacija v desno, strukture zakrčene, zato sem po petih mesecih moral znova na poseg. Zdravniki so molčali, jaz pa sem bil zaskrbljen. Star sem bil komaj 40 let in nepokretnosti si nisem želel predstavljati. Po številnih nadaljnjih preiskavah, pregledih sem bil napoten v Sočo na rehabilitacijo.

Vaša zgodba je resnično zgodba o uspehu. Čeprav so vam rekli, da nikoli več ne boste hodili, niste vrgli puške v koruzo ...

Terapije so mi dale ogromno in brez teh mi ne bi uspelo. Seveda pa je bila pomembna tudi močna volja, ki me je spremljala. V dveh letih sem shodil s palicami in pol leta pozneje sem bil že skoraj brez njih. Bil sem čudež, ki so ga občudovali tudi zdravniki. Vsem, ki so mi stali ob strani, sem neizmerno hvaležen.

Potem je sledila oddaja Dobro jutro, kjer vam je Zvezdana Mlakar izpolnila kar nekaj skritih želja ...

Res je. Dobil sem priložnost spoznati učitelja petja Naceta Junkarja, ki me je popeljal v svet glasbe. Predstavila pa mi je tudi lepotnega kirurga dr. Matica Fabijana, ki mi je nato ponudil še operacijo in korekturo nosa. Operativni poseg se je zgodil v treh dneh po klepetu z dr. Fabijanom in operacija je trajala kar osem ur. Vendar sem vse prestal, saj sem si to nepopisno želel.

Življenje vam je namenilo novo pot. Začeli ste glasbeno kariero, a nekaj vam očitno ni dalo miru. Ste se zato letos odpravili še v Azijo, v Indijo?

Moram priznati, da sem si vedno želel videti Azijo, predvsem Indijo. Nekako sem si govoril, če ne bom šel prej, pa za abrahama. (smeh) In res, to sem si podaril za darilo. V tem letu sem dopolnil svojih mladih petdeset, kar ne morem verjeti, kako čas neizbežno leti. Marca sem se na hitro odločil, da aprila odpotujem. Nikomur nisem povedal, razen hčerkama. Na pot sem se odpravil popolnoma sam. Želel sem preizkusiti, kako se znajdem v popolnoma drugačnem svetu.

Kar velik korak, glede na to, da ste se prvič odpravili na takšno pot. Kaj ste doživeli?

Ko sem prišel v New Delhi, se kar nisem mogel navaditi na toliko ljudi. Zame je bil šok! Opazil sem revščino na eni in bogastvo na drugi strani. Nekateri sestradani do kosti in kože, drugi v najelitnejših znamkah. In seveda nepoštenje na vsakem koraku. Takoj te opazijo, vidijo, da si turist, da te je strah, in s tem postaneš lahek plen. Zunaj mesta je popolnoma drugače. Ljudje so skromni, delavni in prijazni. Hitro sem spoznal, da je potovanje ponoči lahko zelo nevarno. Na vsakem koraku ti ponujajo tudi zelo mlada dekleta. Celo poročil bi se lahko s 13-letnim dekletom. O, groza, sem si rekel.

Doživeli pa ste tudi nočno moro, ki se je vsak turist boji. Nam zaupate, zakaj ste pristali v zaporu v Indiji?

Ko sem hodil po različnih mestih, sem vedno nosil nahrbtnik in tudi kaj zanimivega kupil. Paziti moraš pri denarju, saj radi goljufajo. Nekega dne se mi je zgodilo, da sem v hotelu, kjer sem bival, pustil nahrbtnik. Ko sem se odpravljal, sem zagledal v njem dobro zavit paket. Odprl sem ga in takoj videl, da gre za drogo – heroin. Kako je prišel v nahrbtnik, mi še danes ni jasno. Poklical sem na recepcijo, povedal in zašel v težave. Zanje sem bil diler in imel sem opravka z njihovo kvazipolicijo. Aretirali so me, zaprli za 14 dni. Nikomur nisem mogel sporočiti, kaj se je zgodilo. A bilo je grozljivo. Ne ponudijo ti nobene pomoči in na nikogar se ne moreš obrniti. Po 14 dneh so me – meni nič, tebi nič – izpustili, kot da se ni nič zgodilo. Bil sem obupan, vendar sem si rekel, da sem na svojo željo želel doživeti Indijo. Potoval sem naprej, raziskoval Mumbaj (mesto s 14 milijoni prebivalcev). Obiskal sem nacionalni park Sanjay Gandhi, kjer se je zgodilo ...

Pripovedujte ...

Zagledal sem se v žensko in ona vame. Evropejka, mi je bilo takoj jasno. Kot sem izvedel, iz Irske. Začutil sem neko toplino, ki je že dolgo nisem doživel. Bil sem nekaj let samski, nenadoma pa sem začutil, da ne želim več biti. Med nama je stekel pogovor. Bila je samska, nastanjena v hotelu v tem mestu. Prvo noč še nisem bil pri njej. Drugo tudi ne ... Tretjo pa že. Najino druženje, izmenjava dogodivščin in zasebno življenje, vse sva premlevala, dolgo v noč. Imel sem občutek, da sem ji všeč, kar žarel sem. Minevali so dnevi in nisva več želela biti drug brez drugega. Kot bi se dogovorila in skupaj odšla na to nesrečno in po drugi strani zelo srečno pot. Ostala sva še ves mesec in raziskala še veliko mest. Ko sva se razhajala, sva si obljubila, da se kmalu vidiva. In res.

Naredili ste drzen korak. Zaprosili ste žensko, ki ste jo poznali le kratek čas. Kako to?

Septembra sva odšla v Španijo v Barcelono. Doživela sva deset nepozabnih dni. In tam sem jo zaprosil za roko. Po izobrazbi je otroška zdravnica in kmalu jo bom obiskal v Dublinu. Ponudila mi je, da se preselim k njej. In kot kaže, bo tudi to zdaj nov izziv zame. Alison sem očitno moral spoznati v Indiji in še danes mi ni jasno, da sem resnično moral na tako dolgo pot, da sem našel še ta manjkajoči košček v svojem življenju.

Kaj vaju čaka sedaj?

Vsak dan se slišiva, vidiva prek Skypa, kar ne moreva drug brez drugega. V začetku novembra si želim odpotovati v Dublin. Želja po poroki je velika, saj si oba želiva skupnega življenja. Zavedava se, da ima vsak svoje obveznosti, a verjetno si bom moral nahrbtnik nadeti kar jaz, saj ima ona dobro službo in je s selitvijo v Slovenijo ne želim obremenjevati. Ve pa, da imam tudi jaz svoje obveznosti, a določene stvari pri meni ne bežijo nikamor. Želim si graditi tudi glasbeno kariero. Sicer pa so tudi Irci znani kot dobri glasbeniki. Mogoče mi pa uspe pri njih. Kdo ve!