V zadnjem času primanjkuje smeha, sploh tistega iskrenega, ki nas pogreje v dno duše.
Zato bi si lahko nekateri stand-up komiki prislužili prav status superjunakov, saj jim uspe v enem samem večeru do solz nasmejati celo dvorano. Eden takšnih je tudi Jan Kreuzer, ki se predstavlja s solo prvencem. Po šestih letih nastopanja na slovenski stand-up sceni je zbral dovolj materiala za pronicljivo komedijo Pušenje v dolini šentflorjanski, ki razbija vse tabuje.
► Za začetek se morava obregniti ob skrajno zanimiv naslov: Pušenje v dolini šentflorjanski. Od kod ideja za naslov?
Sprva sem mislil, da bom precej več govoril o konoplji, a potem sem ugotovil, da je bolje, če razmišljam širše, saj bi bila sicer predstava namenjena precej specifičnemu krogu ljudi. Tako sem vanjo vključil vse, od slovenceljstva do medosebnih odnosov. A kljub temu sem želel ustvariti provokativen naslov. Pušenje ni le kajenje, ampak tudi vse, kar gre pri nas narobe. Ni le pomižik cankarjanstvu, temveč sem s tem tudi nadaljeval tiho tradicijo stand-upa v Sloveniji, saj parodiram naslov literarnega dela. No, pa že po naslovu je mogoče pričakovati nekaj bolj absurdnega. Ne bi želel, da ljudje pridejo na mojo predstavo in šele po nekaj minutah ugotovijo, da so moje šale prevelik zalogaj zanje. Ni skrivnost, da hodim po robu.
► Če sem prav prebrala, gre za avtobiografsko potovanje. Kako torej poteka začetni proces?
Ne, način je precej drugačen. Predstava je zbirka šal na določeno temo. Komiki pišemo svoj material, tudi sam se tega držim, na dan poskušam napisati vsaj 200 besed. Te fore potem preizkusiš na različnih nastopih, tako da vidiš, kaj deluje in kaj ne. Zbirka je vse obširnejša in takrat napoči čas, da vse skupaj zapakiraš v smiselno celoto. Kaj želiš gledalcem povedati? Odločil sem se, da začnem z bolj avtobiografskimi temami, potem pa prehajam na širše teme, vse do absurdnih, kot je problematika nelegalizacije konoplje. A to je le grob osnutek moje predstave.
► V stand-up vodah plavate že šest let. Ne dvomim, da ste se v tem času spopadli že s kar nekaj tematikami. Katere pa med Slovenci najbolj zažgejo?
Uh, glede na to, da to vprašanje slišim kar pogosto, bi lahko pripravil bolj pameten odgovor. (smeh) Obstaja nekaj zimzelenih tem. Recimo moško-ženski odnosi, ki nasmejijo množice tako v mestu kot na vasi. Čez nekaj časa pa postaneš izbirčen. Na začetku ti je dovolj, da znaš ljudi nasmejati, potem pa želiš v svoj nastop vplesti tudi neko sporočilo. Ne želim ustvarjati le predstav, za katere preverjeno vem, da bodo delovale, ampak rad vidim, da je občinstvu že malo neudobno, pa mi tako zaupa, da ga popeljem v nekoliko čudno sfero, ki obljublja veliko katarzo v obliki smeha. Poskušam hoditi malo po robu. Humor je vedno tam, kjer je ljudem morda malce neudobno.
► Na robu je velikokrat spolzko. Se strinjate? Kako vam je uspelo ohraniti pravo mero?
Res je! Uspelo mi je z veliko poskusi, ki so včasih šli tudi po gobe. (smeh) Na določene tematike ljudje preprosto niso pripravljeni, a se ne vdaš. Na vse načine poskušaš to temo narediti zabavno. To zahteva veliko časa in potrpljenja. Narediš analizo nastopa, potem pa kot kemik poskušaš najti formulo za smeh. To je pravi izziv. Veliko mi pomeni, da se ljudje nasmejijo tematiki, za katero si nikoli ne bi misli. Zadnjič se je babica med občinstvom nasmejala do ušes, ko sem povedal foro o 'fistingu'. Poseben občutek, ko ti uspe na pravi način predstaviti še tako 'neokusno' temo! (smeh) Rad premikam meje, in ko pridejo gospe do mene, češ da se že dolgo niso tako nasmejale, je to zame neka mala zmaga.
► Slovenski stand-up ima neko tiho časovnico. V začetku govoriš o ljubezni in odnosih, čez nekaj let preideš na otroke in starševstvo, pozneje pa si že pri boleznih ter obiskih zdravnikov ...
Mislim, da je to precej običajen proces. Glede na to, kje v življenju si. Če primerjam svoj material danes ali pred dvema letoma, no, razlike so očitne. Kakšnih starih for ne morem več govoriti, saj se z njimi ne moram več poistovetiti. Niso mi več blizu. To nisem več jaz. Če se vrnem k vprašanju … Verjetno je to neko popotovanje skozi življenje in posledično ustvarjanje materiala, ki se sklada s tem, kjer trenutno si. Tudi jaz se v svojih šalah dotikam starševstva, a predvsem z vidika, kako nepripravljen sem sam na to. (smeh)
► Katera tema vam danes pomeni izziv?
Izziv je lahko prav vsaka tema. Moji začetki so bili polni umazanih for, danes se temu izogibam, kolikor se le da. Danes mi je izziv iskati pronicljive opazke iz vsakdanjega življenja.
► Kaj pa zdaj? Kariero gradite do samostojnega stand-upa …
Uh, potem pa gre lahko samo še navzdol. (smeh) Šalo na stran. Nikoli nisem imel ambicij, ki bi šle dlje od stand-upa. Za druge je to odskočna deska do voditeljskih in igralskih vlog. Jaz sem, kar se tega tiče, bolj purist. Morda sam malo bolj cenim komike, ki ostanejo v stand-upu, ki jim je to prva in edina ljubezen, ne zgolj obdobje v karieri.
► Kakšen pa je vaš naslednji korak?
Predvsem želim več ponovitev predstave. Ob tem pa seveda redno pišem nov material in preizkušam fore. Nikoli ne smeš zaspati. Že če mine teden dni, ko ne napišem novega materiala, dobim slabo vest. Kot komik moraš rasti, se osveževati. Seveda pa bom počasi začel delati še novo predstavo. In potem? Nova predstava! To je cikel vsakega komika, vse do konca življenja. Ne bi se branil niti drugih izzivov, poleg stand-upa pišem še besedilo za oddajo Jureta Godlerja, pomagam Emiju Nikočeviću pri sestavi stand-up šova.
Ko misliš, da ti je zmanjkalo materiala, greš še globlje. Če ti ga res zmanjka, potem je nekaj narobe. Morda se tega nekoliko tudi bojim. Ne želim reciklirati for, ki niso več del mene. To bi bil žalosten dan zame. Morda smo prav zato komiki v zasebnem življenju bolj resni. Izživimo se na odru. Le redki so klovni tudi v družbi. Največkrat smo povsem običajni ali pa morda malce čudni, ampak v tisto drugo smer. (smeh)
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič