Nogometna pravljica, ki jo je s svojimi uspehi spisal slovenski vratar Jan Oblak, z vsako novo lovoriko dobiva vse večje razsežnosti. Fant, ki je odraščal v najvišjem bloku Frankovega naselja, velja za enega izmed najbolj zaželenih vratarjev, očitno pa je Madrid Janu povsem po godu. Pred časom se je s svojim Atleticom veselil nove lovorike, v tekmi superpokala je ugnal mestnega tekmeca Real.
Medtem ko se dandanes otroci skrivajo za računalniškimi zasloni, se je Jan že v mladih letih z največjim veseljem podil za nogometno žogo. A v nasprotju z drugimi otroki ni sanjal o tem, da nekoč postane sloviti Raul ali pa brazilski nogometni virtuoz Ronaldo, bil je odločen, da se preizkusi kot čuvaj vrat. "Že takrat sem v njem prepoznal potencial. Prva temeljna štiri leta je preživel v moji šoli nogometa. Bil je rojeni vodja, ki je poskrbel tudi za svojo starejšo sestrico Tejo. Vedno mi je govoril, da mu je dolgčas v golu, jaz pa sem ga vztrajno pošiljal nazaj v mrežo," je v enem izmed intervjujev priznal njegov prvi trener pri NK Ločan Miro Jović. Jan se je zgledoval po nemškem reprezentančnem vratarju Andreasu Köpkeju, ki je sicer svoje največje uspehe nizal, ko je bil Jan še rosno mlad, zato pa je toliko bolj navdušil njegovega očeta Matjaža, ki je svoje občudovanje prenesel na sina. Oče Matjaž je prav tako kraljeval v mreži, branil je v tretji ligi, nekaj časa tudi v slovenskem prvenstvu. Čeprav na velikih zelenicah ni dosegel želenih uspehov, se je pozneje odlično izkazal v dvoranskem nogometu. Na njegovih tekmah sta ga tako lahko občudovala tudi Jan in njegova sestrica Teja ter se med polčasi z žogo zabavala na igrišču. Najsi bo le srečno naključje ali usoda, Jana je opazilo oko Zorana Matovića, trenerja vratarjev pri ljubljanski Olimpiji. Povabil je desetletnega Jana v prestolnico. To je za družino Oblak predstavljalo nov transportni izziv.
Na srečo je za Janov prevoz lahko poskrbela mama Stojanka. Če ji zaradi službe to ni uspelo, se je Jan moral znajti sam, včasih z vlakom, včasih pa se je odpravil kar s kolesom. Njegova ljubezen do nogometa je bila neomajna, zato mu poti niso prekrižale niti takšne malenkosti. Z največjim veseljem je hodil na treninge. Eden mu ni bil dovolj, na igrišču bi lahko preživel kar ves dan. Oče Matjaž nikoli ni izvajal pritiskov nad sinom, tudi ko se je Janu pri 12 letih nogomet zameril, ni rekel ničesar. A njegova zamera ni trajala dolgo in čez dva meseca se je spet vrnil na zelenice. Svoj debi za člansko ekipo Olimpije je dočakal pri 16 letih. Kaj kmalu so zanimanje zanj pokazali tudi tuji klubi, zavrnil je italijanski Empoli in angleški Fulham ter podpisal pogodbo z Benfico. Ta ga je sprva poslala na kaljenje v druge klube, ki niso bili najboljši. V eni izmed tekem je tako odigral tekmo v družbi le sedmih igralcev, saj je klub zašel v finančne težave in je dan pred tekmo pogodbo pretrgalo kar 17 nogometašev. A tudi Janu se je kmalu nasmehnila sreča. Po seriji napak vratarja Atletica Arturja se je trener Jorge Jesus odločil, da vpokliče Oblaka.
Ta se je izkazal že v prvi sezoni na lizbonskem stadionu luči in ohranil mrežo nedotaknjeno tudi proti številnim zvenečim evropskim imenom. S tem si je prislužil nagrado za najboljšega vratarja prvenstva. V Lizboni mu je družbo, vse dokler Jan ni opravil vozniškega izpita, delal oče, ko je postal dovolj samostojen, je zaživel sam. Julija 2014 je prestopil v madridski Atletico. Prestop je bil vreden 16 milijonov evrov, s čimer je takrat postal najdražji vratar v zgodovini španskega prvenstva.
"Nisem prišel, da bi koga nadomestil. Prišel sem kot igralec. Tu sem s preostalimi nogometaši in vratarji. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da dosežem odlične rezultate," je ob prestavitvi povedal Jan, znan po svoji redkobesednosti. Nekoč je dejal, da še ni dosegel dovolj, da bi lahko dajal intervjuje, spet v drugih pogovorih je priznal, da ne ve točno, kaj bi sploh povedal. Svoje debi v dresu atletov je dočakal na tekmi Lige prvakov proti Olympiacosu. Vse od takrat je nepogrešljiv del ekipe madridskega velikana, čeprav si je naziv prvega vratarja moral še prislužiti. Leta 2016 je naslovnice časopisov polnil po ubranjeni enajstmetrovki v polfinalu Lige prvakov, v finalu pa je njegovo moštvo porazil mestni tekmec, Real. Isto leto si je prislužil nagrado zamora, za najboljšega vratarja španskega prvenstva, na 38 tekmah je prejel le 18 zadetkov. Z izjemnimi predstavami se je zapisal tudi v srca tamkajšnjih navijačev. Ti so mu posvetili pesem Obi, Oblak, cada dia te quiero mas, v kateri prepevajo, da ga imajo iz dneva v dan raje.
Jan je v enem izmed pogovorov priznal, da mu to ugaja, a ohranil svojo tako značilno skromnost. Kljub milijonom, ki jih služi, je le fant iz Škofje Loke, ki se mu je uspelo proslaviti na evropskih zelenicah. Še danes se najraje druži s prijatelji iz mladosti, s katerimi se je skupaj podil po škofjeloškem igrišču. Z veseljem jih povabi tudi na svoje tekme in jim kupi letalske vozovnice, predstavil jim je celo soigralce. Nikoli ne pozabi niti na svoj prvi klub NK Ločan. Vsakoletno obišče mlade nogometne upe na Turnirju Jana Oblaka, poleg tega pa je že pred časom dal obnoviti in prebarvati igrišče ob nogometnem. "Pred 15 leti sem bil jaz velik, on majhen. Zdaj je on velik, vendar zato, ker je kljub slavi ostal trdno na tleh," je Oblakovo skromnost v besede strni njegov prvi trener Miro Jović.
Janova starejša sestra: Tesno sta povezana
Njegova starejša sestra Teja je slovenska košarkarska reprezentantka, ki igra za USK Prago. Z bratom sta tesno povezana, kadar ji le uspe, si ogleda njegovo tekmo, pa tudi Jan na tribunah, če se le da, stiska pesti za Tejo.
Izogiba se novinarjem: "Sem šele na začetku ..."
Jan je eden izmed tistih nogometašev, ki se izogibajo novinarjem. Običajno enkrat ali dvakrat na leto sedmi sili nameni nekaj izjav, sicer pa ga številni slovenski novinarji že dalj časa lovijo pred svoj mikrofon. Kot je priznal vratar, je medijske pozornosti sicer vajen, saj gre le za sestavni del nogometa, a o tem ne želi veliko govoriti. "Nisem še dosegel dovolj, da bi lahko karkoli povedal. Sem šele na začetku. Verjetno bodo takšne stvari primernejše ob koncu moje kariere, ko bom nekaj dosegel," je povedal v intervjuju za časopis Dnevnik.
Babica Mara je ponosna nanj: "Rekla sem mu že, naj si tukaj naredi vikend"
Janova mama prihaja iz vasi Sokolište, kjer še danes domuje nogometaševa babica. Enkrat na leto jo vnuk pridno obišče, babica Mara pa je ponosna tako nanj kot tudi na njegovo sestro Tejo. "Jan je moj vnuk, ki ga vsak gleda in ceni. Tudi lani je bil tukaj, saj sem zelo rad pride. Rekla sem mu že, naj si tukaj naredi vikend," je srbskim novinarjem zaupala babica, ki noče Janovega denarja. Čeprav bi le z eno svojo plačo zgradil novo domovanje za babico, ona tega noče, saj se ji to preprosto ne zdi prav.
Besedilo: Andreja Korenčan // Fotografije: Goran Antley, Profimedia
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
