Čeprav sva ga s fotografom v strunjanski restavraciji pričakala po treh popoldan, nam je priznal, da se je zbudil le nekaj ur pred tem. Jan Plestenjak je eden tistih srečnežev z naspanimi jutri, zajtrki po dvanajsti in dvojno dozo kave pred začetkom celodnevnega opravljanja obveznosti ...
Story: Dobro jutro ali dober dan?
Pozno sem vstal, kot si predvidevala. (smeh)
Story: Kaj pa najprej storite?
Na telefonu me vedno čaka nekaj elektronskih sporočil in klicev. Vedno poskušam rešiti čim več stvari v postelji, da v miru pojem zajtrk.
Story: Imate kakšen običaj zajtrkovanja?
Vedno grem v gostilno Pod trto. Že ko vidijo moj avto, se v kuhinji začne akcija, ker jem vedno isto.
Story: Nad čim pa se tako navdušujete?
Nad frtaljo s pršutom, včasih še s kakšnim sezonskim plodom. In pa seveda dvojno kavo, da se vzpostavim. To je moj obred. Temu pa sledijo sestanki, klici ... Zanimivo je, kako me še vedno vsi vprašajo za mnenje, in to, da moram na koncu še vedno odločati o vsem.
Story: Potem ste vključeni v vsak del ustvarjalnega procesa?
Ja, ker me je to od nekdaj zanimalo. Ko sem bil klasični kitarist, so me omejevale note, ko sem se ukvarjal z jazzom, mi je manjkalo besedilo, zato me je pot pripeljala do pop glasbe, v kateri lahko najprej ustvarim besedilo, ki je zame kralj vsega. Če bi me vprašala, kdo sem, bi ti odgovoril, da sem avtor in producent, čeprav sem seveda tudi pevec.
Story: Rekli ste, da ste radi ustvarjalec. Tudi kje drugje, ne le v glasbi? V kuhinji na primer?
Kuhati res ne znam, pa bi rad znal. Ker je lepo, če človek zna, ampak jaz že v trgovino toliko let nisem šel, da pravzaprav ni presenečenje. Nazadnje, ko sem šel v trgovino, sem šel Šerbi po cigarete, ko me je prosila.
Story: Kdo pa hodi namesto vas v trgovino?
V glavnem imam prazen hladilnik. (smeh) Zato tudi hodim ven jest.
Story: Umetnost pač terja svoje.
Vsaka stvar mi sproži veliko fantazije, že kot otroku mi je domišljija delala na polno. Spomnim se, da sem kot otrok poslušal Bacha, čeprav doma nikoli nihče ni poslušal klasične glasbe, in da sem ob tem vedno risal gradove, viteze, dvorjane in sem imel bujno fantazijo ...
Story: Pa se ta notranji otrok še skriva v vas?
V resnici ga negujem vsak trenutek, s tem, ko poskušam polniti svoj ego s stvarmi, ki so res pomembne v življenju. Ne samo s tem, ali imam hit in ali imam polno dvorano. Seveda tudi to polni ego in prav žalosti me, da ne znam tega rešiti. V resnici pa bi moralo polniti ego vse tisto, kar veseli otroka. Da vidi rožico in jo občuduje, da ima lep odnos z nekom, da ga nekdo srčno objame ...
Story: Za vami je dolga kariera. Kaj ste se v teh letih naučili o sebi?
Predvsem sem postal zelo netoleranten do nespoštovanja. Spoštovanje bi rešilo vse probleme na svetu. Ko sem bil mlajši, sem še sanjal o svojem uspehu, o prvih polnih dvoranah, hitih ... In ko sem to dosegel, sem videl, da še vedno ostaja neki medsebojni odnos, ki nima dovolj etike ali spoštovanja.
Story: Je to spoznanje izraženo tudi na novem albumu Dvigni krila?
Rdečo nit sem uvidel komaj pozneje, ko sem pisal, je sploh nisem videl. Govori pa o tem, da vsaka pesem opisuje neki trenutek, v katerem vemo, da moramo narediti premik v življenju, pa ne zberemo poguma, da bi ga naredili. Torej, pesmi govorijo o trenutkih, ko imamo vsega dovolj in se podamo v nekaj novega.
Story: Če sva prej govorila o spoštovanju, do koga ga čutite največ?
Najprej moraš spoštovati sebe, ampak to ne pomeni, da si misliš, da si najboljši. Spoštovati sebe pomeni, da se zavedaš, kaj vse je narobe in koliko napak imaš, ter da jih moraš iz spoštovanja do sebe popraviti. Na to vprašanja je nemogoče odgovoriti, ker ne vemo, kaj je merilo za to. Jaz lahko spoštovanje vzpostavim do skoraj vsakega človeka ...
Story: Prej sva govorila o albumu in o trenutku, ko se odločiš narediti nov korak. Močno dvomim, da perfekcionist, kot ste vi, odlaša s čimerkoli ...
Ja, to je pa moja napaka. Sem zelo neučakan. Pri meni mora biti takoj rešeno, stvar mora takoj dobro zveneti, dizajn mora biti takoj dober, fotografija nastati hitro ... To je mogoče oven v meni, ker sem oven po horoskopu in je za nas značilna velika impulzivnost.
Story: Kako gre potem ta perfekcionizem skupaj s hitrimi odločitvami?
Jaz bi rekel, da impulzivno odrežem kos mesa, ki se mu reče ustvarjalnost. Kako ga bom pripravil, kako ga bom zapekel, če sva že v kulinariki - pri tem pa bom zelo racionalen. Kar je ustvarjalnega, naredim zelo duhovno, zelo nepreračunljivo, potem pa vklopim svoja tehnična znanja, ki sem jih pridobil z leti.
Story: Kaj pa mama? Še vedno prisluhnete njenim nasvetom?
Vedno. In jih tudi želim dobiti, ker ogromno ve in jo zelo spoštujem. Še vedno se od nje ogromno naučim in mislim, da se starejši ne bi smeli toliko distancirati od mladine in otrok. Ker človek zna z leti res izluščiti bistvo in odstraniti balast ter poiskati esenco vsake stvari.
Story: Kaj pa v karieri? Se vam je nasvet kakšnega glasbenega kolega še posebej vtisnil v spomin?
Zelo majhen nasvet, ki se ga spomnim takoj. Nasvetov je bilo ogromno, ampak enkrat mi je Oliver, ko smo pri meni doma okrog leta 1996 igrali biljard, rekel, da je pomembno, da grem kot pevec z emocijami do konca. Če so solze, naj grem do konca, če je jeza, naj grem do konca ... Tisto je bila zame zelo pomembna stvar. Pred tem me je bilo namreč strah, da bo to, kar delam, delovalo preveč ekstremno. Vedeti moraš, da karkoli delaš, ni tvoja služba, ampak tvoje življenje.
Story: In vi imate veliko srečo, da se ukvarjate s tem, kar imate tako močno radi.
Imam srečo, ampak sem jo tudi moral najprej zaznati in jo izkoristiti ter v to vložiti leta in leta dela. V današnjem času je kar problem, ker je vse na internetu, na dosegu klika, mladi pa imajo vse manj potrpljenja.
Story: Kaj pa zastonj koncerti, poceni vstopnice, piratstvo?
Žalosten sem, ko vidim kakšne dobre rok bende s tako nizkimi cenami vstopnic. Mislim, da daš na dvoranskih koncertih ljudem veliko, in lepo je, da se to spoštuje. Ni prav, da je cena vstopnice za dvoranski koncert nižja od pranja avta ali pa da stane toliko kot dva 'pira'.
Story: Potem nič od tega ni vplivalo na vašo kariero?
Seveda je. Ker te vedno zanima, kaj si ljudje mislijo, ko postavim ceno za vstopnice. Rad bi samo, da ljudje vejo, da ne gre za požrešnost. Da veliko denarja, časa in znanja vlagam v to, da so stvari res kvalitetno narejene, zato se mi sploh ne zdi nespoštljivo, da stane vstopnica za moj koncert 20 evrov oziroma toliko kot pet piv.
Story: Pa tudi zato, ker ste eden od redkih glasbenikov, ki so v svoji karieri 'all in'?
Ja, sem profesionalec, že vse odkar sem se nehal šolati.
Story: In vam gre odlično.
Ni težko, lepo živim, dobro zaslužim, od tega, kar delam, živi tudi ekipa ljudi. Enako težko je, kot je biti dober natakar. Tu ni nobene razlike.
Story: In če se za trenutek dotakneva ljubezni. Ženske vas vidimo v vlogi velikega zapeljivca, šarmerja ... Je ta predstava resnična ali že 23 let živimo v zmoti?
Zapeljivec ... Moje življenje je nastopanje, ves čas zapeljujem publiko, tako na odru kot v pesmih. In verjetno imam to nekje v sebi, in da mi je to v resnici fajn. Ko si mlajši, ti je potrditev seks, potem pa - vsaj pri meni - da ima ženska, ko greva vsak svojo pot, lep občutek in da ji je bilo lepo z menoj. Tudi če se ni nič zgodilo med nama. Če sem romantik, pa ne vem. Do vsake stvari imam odnos in morda je že to romantika. Te stvari so mi vse pomembne in jih doživljam močno in nepovršno. Če je to romantika, potem sem romantik.
Story: Torej bi večerja z Janom Plestenjakom potekala ob svečah, z romantično glasbo ...?
Ne, ni rečeno. Lahko smo tudi na 'štacjonu' in jemo golaž ter v njem uživamo. In v tisti grozni neonski luči ter se imamo dobro.
Story: V medijih se je v preteklih mesecih veliko govorilo o vaši zvezi s Taro Zupančič. Tudi tokrat je bilo veliko navdušenje, ko smo mediji ugotovili, kdo je. Kako spremljate to, ko 'najdemo' vaše dekle?
Meni je to zabavno. (smeh) Zabavno je, ker novinarji hočejo imeti novico, in moram reči, da so vsi postali toliko spoštljivi, da ni nič napisanega popolna laž, ampak se ob vsem tem zabavam. Je pa za punco, ki je z mano, to drugače. Ker morda ne jemlje tega s takšno distanco kot jaz. Teh stvari nočem komentirati, ker se mi zdi, da je to žalitev moje publike. To, da jaz razlagam stvari o svojem dekletu? Kam sva šla na izlet, kje sem jo prvič poljubil ... Saj vem, da to ljudi zanima, a se mi po drugi strani zdi, da jih žalim. Pri vsem drugem, kar jim ponujam.
Story: Ampak jaz gledam na to tako, da si večina deklet želi samo izvedeti, kako je biti dekle Jana Plestenjaka ...
Ah, vprašanje. To je samo radovednost, ker moje pesmi dajejo neko romantiko, in ljudje se najdejo v teh besedilih. Ker so življenjska.
Story: In če sva prej omenila medije in vaše zveze, se vam zdi, da je ravno zaradi medijske pozornosti dekle lažje iskati znotraj teh krogov?
Tvoje vprašanje je zdaj naravnano tako, kot da bi me vprašala, kje kupujem telefon. Ne moreš iskati punce. Mogoče bo čistilka in se bova noro zaljubila, ko bom šel na Petrol. Ali pa bo kirurginja, ki me bo operirala ...
Story: Ampak saj vidimo, da so igralci pogosteje z igralci, da se ljubezni rojevajo v enakih pisarnah. Zakaj ne bi bilo enako tukaj?
S tem se ne strinjam. Mislim, da lahko nekoga pogledaš in ga začutiš brez besed. Ker ko si z nekom toliko let, je to že skoraj odnos brat-sestra. In kje se tu zgodi erotika? Je pa erotika pomembna stvar. Jaz bi to, kar si ti prej rekla, poimenoval 'ziheraštvo'. Moški in ženska sta težko prijatelja, razen če je moški homoseksualec. Mislim, da sta vedno vsaj na eni strani tiho upanje in oboževanje.
Story: Torej se pri vas nobeno prijateljstvo še ni razvilo v ljubezen?
Kako boš z nekom, s katerim si se pogovarjal stvari kot s prijateljem? Tako se mi zdi, da se izgubi ta čarovnija, ta čar lovljenja ...
Story: Je torej tudi vaš najljubši del ljubezni 'lovljenje'?
To je to. Od A do B lahko pridemo kot sobivalci, ali pa to polno živimo in se osvajamo ter se spremo ... Kaj je zdaj bistveno? Da hrano zbašeš vase ali da v njej uživaš?
Story: V zadnjem času so vaš šarm sicer dopolnili še sivi lasje ...
Že kar nekaj let je tako.
Story: Torej, je to del šarma ali del staranja?
Vsake toliko me opomni, da nisem več star 25 let, a da bi zelo razmišljal o tem, pa ne. Zdaj, ko imam sivo brado, sem se začel briti.
Story: S staranjem je torej kot z vinom? Da ste boljši z leti?
Mogoče imaš do 35. leta občutek, da si nesmrten, potem pa ta občutek malce izgubiš. Želim biti fit, se dobro počutiti v svoji koži, je pa to vedno težje vzdrževati. Sploh če rad dobro ješ in dobro piješ.
Story: Gurman?
Uživač, v vseh stvareh.
Story: Zdaj pa ste sodelovali tudi v predstavi Na žaru. Katera šala je bila največkrat izrečena na vaš račun?
Blazno se zabavajo z mojo pesmijo Naj stvari so tri, saj je res smešna. Potem so se hecali iz mojih obrvi, ko jih še nisem tretiral, ko sem bil še bolj v jamskem času ...
Story: Naj stvari so tri ... To je tako drugačno od vsega, kar delate zdaj. Kaj menite o svojem začetnem delu?
To je bilo takrat nekaj svežega, čeprav je bilo slabo narejeno. Bilo je na prvo žogo in nezrelo, ampak je bilo nekaj novega. Takrat tudi še nisem našel svoje poti, svojega izraza. Imel sem 17, 18 let in je očitno to del mene.
Story: Kaj pa vaša šala na vaš račun?
Moja zadnja šala je, da če bom imel otroka in ko bo rodila, tudi če bo črn in bo škilil, bom vedel, da je še vedno moj. (smeh)
Story: In ko že govorimo o otrocih ...
Želim si otroke, ker mislim, da je prišel čas v življenju, v katerem sem spoznal, da ni fajn, da se ukvarjam samo s sabo. Če je človek samski in živi sam, se namreč veliko ukvarja s sabo. Ni fajn. In tudi sam sebi ne moreš biti dovolj, ker je tudi vse, kar dosežeš, lepo deliti.
Story: Vam je kdaj žal, da se prej niste odločili za otroke?
Kako pa se odločiš za otroka? To je živo bitje in ne moreš tega obravnavati konzumersko in ne moreš reči, da si se odločil za otroka. To vključuje veliko stvari ... Najprej je zaljubljenost, oseba, v katero si noro zaljubljen, s katero doživljaš lepe stvari, in se otrok verjetno zgodi ... po mojem mnenju.
Story: Potem se ta zaljubljenost pri vas še ni zgodila?
Saj se je, ampak so bili trenutki, v katerih nisem bil dovolj zrel, in sem mogoče kdaj kakšno super dekle ravno zaradi tega 'kaj bom še vse v življenju zamudil' izpustil, da je spolzela skozi prste. Nisem znal ceniti in zmagala je sla po polnem življenju ter tem, da ne bom česa zamudil in da bom zaslužil dovolj. Kako je to potrošništvo del medčloveških odnosov in kako je to popolnoma narobe. Priznam, to je bila moja velika napaka.
Story: Ničesar pa ne obžalujete?
To pa mogoče obžalujem. To je napaka, ki je kar velika. Ker je moje življenje tako intenzivno in v resnici sem adrenalinski odvisnik. Ker koncerti so neverjeten adrenalin in tudi sicer sem nenehno iskal to. Zdaj vem, da je to napaka. Torej, še sem premalo moder.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
