Jan Softič je Novogoričan z velikimi dosežki. Je kikboksar, ki se je v svet tekmovalnega športa podal pri šestnajstih, v desetletni karieri pa postal član slovenske reprezentance ter dvakratni svetovni prvak.
Mimo medijskih žarometov in s srcem na pravem mestu se je Jan zdaj znašel pred posebnim izzivom - odprtjem svoje telovadnice, prilagojene treningom kikboksa, v kateri bo širil svoje znanje.
Story: Jan, poznamo vas iz ringov. Kako pa se je vse skupaj začelo?
Kot otrok sem poskusil resnično veliko športov, mislim, da okoli 20. Ampak vse se je končalo po nekaj mesecih. Ko sem začel trenirati kikboks, pa sem se enostavno zaljubil v ta šport. Potegnilo me je noter in brez tega enostavno nisem več mogel.
Story: Koliko ste bili takrat stari?
Trenirati sem začel pri petnajstih v klubu BUDOKAI Nova gorica, pri šestnajstih pa sem šel prvič na tekmo. In mislim, da mi je prav ta dala največ zagona za naprej. Trenerja Dušan Ličar in Emil Benko, sta mi bila kot druga starša.
Story: Kdaj pa so se potem začeli prvi uspehi?
Če gledamo po 'nazivih', potem takrat, ko sem prvič zmagal na državnem prvenstvu. Če pa govorimo o tem, kaj mi je največ pomenilo, je to brez dvoma uvrstitev v državno reprezentanco. Ko dobiš reprezentančno trenerko, ko zastopaš Slovenijo ... to te dvigne in to je bil vedno moj cilj. Ko so me na začetku poti spraševali, kaj si želim postati, sem jim vedno odgovoril, da želim biti v slovenski reprezentanci. Ko pa sem enkrat postal del nje, je bila moja naslednja želja osvojitev svetovnega prvenstva.
Story: In želja se je uresničila ...
Tako je. Po nekaj letih treninga sem se preselil v Ljubljano in začel tam trenirati v Kickboxing klubu Center. Tam so bili najboljši pogoji, treniral sem dvakrat na dan s samimi dobrimi borci in trenerjem Igorjem Packom. Leta 2011 sem se odpravil na prvo svetovno prvenstvo v Makedonijo in takrat sem prvič postal svetovni prvak. To je bil zame šok. Imel sem leto dni premora zaradi problemov s hrbtom, ker pa so pri nas svetovna prvenstva na dve leti, sem bil naslednje leto že pripravljen ubraniti naslov v Turčiji.
Story: In kolikor vem, je uspelo, kajne?
Tako je. Leta 2013 sem šel v Turčijo in ubranil naslov, in to je bilo to. (smeh)
Story: Ko takole braniš naslov, je verjetno še bolj stresno, kajne?
Res je težje braniti naslov. Predvsem zaradi pritiska. Ko se prvič odpravljaš na svetovno prvenstvo, je to nekaj nemogočega, ko pa se drugič, te prijatelji pred odhodom potrepljajo po rami in rečejo, ti boš tako ali tako zmagal. Vsi pričakujejo to od tebe in zame je bilo to huje.
Story: Kdo pa vam je bil sicer na poti vzor?
Zame je bil vzornik vsak, ki me je na tekmi premagal. Tistega, ki ga premagaš, si ne zapomniš. Če te pa kdo premaga, greš domov, treniraš in misliš samo na to, kako ga boš premagal in mu vrnil.
Story: In koga ste si največkrat zapomnili?
Moram reči, da v svoji kategoriji dolgo nisem imel poraza. Tri leta ne tekmujem, ampak tudi štiri leta pred tem nisem imel nobenega poraza.
Story: Ampak nekdo vas je nekoč moral premagati ...
Res je. Na moji prvi tekmi. Šel sem v ring, na tekmi sem bil sam, ker so trenerji imeli organizacijsko delo, nasprotnik pa me je dobesedno 'sesekljal'. Bili smo mladinci in on je bil veliko težji od mene. Jaz sem jih imel 74, on pa za videti 100. Trener je prišel tik pred koncem boja in rekel, da če se bom še kdaj vrnil v ring, da bo dobro.
Story: Prej ste rekli, da trenirate samo zato, da bi mu vrnili. Ste mu?
Na drugi tekmi, na katero sem šel, sem za nasprotnika ponovno dobil tega fanta in iskreno, nisem mogel stati na nogah.
Story: V tretje gre rado?
V tretje je bil spet ta fant. (smeh) In v tretje sem mu počil nos. Morda se sliši nesramno, ampak trenutek, ko sem ga zadel ... to mi je bilo v velik zagon. Videl sem, da ni nič nemogoče. Da lahko dosežeš vse. Na četrtem boju sem se ponovno boril z njim, ampak tam sem zmagal suvereno, brez poškodb.
Story: Prej ste omenili, da ste se tudi poškodovali. Ste se bali tega, da bi poškodba pomenila konec vaše kariere?
Sem. Takrat so mi vsi govorili, da sem na tem področju naredil že dovolj in da ne potrebujem tega. Zato sem se takrat določil za leto dni pavze in se vrnil. Moral sem tekmovati.
Story: Kaj pa zdaj? Zdaj tudi ne tekmujete?
Minila so tri leta, odkar ne tekmujem, in malce sem se sprijaznil s tem, da morda na tej ravni ne bom več tekmoval. Si pa močno želim. Ta šport mi je dal ogromno. Dal mi je delovne navade, umiril me je, počistil sem negativno energijo, usmeril me je na pravo pot, zato bi to, kar je ta šport dal meni, predal mladim v Novi Gorici. Pripravili smo prostor, prvo telovadnico za kikboks v Novi Gorici Fight factory Slovenia.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Osebni arhiv
