Jana Fleišer nam je velikodušno odprla vrata v zasebni vrtec Dobra teta, kjer z materinskim čutom in posluhom za otroke ustvarja nežno in zaupno okolje.
Od službe v restavraciji s hitro prehrano do ekonomistke in nagrajene mlade podjetnice leta 2014. Začenši z varstvom otrok, je spletla zanimivo pot – danes pod njeno taktirko delujejo štiri enote v Kranju in ena v prestolnici.
V eni izmed gorenjskih podružnic sem začutila toplino svoje sogovornice, sposobnost, s katero tke prijateljstva med otroki in družinami. Ustvarja ljubeče okolje za nove generacije edinstvenih, dragocenih zakladov in mamicam omogoča brezskrbno preživljanje ločitvene stiske. Pri njej so malčki v dobrih rokah.
»Drznila sem si sanjati,« se glasi eden vaših številnih entuziastičnih citatov, ki sem jih zasledila. Otrokom omogočiti kakovostno razvojno in socialno fazo ste prelevili v poslovno priložnost – je bilo hrepenenje po lastnem projektu dolgo?
Ko bom velika, bom šla na svoje. To so bile sanje. Vendar nikoli nisem vedela, ali bom kdaj zares dovolj velika. V času prvega materinstva sem začela spremljati razmere z vrtci in ob spoznanju, da je bilo ob primernem času sinovega vstopa v vrtec v Kranju kar 400 otrok na čakalni listi, vedela, da je treba nekaj ukreniti. Otrokom želim zagotoviti varno, ljubeče in domače okolje. Od prvih korakov imam izhodiščno prepričanje, da morajo otroci biti slišani. Če potrebuje objem, je prav, da ga dobi. O samem pogumu ni bilo govora. Ob zaljubljenosti v idejo se je zagnalo kolesje in drugo je le še trdo delo.
Zagonski kapital ste prevzeli v svoje roke, če se ne motim?
Po hudi prometni nesreči pred 12 leti, padcu s kolesa zaradi stanja na cesti, smo se odločili za tožbo. Namesto za hišno posojilo sva odškodnino z možem vložila v projekt in tako se je začelo. Nastala je matična enota Dobra teta. Mož je danes zaposlen drugje, je pa uraden solastnik in se v organizacijo vključuje, ko potrebujemo moško silo. On je, pravilno rečeno, prisiljen prostovoljec.
S pedagoško stroko in upravljanjem projekta, ki je preraslo v organizirano skupnost, ste se seznanili prvič. S kakšnim pristopom negujete odnose s kolektivom in se kot direktorica vključujete v delo v oddelkih?
Verjamem v sistem vodenja, v kakršnem sem kot zaposlena rada in najbolje delovala. Zaposlen mora biti sposoben opravljati svoje delo, moja dolžnost pa je omogočanje optimalnih delovnih pogojev. Omogočanje, da so pri svojem delu popolnoma suvereni, hkrati pa se zavedajo, h komu se lahko obrnejo po pomoč. Z zaposlenimi je treba sodelovati, sicer tudi najmanjše težave dobijo roge in zobe. Ljudje v pravem okolju zacvetijo. Lahko se razvijejo, postanejo samostojni in svobodni. Nimam strokovne pedagoške izobrazbe, me je pa pozicija naravnala k temu, da sem se izobraževala. Primorana sem razumeti jezik, ki ga govorijo vzgojiteljice.
Že z idejo in vizijo o celostnem razvoju otrok privabljate posameznike s podobnim razmišljanjem. Tiste, ki želijo, da se malčki počutijo dobro in varno. Imajo mlade mamice zahteve, ki jim je težko priti naproti?
Imamo zelo 'fletne' starše. Z njimi poskušamo ohranjati reden stik, vedo, da sem kadarkoli dosegljiva. So izzivi, vprašanja in skrbi, ob katerih se usedemo in pogovorimo ter ustvarimo občutek varnosti. Vedo, da smo jim na voljo. Mamice se mi ne zdijo zahtevne, večje so stiske, v katerih se znajdejo na vzgojni poti.
Z namenom, da jim ponudite roko, ste začeli organizirati letna predavanja in interaktivne delavnice Šola za starše, v sklopu katerih ste povezani s številnimi strokovnjaki z različnih področij. Vaše glavno vodilo je torej individualni pristop?
Dobra teta se trudi pomagati družini v celoti. Domače razmere se spreminjajo, starši se mnogokrat znajdejo v hudi stiski. Otroci to pokažejo. Mi lahko poskrbimo za otroka, vendar mora biti tudi dom vzporedno močan in stabilen. Delavnice so usmerjene tako v ideje za kakovostno in koristno preživet družinski čas kot reševanja pogostih težav, s katerimi se vsi spopadamo. Zakaj je recimo pomembno in kako dosežemo, da otrok hodi spat vsak dan ob isti uri.
Znano je, da družba posveča veliko več pozornosti prehrani, kot je to počela nekoč. Kolikšno skrb v vrtcih posvečate prehranjevalnim ritualom, sestavinam in učenju otrok, da jedo zdravo?
Popoldansko dejavnost kuharije smo ustvarili z namenom, da se otroci seznanijo z živili, ki jih sicer ne marajo. Če otroku ponudimo grah, mu pustimo seznanjanje s procesi – od pranja, luščenja in pasiranja – bo grahovo juho z veseljem pojedel. Mama ne naredi tako dobre, kot jo oni v vrtcu. In zabavno je slišati, da recepte pokažejo doma in z družino jedi še enkrat pripravijo. Sicer pa sodelujemo z dobaviteljem, s katerim otrokom v veliki meri omogočamo lokalno pridelano hrano. Med zaposlenimi so tudi strokovnjaki kuhanja in prehrane. Jedi so sveže, narejene v kuhinji. Prihranimo čokolešnike za doma.
V petih letih delovanja ste spoznali lepo število generacij malčkov. Se te spreminjajo, v kakšnih okvirih?
Otroci so v osnovi enako popolni. Morda bi bolj kot spreminjanje otrok omenila (ne)soočanje staršev z otroškimi stiskami. Pridejo do točke, ko otrok, ki še ni sposoben verbalnega komuniciranja, pade v frustracijo, ob tem pa uporabijo karto moči in nadvlade in ga s tem verbalno povozijo. Ves čas opažam napredek, saj se starši v vse večjem obsegu zavedajo otrokovih stisk in jim radi pomagajo.
Pomembno se je vprašati, ali je to pravilno. Je pomoč staršem lažja, ker se tudi sami srečujete z materinstvom? Kakšen je v teh primerih vaš odziv?
Ob najmlajšem, Vidu, moram dvakrat vdihniti, počepniti k njemu, da z njim govorim iz oči v oči. Mu povedati, da bi mu z veseljem pomagala, če bi ga razumela. Z obraza poskušam razbrati, kaj se dogaja. Dvoletniku ne morete reči, naj gre v sobo premislit. Ubesediti poskušam njegovo stisko in najti 'dogovor.' Ja, najtežja starševska vloga je ohranjati mirno kri, medtem ko bruha vulkan. Prati zobke in brati pravljice kar hitro osvojimo.
Usvojiti red in disciplino pa mora pri treh majhnih otrocih, Tomu, Evi in Vidu, biti velik zalogaj. Vsakdan ne ponuja možnosti po dolgčasu, kako zahteven izziv je animirati vse tri?
Pomembno je, da otrokom znamo zagotoviti mir. Z občasnim dolgčasom ni nič narobe. Takrat začnejo razmišljati, premlevati, dobivati ideje. Rada jim namignem kakšno materinsko, da se kaj pospravi ... Ampak moji predlogi so vedno brezzvezni. (smeh) Najmlajši sicer tako entuziastično zlaga perilo v stroj in ponosno prižiga gumbe, kot bi lezel na Triglav. Ključno je, da jih že v zgodnji mladosti učimo delovnih navad in po zmožnostih dodajamo obseg obveznosti. Sicer pa sem blazna nasprotnica delovnih brigad v soboto zjutraj. Sobote naj bodo raje posvečene družini kot pospravljanju. Družimo so, igrajmo, crkljajmo ali odidimo na izlet.
Ob projektu, kot je vodenje vrtca, mora biti zalogaj ohranjati ravnotežje med pisarno in domom. Vam ob gojenju velikih pričakovanj do same sebe uspe najti minuto zase?
Mame imamo občutek potrebe po stalnem razdajanju in rade pozabljamo, da tudi nas lahko zmanjka. Še ko smo tečne in izžete, si s težavo vzamemo čas zase. Po osmih letih starševstva se počasi navajam na svojo zlato urico, s katero se nahranim ... Ja, mame smo resnično dobre v prevzemanju več skrbi, kot bi jih bilo potrebno. Pri nas so večerje obred, ob katerem se pogovorimo, obujamo spomine na lepe trenutke dneva. To je način, s katerim dobiš dober vpogled v otrokovo dojemanje sveta. To so male, pomembne zmage.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču