Z nami je še en oktober, mesec, ki je po zaslugi žensk, ki so premagale raka na dojki, izjemnega pomena. S to zahrbtno boleznijo se je v rani mladosti spopadla tudi Jana Koteska, ki je s tem dobila dodatno poslanstvo v življenju.
Huda življenjska preizkušnja pa je bila na svoj način morda celo blagoslov, saj Jana od dne, ko je ozdravela, življenje zajema z veliko žlico. Njena zgodba in pozitiven odnos do življenja še danes vlivata pogum vsem ženskam, ki so zbolele za rakom na dojki. Jana se je z nami o bolezni pogovarjala iskreno in brez zadržkov ter nam razkrila še več o svojih občutkih, ko je debata nanesla na sicer izredno občutljivo temo.
Story: Kako uspešen je roza mesec iz leta v leto? Kaj vse ste dosegli z Europo Donno in za kaj ste zaslužni sami?
Pri ozaveščanju o tako resni tematiki so neprivlačni letaki, ki opozarjajo na samopregledovanje in ležijo po pultih zdravstvenih domov, premalo. Ker se je združenju Europa Donna zadnja leta (na žalost oz. na srečo) pridružilo kar nekaj mladih, smo še z drugimi združile ideje, kako drugače pritegniti pozornost javnosti. Poleg že tradicionalnih tekov smo organizirale fotografiranje nekdanjih bolnic in bolnic z roza trakom čez prsi, razstava še danes gostuje po različnih krajih v Sloveniji. Želele smo se razkriti oz. pokazati obraze, ki se skrivajo za vsakoletno statistiko, ki ni rožnata. Na pesem 'Lep je dan' Anje Rupel smo se s plesalci plesne šole Bolero naučile plesno koreografijo in posneli videospot, ki je bil opazen tudi prek naših meja. Kdor ga še ni videl, ga naj poišče na YouTubu. (smeh) Ko sem oblikovala celostno podobo za kampanjo Lep je dan, ki je bila skoraj leto dni vidna tudi na mestnem avtobusu v Ljubljani, sem se domislila roza skodelic, s katerimi zbiramo donacije za naše združenje. Roza šalčka tako zjutraj razveseljuje (in opominja) že ogromno ljudi, da je zdravje na prvem mestu, da je vsak dan lep, da zmoremo in da smo skupaj še močnejše. Letos smo v parku Zvezda na Kongresnem trgu v Ljubljani že drugič oblekli drevesa v roza pletenine in še bi lahko naštevala. Našim akcijam se vsako leto pridružujejo novi partnerji, ki želijo z nami opozarjati na zdravje in širiti roza sporočila.
Story: Je eden izmed ciljev ozaveščanja žensk o raku na dojki tudi ta, da bi se ženske čim prej odločile za pregled? Zdravstvo začne z odstotki opletati naokoli šele takrat, ko je priporočljivo, da gredo ženske na prvo mamografijo.
Ženske moramo biti v prvi vrsti same odgovorne za svoje zdravje, tako opozarjamo na samopregledovanje že v poznih najstniških letih. V ta namen smo pri Europi Donni s slovenskim podjetjem razvili aplikacijo za pametne telefone Breast Test, ki nas, poleg menstrualnega koledarčka, opozarja tudi na dneve, ko si je dobro pregledati dojke. V program Dora, ki sicer še ne pokriva cele Slovenije, pa so ženske pisno povabljene na mamografijo po 50. letu.
Story: Sami ste povedali, da ste bolezen odkrili deloma tudi zaradi svoje vztrajnosti, saj vam zdravniki tega takrat ne bi pripisali. Vas je to takrat kaj razjezilo?
Nisem bila jezna, ker to ni moj odziv, ampak sem bila potem vesela, da sem vztrajala in želela na nadaljnje preiskave, ker sem se tako hitro začela zdraviti. Morda bi zdravniki mlade, ki so imeli bolezen že v družini (mame, babice), bolj resno vzeli pod drobnogled, če pridejo s takšno težavo. Tudi jaz sem bila v njihovih očeh najprej 'premlada' za tako diagnozo.
Story: Kakšna bi bila po vašem mnenju vaša pot, če ne bi naleteli na to oviro?
Ha, tudi jaz se to včasih sprašujem. Verjetno ne tako razburljiva, odkrivanja polna in 'vse je mogoče'. Morda bi živela bolj 'v okvirjih', ne vem ... Je pa veliko lepše zunaj. Ostala bi tudi brez čudovitih prijateljic, ki sem jih spoznala ravno v težkih trenutkih.
Story: Koliko ste v stiku z obolelimi in ali se težko distancirate?
Bolnice me same kontaktirajo, ko želijo pomoč, nasvet ... Z njimi se tudi dobim in znam jim prisluhniti ter se pogovoriti o vseh strahovih. O raku se pogovarjam čisto sproščeno, včasih tako, kot bi govorila o stajlingih, ki jih bom pripravila, a seveda se me vsaka zgodba vedno znova dotakne in tega vseeno ne bi mogla početi vsak dan.
Story: Bi rekli, da ste na neki način za vedno 'zaznamovani', in ali je to naporno?
Rada se pošalim, da se me zdaj drži roza pentlja, ki te zaznamuje, a je zagotovo prišla z namenom. Imam torej še eno 'poslanstvo' v življenju, ki je lahko obremenjujoče, lahko pa je tudi zelo izpolnjujoče. Meni daje posebno veselje in druženje z ženskami, ki so prebolele raka na dojki, je čarobno, toliko pozitivne energije na kupu le redko srečaš v današnjih časih, in to je vredno ogromno!
Story: Kolikokrat se pravzaprav opomnite glede preteklosti oziroma kako ste se naučili, da vas ta ne kontrolira?
Danes se mi zdi, da je to že zelo daleč za mano, in po več kot šestih letih padeš v svoj tok vsakodnevnega dogajanja, tako da nimam časa razmišljati o tem. Novinarji me vsak oktober spet dobro spomnite na ta moj pretekli 'projekt'. To sem že odkljukala, zato lahko o tem govorim s tolikšno sproščenostjo. Zdaj se raje veselim tukaj in zdaj.
Story: Zanima me, skozi kakšne duševne faze ste šli med zdravljenjem? Jezo, žalost, morda samousmiljenje?
Sama sebi se nisem nikoli smilila, že po naravi nisem taka in tudi nisem želela, da bi se komu drugemu. Po začetni 'črni luknji neznanja', ki te posrka vase in ko si izgubljen v temi, nimaš kontrole, se počutiš nemočno. Kot da te bo vrtinec življenja na silo odvlekel v drugo smer, za katero nisi niti najmanj pripravljen. Ampak takšno je življenje, nepredvidljivo in zato zanimivo z vsemi nevšečnostmi, ki ti pridejo na pot. Takrat sem želela biti predvsem s svojimi domačimi, daleč od vsega ostalega sveta, da sem se osredotočila na tisto, kar je najbolj pomembno - nase. Malo smo se jokali in veliko smejali. Z jokom sem se samo olajšala, imela sem svojih par minut in potem šla naprej. To je bila moja terapija. S fantom in očetom, ki sta me vedno spremljala na kemoterapije, smo imeli poseben smisel za humor, nista mi pustila misliti na slabo. Ko sem šla tja, sem imela vsakič v mislih poseben 'obred', ki ga danes prišepnem še ostalim, ki stopajo na to pot.
Story: Bolj ali manj je znano, da ljudje po tem, ko se srečajo z neko diagnozo, oziroma po tem, ko premagajo bolezen, tudi drugače gledajo na stvari. Je življenje res kaj bolj dragoceno kot pred tem? Zakaj bolj cenimo življenje po tem, ko se nam zgodi kaj groznega?
Takšno 'potovanje' te zagotovo preobrazi, izpili za nadaljnjo pot in izostri tvoje čute za vse. Skoraj lahko rečem, da sem hvaležna za to trnovo pot. Ne, zagotovo sem! Zdaj vsem za rojstni dan voščim, naj bodo zdravi - to bi prej slišali iz ust starejših gospa, ki vedno poudarjajo zdravje. Prej ko se tega zaveš, bolj znaš to ceniti in ja, na žalost se nam res mora zgoditi nekaj groznega, da to dojamemo. Saj veste, bolan človek ima eno željo, zdrav tisoč. Danes sem vesela, da lahko uresničujem tistih ostalih tisoč, a še vedno je ena na prvem mestu.
Story: Se lahko človek počuti krivega, če po boju z rakom življenja ne začne zajemati z veliko žlico?
Vsak se spopada in živi naprej na svoj način. Večinoma so po bolezni zelo optimistični, odprti in si upajo uresničevati sanje. Meni se je zdelo, da skačem do neba in da lahko dosežem vse, kar si zamislim - takšno moč sem imela takoj, ko sem izvedela, da sem zdrava. Del te energije želim ohraniti še naprej in jo prenašati na druge.
Story: Kaj bi rekli ženskam, ki se preveč bojijo iti k zdravniku? Nekje sem prebrala zanimiv citat: 'Svoje prsi raje razkazuj prek mamograma, ne Instagrama ...'
Ja, toliko kot nas (nekatere) morda zanima estetski videz naših prsi, bi nas moralo zanimati tudi njihovo/naše zdravje. Če opazimo spremembe na telesu, se moramo nujno odzvati in ugotoviti, kaj se dogaja. Saj gre za nas! Strah je prisoten, ker se bojimo najhujšega, ampak bolje je, da prej izvemo resnico, preden je oz. bo prepozno. Čas je ključnega pomena pri tej bolezni in še vedno je pri nas tolikšna umrljivost ravno zato, ker pri polovici žensk bolezen že napreduje, preden pridejo do zdravnika. Predvsem pa je pomembno, da se fokusiramo na zdrav življenjski slog, se znamo otresti sprotnega stresa, se gibamo, jemo kar se da zdravo in preprosto uživamo, ker je vsak dan lep!
Story: Kaj je zdaj vaš primarni fokus?
Trenutno delam pri Sportini za blagovno znamko Marx, kjer se ukvarjam z vizualno podobo znamke, njeno predstavitvijo v prodajalnah, v izložbah, sodelujem pri marketinških aktivnostih, skupaj z glavno oblikovalko za Marx tudi načrtujemo posebno linijo Marx Organic. V modnem svetu sem že skoraj 15 let in očitno mi je ta že toliko zlezel pod kožo, da brez njega ne morem, on pa ne brez mene. (smeh)
Story: Zelo ste predani interjerju, fotografiji, potovanju, ustvarjanju in ne nazadnje tudi oblikovanju. Želite si napisati knjigo in morda spoznati Oprah, kajne?
(smeh) Ko sem živela leto dni v Los Angelesu, me je tam prevzela fuzija interjerja, ki ga ponuja to mesto. Navdušila sem se za prostor kot sredstvo, kjer lahko kreiraš počutje človeka, ki je v njem - o tem sem pisala tudi v diplomski nalogi. Sicer pa sem se tudi za Oprah navdušila tam. Ko sem gledala njene oddaje, sem jo preprosto občudovala; všeč sta mi njeno podajanje informacij in razmišljanje. Ko sem brala njeno knjigo, se mi je zdelo, kot da bi jo od nekod že poznala. Iz ene od njenih oddaj pa se spomnim 25-letnice, ki je zbolela za rakom na dojki, in mislila sem si, vau, kako je pozitivna in pogumna, ko tako na glas govori o tej temi in ozavešča druge ... Nekaj let pozneje sem se jaz znašla na istem mestu in se spomnila te oddaje. Zanimivo ... Ja, knjiga! Moja želja, ampak ne vem, kdaj bom imela čas! Morda pa samo združim vse svoje intervjuje in dodam še resnične zgodbe - kar hitro bi jo lahko napisala. (smeh)
Napisala Manja Stević
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
