Postavna manekenka, kreativna oblikovalka, izvajalka marketinških projektov z uspehi tudi zunaj naših meja, kjer jo je opazil celo znameniti modni guru Georgio Armani in jo primerjal s svetovno zvezdnico Umo Thruman.
In čeprav verjame v pravljico ali pa si jo pričara kar sama, ima za seboj težko življenjsko preizkušnjo, ki je vse prej kot pravljična in zavidljiva. Ali pač? No, vsaj tako razmišlja ona … Diagnoza rak na dojki. Ta je v njeno mladost vnesla vihar in njeno življenje postavila na novo. Na boljše. Na globlje. V pogovoru Jana Koteska, tudi tekmovalka šova Zvezde plešejo, kljub zunanji lepoti žari predvsem od znotraj.
V življenju so se vam zgodile slabe stvari in čudeži. Teh stvari se je nabralo toliko, da bi lahko napisali knjigo. Ste kdaj pomislili na to in kako v tem primeru poimenovali svojo knjigo?
Ja, res sem pomislila, nekje imam celo zapisane kakšne nenavadne dogodke in splete okoliščin, za katere mislim, da niso bili naključni, in danes vem, da so se morali zgoditi. Razmišljala sem, da bi bila knjiga sestavljena in več krajših zgodb, ker imam sama rada kratke, poučne in resnične zgodbe. O naslovu nisem razmišljala, saj bi se najverjetneje porodil nekje vmes, ob pisanju.
Zboleli ste za rakom na dojkah. Se spomnite, kaj je bila takrat vaša prva misel? Ste se zatekli kam na samo in o tem premišljevali? S kom ste najprej delili to težko novico?
Ne morem se spomniti prve misli, ker sem nemo pogledovala skozi okno, kako so padale res velike kepe snežink z neba. Zdele so se mi ravno prav dramatične za spremljavo ob takšni novici, ampak zagotovo vem, da ni bila tista črna. Bil je kratek stik v moji glavi, misel na nič, a vendar strah pred neznanim. Druga ali tretja misel pa je bila že takoj, kako bom to povedala staršem, predvsem mami. In ravno njej sem mogla povedati najprej, s tem sem malo kamna že odvalila. 'Valjenje' preostalega dela kamna pa je trajalo še nekaj mesecev. Nisem pretirano razmišljala o tem, zakaj ... Vedela sem, da moramo čim prej v akcijo!
Ste se ob tej življenjski preizkušnji kdaj vprašali, zakaj ravno jaz? Ali menite, da je bila to usoda, morda celo vaše poslanstvo, da zdaj o tej bolezni ozaveščate javnost?
Ob vsaki slabi stvari, ki se mi zgodi, bi lahko planila v jok in se brezglavo drla, zakaj jaz, a stvari si ne bi prav nič olajšala. Ko na stvari pogledaš iz vesolja, lahko tvoj problem dobi višji smisel, ampak takoj ga seveda ne moreš videti, ker si preveč vpet v agonijo dogajanja in vstopanja v neznano. Ko so me dolgo tega v nekem intervjuju vprašali, ali bi kot model spremenila kaj na sebi, govora je bilo tudi o plastičnih operacijah, sem takrat odgovorila, nekaj v smislu, da sem zadovoljna s seboj takšna, kot sem, da pa če bi že morala izbirati, bi imela B-košarico, vendar se za estetski poseg ne bi odločila.
Nič ne rečem, ampak ta 'želja' se mi je vendarle uresničila – sicer po zelo trnovi poti. Zdaj se me roza pentlja drži že skoraj 10 let in lahko rečem, da z veseljem sodelujem pri dobrodelnih projektih v okviru združenja Europa Donna Slovenija in se kdaj še sama presenečam, kako lahkotno govorim o temi 'spremenjenih celic'. To je del mojega življenja, in če lahko komu malo pomagam s svojo izkušnjo, me to napolni z dobro energijo, in ja, lahko bi rekla, da je to tudi del mojega 'poslanstva'.
Dejali ste, da če bi vas ta 'nesreča' doletela na stara leta in bi šele takrat prišli do nekaterih spoznanj in ne bi imeli pred seboj še celotnega življenja ... Na katera spoznanja ste namigovali?
Nikoli zares ne veš, kaj je sreča in kaj nesreča. Odvisno je od tvojega pogleda na dogodek. Ampak, ja, kakšna sreča, si rečem včasih! Če pomislim, da bi to spoznala na stara leta - na to nočem niti pomisliti ... da je zdravje res na prvem mestu, da bi se morala več družiti z ljudmi, ki jih imam rada, morala bi si vzeti več časa zase, tudi če je to samo obisk frizerja, morala bi več zapraviti za dobro hrano kot za obleke, da bi morala potovati v južno Afriko, morala bi se hitreje odločati in se zavedati, da je včasih čisto v redu, če ne delaš nič in samo poslušaš veter: biti moraš hvaležen za to, kar imaš, res uživati v trenutku in plesati vso noč, če se tako počutiš ...
Česa vas je bilo takrat najbolj strah? Ali se vam zdi, da je tudi tisto najhujše, torej smrt, na katero veliko ljudi pomisli ob diagnozi rak, ki je pri nas še vedno tabu tema?
Ja, o tem se ne govori. Neznanega nas je strah in hkrati je strah neznanje. Verjetno. Strah te je, ker je vse tako neznano in tvoji možgani komaj dojamejo, kaj se dogaja. Strah te je tudi vsega novega in malo tudi nerazumljivega, kar ti zdravniki povedo. Zame se je strah razblinil, ko sem spoznala punce, ženske s podobno izkušnjo, in ko jih vidiš nasmejane in polne življenja, si rečeš, ja, to zmorem tudi jaz. Želim si biti spet zdrava. Zato je tako pomembno, da širimo dobre zgodbe, da upanje obstaja in da nas je v Sloveniji takšnih več kot 20 tisoč.
Česa se Slovenke glede raka na dojki dobro zavedamo in na katerem področju bi lahko naredile še kaj več?
Ozaveščenost je zadnja leta večja, približno vemo, da se moramo pregledovati, in da moramo biti pozorne na spremembe, da moramo živeti zdravo in se gibati. V praksi stvari potem malo pešajo. V prvi vrsti smo same odgovorne za svoje zdravje in same lahko naredimo največ. Na žalost začnemo razmišljati o zdravju šele potem, ko se nam res zgodi kaj hudega. Ozdravljivost je pri nas zelo visoka, statistika pa še vedno preveč črna na račun tistih, ki se prepozno odločijo za obisk zdravnika ali celo odklanjajo zdravljenje.
Po bolezni so prišli prvi tatuji. Zanimiva je tudi zgodba v ozadju, da vas je, čeprav ste prvi izrazili to željo, prehitel zdaj že bivši fant …
Po rekonstrukciji obeh dojk sem ju celo poimenovala levo Ljubezen (da jo obvarujem) in desno Hvaležnost (za izkušnjo) in sem si želela napisa v angleščini dati vtetovirati, a ker me je tetovaža bradavic preveč bolela, sem besedi opustila. Takrat me je inspiriralo sporočilo knjige: Sporočilo vode in vesolja. Ker pa sta bili besedi njemu všeč, si jih je dal po moji ideji vtetovirati sam, na zapestje. Tako v bistvu nosi imena mojih dojk (Love & Gratitude). (smeh)
Dejali ste, da ste se v tem času naučili, da je pomembno tudi reči ne. Kateri stvari, situaciji ali osebi ste nazadnje rekli ne?
Rekla sem ne svoji sodelavki, ki je praznovala rojstni dan – zabave se nisem mogla udeležiti, ker je moje telo moralo biti spočito in pripravljeno na plesni nastop. Morala sem se odločiti za tisto, kar je bolj 'pametno' za moje telo in hkrati tudi za željo, da dam vse od sebe. Dati sebe na prvo mesto je bil zame prav tako učni proces.
Pravite, da je škoda vsakega prepira, slabe volje in zamere, ker se ne splača. Kaj vas kljub temu ujezi in spravi iz tira? In kakšni ste, ko ste resnično jezni? Glede na to, da ste stalno dobre volje, si vas ne predstavljamo, da bi na nekoga recimo kričali …
Ujezi me neiskrenost, nespametni vozniki na cesti in nespoštljiv odnos. Redko sem kričala, ampak ko sem, sem kričala iskreno. Res pa je, da sem že v osnovi dobrovoljna, verjetno imam to tudi v krvi.
Ste plod velike ljubezni med mamo Slovenko in očetom Makedoncem, ki je vzplamtela v 80. letih prejšnjega stoletja na mladinski delovni akciji. Kakšna je bila njuna ljubezenska zgodba?
Danes se pošalimo, da ko še ni bilo Facebooka in Instagrama, so se v Jugoslaviji organizirale mladinske delovne akcije. Če bi to obstajalo še danes, bi se verjetno tudi sama prijavila. Njuna iskrica je preskočila nekje med kopanjem jarkov za vodovod v vaseh ob Đerdapu. Kaže, da skupni interesi premagajo tudi velike razdalje. Takoj, ko je tato dokončal študij v Skopju, se je preselil v Slovenijo in kmalu sem se rodila jaz.
Ljubezen je osnova simbolike vašega življenja. Verjamete v pravljične ljubezni? Kako bi opisali svojo ljubezen in odnos s partnerjem? Kakšna je vajina ljubezenska zgodba?
Iz vsakega dogodka lahko izluščiš kaj posebnega in ga spremeniš v pravljico. To je stvar domišljije. Spoznala sva se v Portorožu, ko sva s prijateljico odšli na 'ženski vikend' in želele biti same, uživati na plaži in brati knjigo. Vikend se je obrnil zelo drugače. Ravno takrat je bila obala polna skupin, ki so praznovale fantovščine. Ker sem v tistih mesecih spoznavala same fante/moške z imenom Ivan, sem mu takoj rekla, preden mu je uspelo iztegniti roko in se predstaviti, da vem – zagotovo ti je ime Ivan! No, bila sem blizu – ime mu je Ivo in od takrat naprej nisem spoznala nobenega Ivana več. Zgodba se lahko še dopolni, saj sta mi starša želela dati ime Ivana, a je zadnji dan zmagala Jana. In verjamem, da se bo še nadaljevala ...
Glede na to, da imate v sebi makedonsko in slovensko kri, kako bi sicer primerjali Slovence in Makedonce? V čem so si najbolj različni?
Vsi prijatelji, prijateljice, ki jih imam, me malo spominjajo na Makedonce – odprti, veseli, čustveni, dobrosrčni, odgovorni, gostoljubni, iznajdljivi, radi imajo hrano in glasbo. Seveda to ne pomeni, da imamo zabave vsak dan. Slaviti življenje je del življenjskega stila, jaz na srečo vidim same takšne ljudi okoli sebe, za kar sem zelo hvaležna!
Govorite tudi makedonsko. Katera je najlepša slovenska in katera makedonska beseda za vas?
Slovenska hrepenenje in makedonska blagodaram, kar pomeni hvala.
Doma prakticirate tudi kakšen makedonski običaj, hrano ali kaj podobnega?
Ko smo vsi doma, se večkrat spomnimo in zavrtimo makedonske pesmi, tudi kolo zaplešemo. Mami ima nekaj receptov moje babice, ki je znala odlično kuhati in jih zna dobro 'obuditi'. Makedonijo začutiš, ko greš tja, med ljudi. To pogrešam, moram kmalu spet iti.
Držo pred fotografskim objektivom ste prvič vadili še kot otrok na babičinem vrtu v Bitoli, rojstnem mestu svojega očeta. Kakšno je bilo vaše otroštvo in kakšen otrok ste bili?
Navihana, radovedna, svojeglava, trmasta, kreativna. Tako pravijo. Še dobro, da imam ogromno fotografij, tato je rad fotografiral, bila sem njegov model. Lepi spomini, bom rekla, lepi občutki, spomnim se določenih vonjev jedi in prostorov še danes. Vedno je bilo v hiši polno ljudi, tako doma v Loki kot na obisku v Makedoniji. Vedno veselje, glasba, ples, dobra hrana.
Z dedkovim življenjskim motom ste premagali raka. Kakšen je bil ta moto in katera skupna dogodivščina vam je ostala najbolj v spominu?
Deda je bil res faca. On se je smejal, pa tudi če se je okoli njega vse podiralo. Deloval je v slogu misli: vse bo v redu, ne se sekirat – nekako v tem smislu.
Svoj socialni čut ste izražali tudi s tem, da ste pomagali socialno ogroženim družinam prenavljati njihove domove. Katera družinska zgodba vas je ob tem najbolj ganila?
Najbolj me je ganila zgodba družine iz Haloz, ki je živela v nepredstavljivih okoliščinah – v stari hiši, ki je bila celo nevarna (neprimerna električna napeljava, streha se je podirala), brez tople vode, primernih sanitarij. Nisem si mogla predstavljati, da ljudje še živijo tako. Takrat smo podrli hišo in zgradili popolnoma novo, in lahko si predstavljate veselje te družine, ko se je vrnila nazaj v topel, suh, lep dom. Družinam smo res spremenili življenje na bolje, in sreča v njihovih očeh je bila neprecenljiva. Ves trud je poplačan in v tebi se naseli še več ljubezni.
Ko sva ravno pri domovih … Kakšen je vaš dom, kateri kotiček v stanovanju vam je najljubši in zakaj?
Ravno sem se preselila v novo stanovanje in ga še malo preurejam, ampak najljubši del mi je velika jedilna miza s klopjo. Na njej lahko ustvarim dekoracijo, delam, jem, tudi plešem ... Takšna vesela točka druženja je, zato mi je všeč.
Tudi sicer doma raje zamenjate žarnico ali prepleskate stanovanje, saj gospodinjstvo ni ravno vaše priljubljeno področje. Kako si torej doma razdelita delo s svojim partnerjem?
Res je, čeprav zadnje čase tudi več kuham in ugotavljam, da mi kar uspeva ali pa je to 'začetniška sreča'. Bolj z veseljem kaj 'zašraufam', pobrusim, prepleskam ... Tudi perem perilo, ga obešam in vonjam oblačila, če dišijo. Delo si z mojim dragim razdeliva glede na to, koliko je kdo doma, torej meni vseeno ostane manjši del. (smeh)
Ste diplomirana oblikovalka. Med drugim se ukvarjate z oblikovanjem skodelic za kavo in čaj …
Oblikovanje skodelic je projekt izpred nekaj let, ko sem oblikovala roza skodelice posebej za društvo Europa Donna. Pozneje sem jih oblikovala tudi za dom, nosile pa so napisane besede, z željo, da nanje mislimo, ko pijemo čaj ali kavo, in da izkoristimo ta čas za krajšo meditacijo.
Delali ste kot manekenka, kjer je zunanja lepota najpomembnejša. Potem pa ste zaradi kemoterapij ostali brez las, nato še brez dojk. Po operaciji so vam ostale brazgotine. Ste se takrat počutili kaj manj ženstveno? In kdaj ste se sicer počutili najlepšo v življenju?
Nisem razmišljala o tem kot o izgubi ženstvenosti, ker sem jaz jaz, ne glede na izgubo las in brazgotine. Moja energija ni izgubila ženstvenosti, fizično so se dogajale spremembe, ki sem jih sprejela za svoje. Spomnim se, da sem se, ko sem si pobrila glavo, počutila zelo osvobajajoče in nič žalostno, hitro sem si organizirala fotografiranje. Včasih se lepo počutim v krasni obleki z urejeno pričesko in make upom, včasih doma brez ličil v trenirki. Zelo ženstveno in dobro sem se počutila v plesnih kostumih in med plesom v oddaji. Ko se dobro počutiš v sebi, si si lahko vedno všeč.
Na enem od kastingov v tujini ste osebno spoznali tudi Giorgia Armanija, Paris Hilton itd. Če bi se lahko prelevili ali spoznali katerokoli osebo na svetu, koga bi izbrali in zakaj?
Ena velika želja je, da bi si želela piti čaj masala z Oprah Winfrey na verandi kakšne izmed njenih vil. Klepetali bi o življenju in se zagotovo zabavali. Ta ženska ima posebno moč. Lahko se dobiva tudi kje v Afriki na safariju. Z navdušenostjo sem spremljala vse njene oddaje, ko sem živela v Ameriki, in način, kako je podajala zgodbe drugih in pripovedovala svojo zgodbo, me je navdušil.
Delali in živeli ste od Milana do Amerike … Sredi Barcelone so vam ukradli denarnico, v Hollywoodu vam je pajek odpeljal avto, pustolovščin je bilo zagotovo mnogo … Katera je bila najbolj nora dogodivščina iz sveta, kjer ste bili?
Najbolj nora dogodivščina se je zgodila točno pred letom dni, ko sem se podala na pot po Ameriki – s tridesetimi motoristi sem prevozila Route 66, vozila sem sicer spremljevalno vozilo, a del poti bila tudi sopotnica na motorju. Noro! Veter v laseh, rokenrol in občutek svobode. Nikoli nisem marala motorjev, a zdaj gledam nanje drugače, tudi na motoriste.
Kaj vse si želite videti, preizkusiti v življenju in kaj so vaše sanje?
Čim več! Vsak dan se mi kakšne uresničijo. Moje sanje so, da uresničujem svojo kreativnost in sodelujem z ljudmi, ki imajo podobne poglede na svet, da skupaj ustvarimo dobre zgodbe.
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Pro Plus/Pop Tv, Miro Majcen
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del