V oktobru, mesecu, ki je posvečen boju proti raku dojk, smo se pogovarjali z Jano Kotesko, manekenko, ki je na svoji dojki zatipala zatrdlino in kmalu zatem dobila diagnozo rak. Zahrbtno bolezen je uspešno premagala in danes o njej ozavešča ženske, nam pa je zaupala, kako se je soočila z diagnozo in kakšno je njeno življenje danes.
► Oktober imenujemo rožnati, saj je to mesec boja proti raku dojk. Aktivni ste tudi v združenju Europa Donna – kako torej poteka ta mesec za vas? Kakšna je vaša funkcija v združenju Europa Donna?
Mesec oktober je zame verjetno najbolj deloven mesec, ker se na vseh področjih nekaj 'začenja' in sem aktivna praktično cele dneve. Letos sodelujem tudi s Hoferjem in vesela sem, da skupaj spodbujamo uživanje šampinjonov, saj raziskave kažejo, da šampinjoni vsebujejo koristne snovi, ki lahko pripomorejo k preventivi raka dojk. Pri Europi Donni smo ravno oktobra še glasnejše kot sicer in organiziramo razne dogodke, kjer ozaveščamo o pomenu zdravja, samopregledovanja, delimo roza pentlje in z nasveti pomagamo bolnicam, ki trenutno preživljajo zdravljenja. Naša dejanja so vidna na mestnem avtobusu, v Parku Zvezda smo oblekli drevesa, gostujemo z razstavo fotografij, na voljo imamo ljubke kavne šalčke 'Lep je dan', organiziramo tek, hojo in včasih tudi zaplešemo!
► Smo Slovenke dovolj ozaveščene in informirane o tej bolezni? Ne poznam namreč veliko žensk, ki bi si pregledovale dojke.
Verjetno to ni običajna vsakodnevna tema za ob kavi. Jaz mislim, da se stanje o informiranosti izboljšuje, je pa res, da se zares o bolezni zanimamo takrat, ko nas doleti. Tudi sama prej nisem imela nobenih informacij, razen slabih. Upamo, da se bo to še spremenilo, saj je z zgodnjim odkritjem bolezni zdravljenje toliko bolj uspešno.
► Zboleli ste zelo mladi. Kako ste ugotovili, da nekaj ni v redu?
Stara sem bila 26 let, sama sem si zatipala manjšo bulico in se zaskrbljeno odpravila k osebni zdravnici, ki me je potolažila, da je to normalno in da bo verjetno izginila sama od sebe. Ker se je čez čas povečala, sem vedela, da nekaj ni v redu.
► Koliko časa je trajalo, da ste dobili dokončno diagnozo?
Videla sem zaskrbljen obraz zdravnice, ko so me poslali na punkcijo v Ljubljano in takoj sem vedela, da nekaj ni v redu. V parih dnevih so mi potrdili diagnozo in čez en teden sem bila že na prvi kemoterapiji.
► Kako ste se počutili ob tem, kaj ste razmišljali?
Vse se je odvijalo zelo hitro, nisem imela niti časa dojemati vsega skupaj, zdelo se mi je, kot da sanjam ali da gledam film, kjer imam glavno vlogo. Bil je resničen film s polno drame, akcije, tudi komedije in romantike – s srečnim koncem.
► Ima tudi katera ženska v vaši družini takšno diagnozo?
Zboleli sta obe babici in pri takšnih situacijah v družini je treba biti še bolj pozoren na svoje telo. Babica v Makedoniji je žal umrla, ni povedala nikomur doma, ni se zdravila ..., zato razumete, da sem jaz še posebej glasna.
► Kako ste se potem spopadli z boleznijo – kakšni so bili naslednji koraki?
Po šestih kemoterapijah sem imela operacijo, odločila sem se za odstranitev obeh dojk in imela potem še obsevanje. V slabem letu je bilo tega projekta konec in danes se mi zdi vse to že zelo daleč.
► Ste se zdravili na Onkološkem inštitutu ali kje drugje?
Tako je, zdravila sem se pri nas, zaupala v strokovnost naših zdravnikov in moram jih pohvaliti, da sem bila resnično deležna dobre oskrbe od začetka do konca.
► Ste se po odstranitvi dojk odločili za vsadke?
Končni 'lepotni poseg' mi je takrat opravil dr. Franci Planinšek na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani in s končnim rezultatom sem zelo zadovoljna. Svoje vsadke sem sprejela za svoje in včasih se malo pošalim, da je to super, ker sedaj kupujem eno številko večjo košarico.
► Kaj pa kemoterapija? Spomnim se, da ste ostali brez las, a ste se kljub temu fotografirali. Zakaj ste se tako odločili?
Lasje so bili moja moč, sem si mislila takrat, saj so moje orodje za delo v manekenstvu. Pa sem bila v sebi še bolj močna, ko sem jih izgubila, še več – to me je tako navdušilo, počutila sem se svobodno, zadovoljno ..., iz vsega navdušenja sem se želela fotografirati, zdelo se mi je estetsko in vredno ovekovečenja.
► Ob takšnem zdravljenju ste gotovo potrebovali tudi veliko čustvene, pozitivne podpore. Ste je bili deležni?
Bila sem je deležna v najboljši obliki – od vseh domačih, fanta, prijateljev, znancev ..., ljubezen sem čutila od vsepovsod. Doma sem imela vse, kar sem potrebovala, veliko pa je tudi na tebi, kako sam to sprejmeš, kako se s tem spopadaš ... Pri nas je prevladoval tudi črni humor, veliko smo se šalili na ta račun, malo tudi jokali, a vedno stali skupaj. To nas je še bolj povezalo in danes si mislim – če sem zmogla to, lahko vse.
► Kaj vas je gnalo, motiviralo?
Obupala nikoli, jokala, kadar sem želela ven dati slabo, in se veliko smejala. Takrat postaneš še bolj 'ti', bolj pristen in to je ostalo z mano. Živiš iz dneva v dan, korak za korakom, veseliš se majhnih zmag in gnal me je dober občutek v sebi, da bo vse v redu. Že takrat sem se videla, kako bom pomagala tudi drugim ženskam – saj vendar potrebujejo eno takšno, kot sem jaz!
► Bolezni niste skrivali ...
Breme se razprši, če ga deliš z drugimi. Če jasno poveš, kaj je narobe, tudi ljudje ne govorijo, si ne izmišljujejo zgodbic. Veseli me tudi, če lahko s svojim primerom še komu pomagam.
► Kakšen nasvet bi dali ženskam, ki so se zdaj soočile s to boleznijo?
Naj bodo na prvem mestu one same, naj se zjočejo, ko tako čutijo, in naj se veselijo prihodnosti. Naj se ne skrivajo, naj vedo, da niso same – veliko nas je, ki smo jim lahko v oporo. Naj počnejo stvari, ki jih veselijo. Jaz sem spet začela šivati, se naučila smučati, spoznala ogromno novih ljudi, si postavila nove prioritete v življenju. Vse je za nekaj dobro.
► Se je življenje po bolezni kaj spremenilo, ste se kaj spremenili vi?
Da, morda ravno to, da sem sebe začela dajati na prvo mesto, odločiš se, da boš počel stvari, ki ti ustrezajo, morda sem za nekatere postala 'drugačna', a zase sem postala boljša in to je važno.
► Imate še vedno preventivne preglede?
Imam jih enkrat letno.
► S čim se trenutno ukvarjate? Berem, da ste notranja oblikovalka in ljubiteljica mode, tudi manekenka – ste še vedno aktivni na vseh področjih?
Trenutno skrbim za blagovno znamko Marx v Sportini, moje delo je vezano na oblikovanje izložb, kombiniranje stajlingov in druge aktivnosti, ki jih prinaša ta zanimivi modni svet. Pišem tudi blog o modi in interierju, delam manjše projekte – prenove stanovanj, organiziram modne revije, model sem tudi sama.
► Spomnimo se vas tudi iz oddaje o prenovi, pa o lepoti ..., morda načrtujete še kaj podobnega?
Bi zelo rada sodelovala še pri kakšnem projektu v tej smeri, vodenje oddaje in ustvarjanje novih prostorov za družine mi je bilo v veselje. Morda v prihodnje!
► Ste zaljubljeni, imate partnerja? Je ljubezen pomembna za vas?
Še kako pomembna, saj vrti naš svet! Zaljubljena sem v vsak nov dan, v delo, ki ga opravljam, v družino, prijatelje in v svojega Matjaža – z njim sva preživela že marsikaj in se zares prepričala, da prava energija ljubezni nikoli ne zamre. Hvaležna, da ga / vas imam!
Tekst: Eva Jandl
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču