Tokrat smo se pogovarjali z ambasadorko dobre volje Jano Kotesko, ki s svojo pozitivno energijo navdušuje vse v svoji bližini. Pred kratkim se je vrnila z oddiha v daljni Afriki, kamor je odpotovala že drugič.
Uspešna je v vsem, česar se loti, od manekenstva, notranje opreme, scenografije, organizacije dogodkov do pisanja blogov in celo oblikovanja, zato lahko brez zadržka rečemo, da gre za osebo, ki je nenehno v peti prestavi. Njena pot je tako zanimiva in razgibana, kot je razgiban njen nalezljivo pozitivni značaj.
Story: Bi rekli, da je vaše življenje zelo glamurozno? (smeh)
Absolutno! (smeh) Ampak ne v pomenu, ki ga poznamo. Bolj v smislu bogastva, ki mi ga prinašajo vse poti, različni izzivi in ljudje.
Story: Zato sem vas to tudi vprašala ... Znani ste po tem, da ste vedno nasmejani, dobre volje in polni energije. Je res tako vedno in povsod?
Ne pretvarjam se. Sem takšna, kot sem, in tudi izredno neposredna.
Story: Se je to vedno izkazalo kot dobro?
(smeh) Ko sem bila na nekem razgovoru za službo, sem se nenehno smejala in se v nekem trenutku zavedela, kaj počnem, in prekinila razgovor z opravičilom: "Se opravičujem, ampak takšna pač sem." Po tem sem se morala zavestno zadrževati, da ne bi bila preveč dobre volje. Čeprav je biti resen tako zelo dolgočasno. Malo preveč sem bila prijateljska, na vse ljudi gledam kot na prijatelje. Pogovarjam se lahko z vsemi, ne glede na funkcijo, ker ne delam razlik. Če je pa kdo grd do mene, sem lahko trikrat hujša. Ampak počasi opuščam tudi to in samo pustim pri miru, ker to ni moja energija. Ker slaba energija ni prišla z moje strani, je tudi ne sprejmem, zato udarca ne vračam.
Story: Lepo spoznanje. Bi zase rekli, da ste izjemno razmišljujoča oseba?
Do vseh zaključkov moraš priti sam, in tudi če ti nekdo večkrat reče, kako naj bi ravnal v nekem trenutku, tega ne boš upošteval, dokler sam ne boš prišel zadevi do dna.
Story: Kaj menite, da vas je izoblikovalo v takšno osebo?
Zagotovo izkušnja z boleznijo in zdravljenjem ter kalvarijo okoli tega. Spoznaš ljudi, ki se prav tako borijo, in potem jih izgubiš, drugi živijo, spet druge izgubiš pozneje ... in potem vidiš, da ni vredno. Vse to, ta minljivost, povezana z boleznijo. Zakaj bi delala škodo sebi, če ni treba. Veliko je že, če se smejimo in smo zdravi.
Story: Sicer pa bi vas lahko označili tudi kot pravega deloholika, kajne?
Ja, kar malo preveč delam. Ampak sem na točki, ko si lahko izbiram stvari, ki jih bi počela, zato delam zgolj tiste, ki so mi v veselje. Zakaj bi se mučila in delala nekaj, če mi ni do tega?
Story: Kateri projekti v zadnjem letu so bili za vas še posebno navdihujoči?
Pri nadaljevanki Usodno vino sem bila asistentka scenografa, in to je bil nov izziv, veliko sem se naučila. Vse to znanje mi pomaga tudi zdaj, pri novih izzivih. Delala sem tudi scenografijo pri različnih reklamah, dobila sem delo na televiziji TV3, kjer bom vodila oddajo Moj dan. Vseskozi sem radovedna in veliko sprašujem, preprosto zato, ker me stvari zanimajo. Poleg dela pa so mi obzorja širila tudi potovanja. S fantom sva bila v Barceloni, na Zanzibarju, v Beogradu in prvič preživela več časa skupaj, saj so bila predhodna potovanja predvsem delovna. In zdaj sva ugotovila, da izjemno uživava, ko sva skupaj, in zaradi tega sva se še bolj zbližala. Prvič sva bila v nekem okolju skupaj 14 dni in v to sva se podala precej skeptična. Ampak ne, bilo je odlično! Veliko sva se pogovarjala ali pa sva si vzela nekaj časa zase. V partnerskem odnosu se naučiš neke drugačne svobode ... Skupaj sva sicer zelo dolgo, ampak ko si skupaj zakopan v delu, je malo drugače, kot če imaš čas, da se posvetiš drug drugemu. Ne glede na to, koliko časa si skupaj, tovrstne izkušnje potrebuješ.
Story: Že drugič ste bili v Afriki. Lani ste obiskali Kenijo, zdaj ste šli še na Zanzibar, kajne?
Ja, nekaj me vleče tja, kajne? Morda sem v preteklem življenju tam nabirala alge. (smeh) V tem življenju pa tam uživam v prelepem razgledu. Fascinirata me namreč pogled v neskončnost in Indijski ocean, ki je nekaj posebnega. Nenehno lahko strmiš v neskončnost, kar me izredno pomirja. Ko imam pred seboj ta razgled, berem knjigo in pijem mangov smuti, sem najsrečnejši človek na svetu. Res ne potrebujem veliko ... No, še palmo zaradi sence, sicer te skuri in si naslednji dan kot pečen rak, tega pa nočeš. (smeh)
Story: Ampak glede na to, da ste tako zelo aktivni, verjamem, da niste bili dolgo pri miru. Ste med počitnicami poprijeli za kakšno delo ali skovali nov projekt?
Ko nekaj časa ležiš, se na poležavanje sicer navadiš, ampak ti nekaj manjka. Mravljinci v rokah in nogah ti ne dajo miru in lotiš se dela. Na srečo moj kolega vodi bar Ocean na tamkajšnji plaži in nemudoma sem se 'zaposlila' z dekoracijo. (smeh) Tam sva bila prav v času božiča, in ker je tamkajšnja populacija v veliki večini muslimanska, seveda ne praznujejo božiča. Vsi, ki vodijo bare na plaži, pa so večinoma tujci evropskega rodu, in če že okrasijo, je to zaradi turistov. Ker je bilo že povsod vse okrašeno, pri prijatelju pa ne, sem ga prepričevala, da postavimo jelko, ki sem jo želela narediti iz odpadlega lubja in stvari, ki bi jih našla v naravi. Ko je privolil, sem se lotila dela in na plaži našla palice, školjke, laks pa sem si izposodila pri ribiču.
Story: Ste se sicer na Zanzibarju počutili varno glede na dogajanje v okolici in teroristične napade v bližnjih državah?
Zanzibar je v svojem balončku. Z enega konca na drugega nista niti dve uri z avtom in še bolj so umirjeni kot ljudje v Keniji. Vse je 'pole pole' (kar pomeni počasi) in vsi živijo po principu 'hakuna matata', življenje je lepo, uživaj, počasi ...
Story: Lepo, večina ljudi ne živi po tem načelu, zato vam gotovo ni bilo lahko, ko ste se vrnili v Slovenijo, kajne?
To je res pravo otoško življenje, ki te potegne. Sprva se nekaj dni aklimatiziraš in si malo živčen, ker zaradi počasnega ritma veliko čakaš. Ampak pozneje ugotoviš, da se ti nikamor ne mudi in da pravzaprav lahko počakaš. (smeh) Počasi padeš v njihov ritem, in ko se vrneš, je preveč vsega, razlika je očitna. Sreča je, da sva se vrnila dva dni pred božičem, ko je bilo tudi pri nas vse bolj umirjeno. Seveda sva oba ob prihodu domov tudi zbolela zaradi temperaturne razlike.
Story: Ste se po prihodu nazaj v bolj kaotično življenje vprašali, zakaj tako hitimo?
Seveda. Opaziš tudi, da po takšni izkušnji malo začneš uporabljati zavore. Čeprav se trudim, da življenje ne bi bilo preveč stresno, se velikokrat, ko pride do tenzije, preslikam nazaj na plažo in si naredim zen kotiček. Potrebuješ dve minuti, da z mislimi pobegneš na tisti konec sveta, ki te pomirja.
Napisala Manja Plešnar
Fotografije Helena Kermelj, osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
