Janez Dovč: Brez omejevanja in mej

“Inštrument gre skupaj z razvojem osebnosti, vse se spreminja z zavedanjem vrednot; način igranja, prioritete pri igranju …”  (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
15. 3. 2013

Harmonikar in skladatelj Janez Dovč, diplomirani fizik, ustanovitelj agencije in glasbene založbe Celinka ter umetniški vodja festivala GodiBodi, ki mu je še kako pomembno slovensko ljudsko izročilo in nima zadržkov s povezovanjem različnih glasbenih zvrsti ter glasbenikov, vabi na cikel petih koncertov na Ljubljanskem gradu (www.ljubljanskigrad.si).

Story: Kako to, da ste se tik pred diplomo iz fizike odločili za glasbo?

Dobil sem spodbudo, ko me je takrat violinist Bojan Cvetrežnik povabil v Terrafolk in je bilo treba na turnejo. Pustil sem službo v sklopu Inštituta Jožefa Štefana, kjer sem delal kot fizik. Bila je dobra sprememba. Spremembe so vedno lepe. Od takrat pa se dogaja.

Story: Ste spet na razpotju, tokrat glede same glasbe?

Faza udejstvovanja za festival GodiBodi in za glasbeno zadrugo Celinka je prišla do stopnje, ko ni več nujno, da sem del tega, ker je zaživelo. Posneli smo že več kot 50 plošč, letos bo šesti festival GodiBodi in odločil sem se, da se bom bolj posvetil svoji glasbi.

Trudim se pohvaliti tisto, kar je vredno pohvaliti. Sploh glede na to, da je kriza globalna in je vse skupaj povezano s sistemom vrednot, ki ga bo treba malo prevetriti. Kriza se rešuje z več kulture, in ne z manj. Po drugi strani pa so me povabili za gosta na gradu in takoj na začetku je bilo treba izbrati pet projektov. Moral sem razmisliti, kaj trenutno predstavlja moje najbolj aktualno ustvarjanje. Naredil sem izbor, ki je zajel lep del tega, kar počnem, in kjer raziskujem, kako lahko harmonika še bolj harmonizira, tudi v neobičajnih situacijah kot v klasičnih samospevih z Ireno Preda ali v povezavi z elektroniko, računalniki in modernimi produkcijskimi pristopi.

Story:  Prav nič se ne bojite raznolikosti.

Vse to je glasba. Če je iskreno podana, jo je žanrsko težko opredeliti. Cilj mi je iti čim bolj v inštrument, se z njegovo pomočjo izraziti in metaforično povedati, kaj si mislim o stvareh ...

Story: Kako ste si predstavljali svojo glasbeno pot?

Nisem si predstavljal, kako se bodo stvari razvijale. V tistem trenutku sem gledal s stališča, da so mi Terrafolk super, imel sem še Jararajo. V bistvu je bilo prav po 'godčevsko', kot v pravljicah, v smislu iti malo naokrog in zaigrati. Še danes mi je to zelo lepo. Prav z Zoranom Predinom prvič odkrivam prizorišča po republikah bivše Jugoslavije in je super. Vedno je lepo dobiti novo občinstvo, doživeti njegov odziv, nove prostore, okolja, kulture.

Story: Skratka jemljete vajeti v svoje roke.

Koncertni cikel na Ljubljanskem gradu je bila spodbuda v smislu, če se dela, naj se naredi dobro. Sodelujem pri številnih sozvočjih, glasbenih združbah, kar mi pomaga pri nadgradnji  tega, kar že dolgo tli v meni. V glasbi in v življenju je ključna stvar improvizacija oziroma odzivanje na okolje, saj se ti tako odpirajo novi prostori. Ti pa svojo pot začrtaš glede na to, kar poznaš. Dobro pa je upoštevati tudi, če se ti odpre še kaj novega. Če se držiš začrtane poti, še preden si videl določene stvari, se omejiš. Omejevanja in določanje mej so brezzvez­na, ker od tega ni nobene koristi. Res je tudi, da se mi je na tej poti začel še en pomemben del ustvarjanja, ki se  je začel z različnimi sodelovanji v gledališču. V sodelovanju z Dramo sem nastopal v predstavi Ustavljivi vzpon Arturja Uia. Tudi z Jararajo, ki praznuje desetletnico, bomo naredili novo gledališko predstavo, posvečeno Trubarju in trubadurjem slovenske kulture. Maja pa bom v Gledališču Koper dela z Rudijem Bučarjem. Veselim se tudi koncerta, ki bo 26. marca v klubu Cankarjevega doma.

Napisala Suzana Golubov

Nova Story že v prodaji

Story