Janez Hočevar Rifle: O zapozneli diplomi, pariških "kuplerajih" in vaških veselicah

Janez Hočevar Rifle: O zapozneli diplomi, pariških "kuplerajih" in vaških veselicah (foto: osebni arhiv, Goran Antley) osebni arhiv, Goran Antley
Vir: Story
20. 8. 2017

Igralec, ki je v slovenskem prostoru za vse večne čase zapisan z zlatimi črkami - čeprav meni, da se igralskega poklica čez leta spominja le malo ljudi - ni šaljivec le na malih ekranih, temveč šale stresa tudi ob kavi. Janez Hočevar Rifle je v igralske vode zašel povsem po naključju, kljub temu pa mu je uspelo ustvariti ime, ki bo na sončni strani Alp odmevalo še leta, ne le zaradi širokega spektra predstav, oranžno-modrega šala ali celovečernih filmov, temveč tudi zaradi vsestranskega humorja, ki nikoli ne gre iz mode.

Gledališče je v njegovo življenje vstopilo že zelo kmalu, čeprav se prav nihče izmed staršev, ne oče, ki je bil trgovec, ne mama nista udejstvovala na odrskih deskah. Vendar pa je mama v mladih letih gojila ambicije po igranju. Bila je namreč najstarejša v družini, a se je želji po igralstvu morala odpovedati po smrti mame in tako prevzela vlogo gospodinje. Prav zaradi ljubezni do umetnosti je otroke pozneje vodila v gledališče in opero, vse to pa jim je ostalo v večnem spominu, saj se Rifle še danes spominja natančne številke abonmajskega sedeža.

Opero in dramske predstave je rad obiskoval tudi v študentskih letih, kjer je bil redni član 'oksenštanta', t. i. poceni študentskega stojišča. Prav operne predstave so mu bile v otroških letih še posebej pri srcu, saj so ga navdušili razkošni kostumi. "Kljub temu to ni bil razlog, da sem se odločil za igralsko pot, saj sem v šoli najbolj sovražil prav deklamiranje besedil. Očitno pa so učiteljice prepoznale talent, saj so me pogosto uporabile ob proslavah. Pa vendar mi ni uspelo narediti mature, zato sem se s pomočjo prijatelja zaposlil v Drami, kjer sem prevzel vlogo osvetljevalca. Tako sem opazoval osle na odru in rekel sem si, da če to uspeva njim, bo pa tudi meni," v smehu pojasni svoje začetke.

Prijatelji so ga pregovorili v vpis na Akademijo za gledališče, film in televizijo, kjer je uspešno prestal sprejemne izpite in pokazal svoj talent. "Imam občutek, da je neka sila, energija, ki nas vodi po srečni ali nesrečni poti. Ne morem se pritoževati," o naključnem srečanju z igralstvom pove priljubljeni igralec. Študijska leta so hitro minila, veliko kreativnega časa pa je s prijatelji preživel tudi na zabavah. Z umetniškim nagnjenjem je opustil šport, saj je pred tem treniral vaterpolo, kljub temu pa je ljubezen do gibanja ostala, saj se je še pred dobrim desetletjem rad odpravil teč v naravo, po poškodbi Ahilove tetive pa je moral odnehati.

Po študiju na AGRFT je odpotoval na dvomesečno izobraževanje v Pariz in London, kjer se je naučil vsega drugega, le igralstva ne. "Živel sem v skromni sobici, kjer so po stenah lezli ščurki. Vsak večer sem hodil v gledališče, največ sem se morda naučil v Londonu. Tam igra ni bila pretirana ali patetična, simpatiziral sem z iskrenim, vsakdanjim izražanjem. Vendar to ni bila moja edina izkušnja s tujino. Pred tem smo v poletnih mesecih v želji po zaslužku odhajali v Provanso, kjer smo nabirali sadje, denar pa po koncu zapravili v Parizu. Radi smo si ogledali slovite dame Moulin Rougea, ko pa je zmanjkalo denarja, smo odšli domov, na štop, lačni," se spominja igralec, ki se je sicer po končanem študiju kmalu zaposlil v SNG Drami, kjer je kmalu prevzel številne bolj prepoznavne vloge.

Ljudje se ga verjetno še danes spominjajo po liku Tončka v predstavi Ta veseli dan ali Matiček se ženi, v vmesnem obdobju pa je nastopal tudi na Odru 57. "Hitro potem sem šel iz Drame, saj mi ni bilo všeč. Tisti 'za en drek' igralci so sedeli v umetniškem svetu in krojili usodo drugim ter sebi prisojali pomembnejše vloge. Veš, da se iz tega ni izcimilo nič dobrega. Vsi mlajši igralci smo morali priti na stenčas, tablo, kjer so viseli listki. Na njih so bile napisane predstave in le tako si vedel, katera vloga ti je namenjena. Dovolj sem imel tega," prizna Hočevar, ki se je po nekaj letih v Drami odločil za 'svobodo'.

Takrat je že imel otroke, zato so ga nekateri igralski kolegi obsojali, da se igra z belim kruhom, saj s svobodnim statusom ni imel zagotovljenega zaslužka. Tako je igral tudi na gasilskih veselicah, kjer je za plačilo dobil pol klobase in ovojnico. Vendar pa je imel srečo, saj je ohranjal stik z gledališkim svetom. Vsakoletno so mu namreč namenili vsaj eno resno vlogo, s katero je ohranil ravnotežje med zahtevnejšimi predstavami in tombolami ali veselicami. "Najbolj me je bilo strah, ko sem igral v Cankarjevih Hlapcih. V tistem času sem že nastopal v oddaji Podarim dobim, zato sem se bal, da bo kateri izmed gledalcev zavpil: Rifle, daj mene izžrebaj. Teh pripomb na srečo nikoli nisem doživel. Kar ponosen sem, da mi je uspelo s posebno energijo odmisliti kaj takega," prizna iskreno.

Z vlogo v Podarim dobim si je namreč hitro pridobil izjemno prepoznavnost na slovenskih tleh. "Ideja se je rodila, ker se je v času skupne države denar stekal v Beograd, zato smo želeli ustvariti nekaj, kar bo zgolj naše. Drugo pa so bili časi, ko smo sloveli po veliki generaciji odličnih športnikov," poudari Borštnikov nagrajenec. Kultna nagradna žrebanja so namreč zasvojila slovensko publiko, ki je v najboljših časih pokupila tudi dva milijona in pol srečk v želji po novih traktorjih, avtomobilih ali hišah, ideja o celotnem videzu glavnega akterja pa se je rodila po naključju. Ob prvem snemanju je namreč Rifle v roke pograbil kapo in šal, ki sta postala zaščitni znak oddaje.

Pa ne le na gledaliških deskah in malih zaslonih, Rifle se lahko pohvali s širokim spektrom medijev, v katerih je nastopil, in vlog, v katere se je prelevil. "S tem nikoli nisem imel težav, v določenem času sem imel tudi pet ali šest tekočih predstav. Enostavno se vpelješ v tisto, kar je zvečer na sporedu. Sicer pa sem imel srečo, da sem moral veliko vlog odkloniti, ker ni šlo. Delal sem le tisto, kar mi je bilo všeč," odkrito prizna. Tako je nastopil tudi na filmskem platnu, pred natančno 50 leti je zaigral v prvem celovečercu, ki se ga še sam spominja bolj medlo. 'Zgodba, ki je ni' mu je ponudila malo stransko vlogo, v kateri je zaigral še kot 'mulec'.

Naslednjo vlogo v filmu je dobil v Cvetju v jeseni, kjer je prvič spoznal tudi veliko ime slovenskega igralskega sveta Poldeta Bibiča. S slednjim sta sicer spletla prav posebno vez in s svojimi navadami kravžljala živce režiserjem. "Film Strici so mi povedali smo snemali v Prekmurju, kjer smo našli čudovito vas z glinasto cesto, ki bi bila odlična kulisa. Ko pa je prišel čas snemanja, te ceste ni bilo več, saj so jo vaščani v splošnem navdušenju, da bodo v njihovem kraju snemali film, zabetonirali. Potem je trajalo nekaj časa, da so zmešnjavo uredili. Midva z Bibičem sva se v tem času spoprijateljila z vaščani in kaj hitro smo spili kozarček, dva. Tako med snemanjem nisva bila v stanju za pred kamero in snemanje je za tisti dan odpadlo," se spominja Rifle in ob tem prizna, da so snemanja včasih potekala dosti počasneje, po njegovem mnenju dosti bolj romantično.

Prav takšen pa je bil tudi odnos s študijem, saj je igralec diplomiral šele leta 1991, bolj po sili razmer kot pa v lastni želji. "Na Akademiji so mi ponudili mesto profesorja igre, za katerega pa si potreboval diplomo. S tem sem naredil eno izmed redkih pametnih potez v življenju, saj drugače bolj kot ne počnem same neumnosti. Tako sem dobil službo, ki se ji zdaj lahko zahvalim za pokojnino, saj v tistih časih nisem razmišljal o varčevanju," prizna Hočevar, ki pa ni imel težav z diplomo, temveč doslednim obiskovanjem službe, ki je bilo v popolnem nasprotju s prej poznanim statusom svobodnega umetnika.

Umetniška kri sicer teče v družini, saj iz družine Hočevar prihaja še eno slovito ime, Meta Hočevar, igralčeva sestra, ki je namreč odlična slovenska arhitektka in scenografka. "Nisem bil kaj prida pokroviteljski starejši brat, tako so se najine poti za nekaj časa razšle. Ona je imela na arhitekturi svojo družbo, jaz pa na AGRFT svojo. S sestro se na začetku nisva kaj dosti marala, zdaj pa sva dobra prijatelja," pove igralec, ki je za ustvarjanje prejel tudi viktorja za življenjsko delo.

Vendar pa niso številne nagrade in priznanja tisti, po katerih se številni spominjajo igralca. "Mislim, da je igralski poklic hitro pozabljiv. Moral bi napisati vsaj še kakšno knjigo, da bi si me zapomnili. Čez 50 let se te potem ne spomni nihče, ni me treba tolažiti," s smehom začini še zadnji odgovor na vprašanje Rifle, ki je že skozi celotno kariero znan po dobri volji in veselju. To je vnesel tudi v Usodno vino, kjer so ga spoznale mlajše generacije. Prav za potrebe serije se je po dolgem času moral naučiti besedilo, saj ga je v svoji karieri navadno osvojil že z vajami. Naporni urnik snemanja se je pred časom zaključil, tako bo imel igralec dosti več časa za prostočasne aktivnosti in vožnje z motorjem.

Nika Arsovski

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story33/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 33/2017

Story 33/2017, od 10. 08. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri