Janez Usenik: Humor očeta treh hčerk

Janez Usenik: Humor očeta treh hčerk (foto: arhiv revije Story) arhiv revije Story
1. 7. 2016

Janez Usenik je eden od tistih novinarjev, ki resnico, tudi tisto, ki ni ravno rožnata, zapakirajo v prispevek, ob katerem kotički ust najdejo svojo pot proti nasmehu. Je namreč ljubitelj humorja, takšnega in drugačnega, h kateremu se rad zateče tudi ob uresničevanju svojega drugega poslanstva, pisanja.

In kot pravi, pri svojem humorju izhaja iz življenja očeta s tremi hčerkami. "Mislim, da vsak pri tem, kar počne, izhaja najprej iz sebe. To, da sem oče treh hčerk, je pri meni prva stvar, seveda pa črpaš tudi iz drugih stvari, ki se ti dogajajo v življenju. Recimo iz tega, da sem Slovenec srednjih let, zaposlen ..." nam je pojasnil Janez in dodal, da so ga hčerke veliko naučile, tudi humorja.

"V veliki družini predvsem znaš bolj ceniti raznovrstnost. Včasih ne morem verjeti, kako so lahko tri osebe, ki jih vzgajaš zelo podobno, karakterno tako drugačne. Vidiš, kako je vsak zase dragocen, ampak da vsak zase dojema stvari malce drugače," nam je povedal in dodal, da ima prav tako tudi vsaka svojevrsten način humorja. "Starejša hčerka Ronja je igralka. Mislim, da ima to žilico in željo po meni. Vidi se ji, da rada nastopa in ima izredne cinične pripombe. Srednja hčerka Arja je velik filozof in ima izreke, ki se jim nasmejiš. Tamala Freja je pa bolj fizični komik, bolj 'gavnar'," nam je priznal Janez in dodal, da ga starejša Ronja v veliki meri spominja nanj.

"V Ronji vidim veliko sebe, ker vem, kakšen sem bil kot otrok, in včasih bi jo zaradi tega kar malce kregal in ji rekel, naj ne bo takšna, ker ne bo v redu. Je zelo občutljiva, čuteča in rada dela dramo iz vsega. Obenem pa ima zelo rada ljudi, rada jim ugodi. To je zelo podobno meni," pojasnjuje in dodaja, da si sicer ne zna predstavljati, kakšno bi bilo življenje s tremi fantki. "Mislim, da bi bilo precej hrupa. Punčke so le nekoliko drugačne, imajo sicer druge težave, je pa energija nekoliko drugačna. Na splošno velja, da je življenje tisto, kar se ti zgodi, medtem ko ti delaš načrte. Zato iz previdnosti ne delam prav velikih načrtov," nam je še povedal, ko smo ga povprašali, ali si je od nekdaj želel velike družine.

Čeprav je gledališče skoraj Janezov drugi dom, bi si pred odrske deske v spremstvu hčerk želel odpraviti večkrat.

"V gledališče se odpravimo manjkrat, kot bi želel. Najstarejša mi je zadnjič rekla, da ne bo šla več v gledališče, ker je prežalostno. Ker so moje zgodbe žalostne in je zaradi njih tudi sama žalostna. Mali dve sta pa v gledališču zelo uživali. Hodimo pa manj, kot bi bilo dobro, vendar je enostavno toliko stvari, ki jih enostavno moraš narediti. Imajo pa vse tri rade gledališče in umetnost na splošno. Samoiniciativno se namreč malce ukvarjajo z glasbo. So tisti otroci, ki jih ni bilo treba nikoli siliti v glasbeno šolo, ker so si tega same želele in ker nekako tekmujejo med sabo. Prednost več otrok je tudi ta, da nekako tekmujejo med sabo, in je zato delo staršev nekoliko lažje. Ti moraš potem samo postaviti pravila tekmovanja, otrokom pa pustiš, da se na pozitiven način med seboj malce 'bockajo'," nam je še povedal simpatični Janez, ki se v teh dneh že veseli premierne upodobitve muzikala Veronika Deseniška, v katerem bo nastopil kot scenarist.

Napisala: Kaja Milanič
Fotografije: Goran Antley

Priporočamo