Janez Usenik: Smo narod pevcev!

V Plečnikovem hramu znanja si seževa v roke in pustiva, da naju tok pogovora odpelje tja, kjer se počuti najbolj domače. V humorju in novinarstvu, v katerega je s pripravništvom na Radiu Študent pri 19 letih zajadral po naključju. Fakulteta je postala hobi, on pa faliran pravnik. Janez je danes karizmatični gospodič brez dlake na jeziku, strasten ljubitelj ameriškega nogometa in računalniških igric. Zdaj si brusi pete v oddaji Zvezde plešejo.

Nekoč ste dejali, da novinarsko področje dojemate kot nadgradnjo dosedanjim uspehom. Ste v prizadevanju priti resnici do dna postali strogi do samega sebe?

Prekletstvo je ta težko ulovljiva resnica. »Ako so lagali mene, mi lažemo vas,« tako je v novinarstvu. Mi nimamo vgrajenega detektorja, da gledamo sogovornika v oči in vemo, da laže, po kodeksu moramo dati priložnost pripovedi zgodbe, tudi če se z njo ne strinjamo. Ni pa pravično, to novodobno prepričanje, naj se medijem ne verjame. Trumpova ideja. Češ da so podkupljeni. Mislimo racionalno – ne bomo verjeli nekomu, ki je ne le študiral, temveč je od njegove verodostojnosti odvisna vsa kariera? Novinar, ki neha biti verodostojen, ne naredi kariere.

Bi nas ta ideja morala skrbeti?

Težko jo je doumeti. Razlika je biti skeptičen in preverjati dejstva ali ne verjeti nečemu in verjeti največjim bedarijam, ki jih nekdo servira brez razloga. Razsvetljenstvo se je zmotilo. Hotelo je narediti ljudi racionalna bitja. Inteligenten človek bo vedno podvomil o svojih domnevah in se pustil prepričati o nasprotnem. Imamo ljudi s prepričanjem, da je zemlja ploščata, samo zato, ker so naučeni, da kontrirajo uveljavljenosti in temu, kar jim rečejo v šoli. Hja, Galilej se je zastonj prepiral. Še dobro, da ga niso zažgali.

Se na račun mnogoletnega vsakodnevnega soočanja s težkimi tematikami kdaj počutite pod pritiskom?

Definitivno. Novinar razvije obrambne mehanizme in črni humor kot obrambo za preživetje. Nikoli nisi imun.

Najti morate ravnotežje. Vse v pravšnji meri. Lahko novinar sploh deluje optimalno, če se toliko distancira?

Lahko je še boljši. Pogled na zgodbo je pristnejši, kar je za resnega novinarja pravzaprav zelo priporočljivo. To potrebujemo, da sežemo v globino. Po drugi strani pa ... Znotraj previsokih zidov začnemo gniti. Zgnije karizma, naš jaz in postanemo maska neprizadetosti.

Vas poplava informacij nikoli ne preplavi?

Hja, v 21. stoletju se je z informacijami zgodilo točno to, kar se je v 20. zgodilo s hrano. Bili smo podhranjeni, iskali smo informacije. Zdaj imamo na voljo kopico njih, zredili smo se. Postali smo leni in oholi. Potrebovali bi možgansko dieto. So pa informacije droga, ki jo možgani potrebujejo. Zato igram računalniške igrice, v želji po tem impulzu, stanju tekmovalnosti in nagrade. Igra je več kot le ventil stresnega vsakdana.

Moram priznati, da vas dojemam kot izjemno širokoglednega človeka.

V resnici sem pripovedovalec zgodb. V starem veku bi nekje ob ognju pripovedoval legende, morda bi bil Homer. V minuti in pol težko povem vse, lahko pa zbudim zanimanje. Morda je to tisto, kar imata humor in poljudoznanstvenost skupnega.

Še tako resne teme preoblečete v humor in satiro ... Vaš način podajanja zgodbe je nujna protiutež strogemu informativnemu programu.

Morda, čeprav ni tega nihče naročil in to delam naravno. Je lepa razgibanost in razbremenitev, je pa res, da so mi dodeljene nekoliko neklasično resnične teme. Premoremo čudovite raziskovalce, potrebujemo pa meni podobne ljudi, ki znajo reportažo narediti zanimivo, človeško in humorno.

Da, humor je nujna dobrina v današnjih časih.

Humor potrebujemo vedno. Navsezadnje je način komunikacije, s katerim zbližujemo različna stališča. Treba je le paziti, da ne zaide v napačno smer.

Kaj ste imeli v mislih?

Pred kratkim sem za Šentjakobsko gledališče predeloval Dekameronovo besedilo, poznano po ostrini do Cerkve. Govori o grozotah, tudi umorih, pa ni duhovnik tisti, ki to dela. Duhovniki so tisti malo trapasti možje, ki radi jedo in pogledajo za dekleti. Ves ta humor, norčevanja človeka ne razčlovečijo, ravno nasprotno. Malo provokacije je v primernem odmerku dovoljeno.

Širši javnosti morda res ni znano, da ste dejavni na odru Šentjakobskega gledališča, pred leti ste delovali tudi kot povezovalec programa stand-up oddaje Brez dlake na jeziku. Na čem gradite svoj humor?

Zelo težko je povedati. Na stvareh, ki nasmejijo mene, ker nisem sistematičen in ne iščem svojega imidža. Morda prav zato odkrito priznavam, da me stand-up od vseh stvari, ki jih počnem, najmanj intimno zbuja in osebno navdihuje.

Ker zna biti nizkoten?

Definirati morava nizek humor. Je provokativen, je inteligenten, je kmečko straniški? Stand-up je vse. Včasih mu že stežka rečemo humor, je bolj predavanje na neki humoren način. Ampak je legitimen. Morda je napaka, ki smo jo storili v Sloveniji, ta, da smo prehitro želeli stopiti deset korakov naprej. Hoteli smo biti žaljivi, provokativni. Pozabljamo, da si v Ameriki s 40-letno tradicijo to lahko privoščijo.

Izvira od tod ta 'tipični slovenski humor'? Je prav, da humor opredelimo glede na poreklo?

Dejstvo je, da smo Slovenci, zgodovinsko gledano, zelo odprta država. Prav zaradi ogromnih pritokov in podleganj zunanjim pritiskom proti naši volji se radi deklariramo kot zaprti in samozadostni, kar nismo nikoli zares bili. V resnici smo znali ogromno jemati. Prešeren ne bi nikoli bil Prešeren, če ne bi pisal v nemščini in se zgledoval po Friedrichu Schillerju. S humorjem je tako ... radi imamo balkanskega in ameriškega, zgledujemo pa se po klasičnem, starem angleškem jeklenem humorju.

No, priznajmo si, Prešeren je težko skrival svojo opolzkost pa erotiko in zbadljivost in ta dela nikoli niso našla mesta v šolskih zbirkah obvezne literature. Zakaj jih skrivamo?

Priznajmo si, da smo za prijatelja ali lasten užitek že vsi napisali kaj zbadljivega in pornografskega. Vse to so intimne sfere in tudi Prešeren je bil del te – pivske družbe, sprostitve od resnih del. Vprašanje, ali bi on o tem želel govoriti. Verjetno bi se celo prvi strinjal, da takšne stvari ne spadajo v šolo k 16-letniku, ampak po njej, ko se mu je dovoljeno hahljati ob prebiranju.

Sam ste oče treh otrok, zato si upam trditi, da veliko življenjskega situacijskega humorja izvira prav iz domačega okolja. Ni generacijska razlika med vami nobena ovira, da jim vaš humor ne bi bil smešen? Vas imajo za zabavnega?

Moram jim biti, saj sem njihov oče! (smeh) Saj humor je del življenja, in zasebno nisem prav nič drugačen kot drugi povprečneži. Če pa ljudje gojijo pričakovanja, da bodo komiki hodili po svetu nasmejani in pokali vice, pa nič čudnega, da se nas 'oprime' depresija.

Se želite otresti tega stereotipa?

Od nekoga, ki upodablja Hamleta, ne pričakujemo, da hodi okoli z lobanjo, kajne?

Številni vas oklicujejo za očeta slovenskega muzikala. Kako zgodaj se je rodila ta ljubezen?

Pri sedmih, ko še nisem vedel, kaj je ljubezen do muzikalov, mi je bil, brez pravega razloga, pri srcu film Gigi. Do Moje pesmi moje sanje pa recimo nikoli nisem čutil posebne naklonjenosti. Mati je bila nora nanj in ga je nenehno gledala ... Preprosto sem se ga naveličal, čeprav je to genialna zadeva. Z 18 leti se je začelo sistematično spremljanje scene, od Fantoma iz opere do Nesrečnikov. Svet se je odprl. Tudi po zaslugi naključno spoznanega dirigenta Simona Dvorška, enega največjih poznavalcev in strokovnjakov muzikala pri nas ...

Dobrodelni muzikal Mož iz Manče, Cvetje v jeseni ... Podarili ste nam še Veroniko Deseniško – vaš zadnji veliki gledališki projekt – po vaši ideji, oklepajoče se zgodovinskih dejstev in pripovedi legende ... Ni napak, če predvidevam, da v sebi gojite naklonjenost do zgodovinske stroke?

Veronika Deseniška so mokre sanje vsakega pisca. Je fantazijski tekst s sporočilnostjo fantazijske narave. Ima ravno toliko zgodovinskih dejstev, da izžareva resnično zgodbo, hkrati pa je o njej znano tako malega, da prepušča popolno svobodo. Na zgodovino sem nor.

Očitno tudi poezija ni odporna proti vašemu pogledu na svet. Pa pravijo, da slovenščina ni speven jezik ...

Od kod ideja, da ni speven jezik? Saj smo narod pevcev! Bi imeli toliko ljudskih pesmi, če jih ne bi prepevali? Narod pesnikov in pevcev smo zaradi jezika. Ker je čudovit. Ker je hkrati mehek in trd in z njim lahko delamo čuda. Je pa materinščina vedno problematična, saj smo si z njo intimni in vidimo, kdo blefira.

Mi je pa prišlo na uho, da ste v rani mladosti 'guštirali' v podružnični knjižnici vaše soseske. Vam spomin nanjo nahrani dušo, je bila to odskočna deska v svet literature?

V njej sem našel svoj mir, ljubezen do knjig pa se je začela že mnogo prej, s staro teto in njenim pripovedovanjem zgodb. Zaradi večine popoldnevov, preživetih v knjižnici, sem bil precej osamljen otrok. Deklet še zdaj ne znam osvajati, ker se tega takrat nisem naučil. Pa saj ... vsak človek ima svoje pomanjkljivosti in slabosti, mar ne? 

Neja Drozg

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec