Janez Usenik je veliko več kot le televizijski voditelj. Je tudi igralec, stand-up komik in scenarist. Prav slednji poklic je zaznamoval njegove minule tedne. Janezu smo se pridružili ob kavici na pogovoru o njegovem zadnjem velikem projektu, muzikalu Veronika Deseniška.
Janez, glede nato, da se bova danes pogovarjala o muzikalu ... vas lahko vprašam, ali se kot družina velikokrat odpravite v gledališče?
Manjkrat, kot bi si želel. Ronja, najstarejša hči, mi je zadnjič rekla, da ne bo šla v gledališče, ker so moje zgodbe prežalostne. Mali dve pa sta v gledališču zelo uživali. Brez dvoma pa hodimo manj, ko bi bilo dobro. Imajo pa rade gledališče in umetnost na splošno.
Vaše zadnje gledališko delo je scenarij za muzikal Veronika Deseniška, za katerega ste napisali besedila ...
Ko delaš zgodbo, ki je znana, potek vsak avtor malce prikroji po svoje. Tu moram jasno povedati, da govorimo o legendi, in ne o zgodovinski zgodbi Veronike, čeprav ima igra v sebi seveda tudi nekaj zgodovinskih dejstev. To je pošteno povedati, sploh zato, ker izredno cenim zgodovinsko stroko. Zgodbe imajo torej svoja pravila, svoj slog, ne nazadnje bi stvari, ki so iz zgodovine zelo znane ali na pol znane, težko zapakiral v uro ali dve uri predstave na odru, ker bi nastala ena kolobocija.
Kako pa se lotite takšnega projekta in kako ste se lotili tega?
To težko povem, bom pa rekel, da sem imel muzikale rad od nekdaj. Bolj sem se jih sicer začel zavedati, ko sem bil star 17 ali 18 let in sem odkril Fantoma iz opere. Res mi je bilo izjemno, kako z elementi popa pripoveduje zgodbo in kako vpliva na tvoja čustva.
Kdaj pa ste se potem podrobneje posvetili ustvarjanju muzikala?
Deset let sem samo intenzivno poslušal, predvsem besedila v takšnih delih. Pet let sem prevajal, potem ko se je ponudila priložnost, pa sem poskusil tudi pisati. Včasih je res težko najti nekaj svojega, nekaj originalnega in obenem ohraniti 'klasiko' in formo, ki bi bila obenem klasična in originalna. Opažam, da začnem takrat, ko sem res prazen, pisati o ptičkih, ki letijo. Zvezdi, luni, soncu, ki sije ... takrat vem, da moram prebrati nekaj novega. To je sicer velikokrat upravičeno, ampak je velikokrat tudi mašilo, na katero se je preprosto lahko obrniti.
Kako pa potem najdete pravo pot?
V takšnih trenutkih je fino prebrati kakšnega drugega pesnika, poslušati kakšno stvar in analizirati, kaj je v njej dobrega. Dejstvo je, da je vsa umetnost magični urok, je neka vrsta magije, ki priklicuje duše skozi uroke. In ko se temu posvetiš, ugotoviš, kje so trenutki, ko izgubiš čustva.
Prej ste omenili Fantoma iz opere ... se spomnite svojega prvega muzikala?
Muzikal me je zanimal od nekdaj, že ko sem bil čisto majhen, mislim, da nisem še bil niti v osnovni šoli. Od nekdaj mi je bil všeč film Gigi. Čeprav se takrat tega nisem zavedal, gre za muzikal.
Pa ste si šli kakšen muzikal ogledat tudi v tujino?
Veliko sem hodil v London, ker nam je blizu, obenem pa je to velika prestolnica muzikala. Spomnim se, da sem pred nekaj leti gledal predstavo Nesrečniki ... Uf, to se me je pa dotaknilo. Veste, ko je bil odmor in sem šel na cigareto, se mi je od vseh čustev tresla roka. Pri tem so upoštevani vsi najmanjši detajli. Od oblikovanja luči do koreografije, ozvočenja, orkestra ... Vsak človek ima v muzikalu zelo pomembno vlogo.
Pa vas kakšna takšna dela tudi navdahnejo za pisanje novih zgodb?
Janez: Seveda. Če takšnih stvari ne bi poslušal, ne bi imel želje ustvarjati. Mislim, da sploh ne bi znal ustvarjati. Veliko izhaja iz tega, ko vidiš, kako so drugi naredili predstavo in se poskušaš s tem igrati in stvari narediti po svoje. Je pa tudi glasba tudi zelo dober motiv.
Tudi slovenska?
Nekoč smo bili na nastopu na srednjeveških dnevih v Italiji. Tam je bil neki gospod, tujec, ki ni še nikoli slišal slovenščine. Je bil pa glasbenik in je poslušal, kako govorimo, in nam rekel: "Slovenščina je tako lep jezik, tako speven, tako ritmičen, tako lep. Neverjetno. Ne razumem niti besede, ampak ta zven – vau." In res je. Pogosto ljudje pravijo, da slovenščina ni speven jezik. V resnici pa smo narod pevcev in pesnikov. To je eden najbolj spevnih jezikov na svetu. Vsi govorijo, da nimamo več dobrih besedil, vendar tudi to ni res. Tudi danes obstajajo besedila, ki se, vsaj mene osebno, dotaknejo.
Na primer?
Veliko je dobrih tekstopiscev: Barbara Pešut, Urša Vlačič, Rok Vilčnik, ki hodi po popolnoma svoji poti ... Ampak mene osebno se najbolj dotakne Iztok Melanšek iz skupine Tabu.
Veronika Deseniška je slovenska legenda. Koliko ste bili pred tem projektom seznanjeni s to zgodbo?
Bil sem izredno vesel priložnosti, da napišem to zgodbo. Poznam jo iz drame Otona Župančiča, ki je slovenski Shakespeare. Kar v resnici ni čudno. Prevedel je vsa Shakespearova dela in napisal še eno svoje. Je čudovita drama in literarno mi je bila ta zgodba všeč tudi z vidika, koliko neznanega je o njej. Danes so se časi toliko spremenili, da ne čutimo več toliko z liki. Torej Veronika ne more biti samo neka deklica, ki pade v svet politike in ki si jo podajajo kot hruško. In Elizabeta, prva Frederikova žena, ne more biti samo zlomljena prevarana žena, ki ne ve, kaj bi naredila. S takimi liki danes ne čutimo več, ker nismo več takšni. Hočemo moč, stvar ... V tem muzikalu so torej dekleta močna, vsaka na svoj način.
Torej je ta muzikal nekako oris vaše različice Veronike Deseniške?
To je bila moja ideja, kako sem želel to predstaviti. Res pa je, da sam nikoli nisem verjel, da bi dal Herman Veroniko ubiti samo zaradi užaljenosti. Vse take stvari sem poskusil sam pri sebi odgovoriti in tako je nastala ta različica zgodbe. Napisal sem tako, kot sem jaz to zgodbo dojel. Upam, da mi je uspelo pustiti dovolj odprtosti. Pisec poskuša vedno narediti tekst tako, da si lahko vsak ustvari svojo zgodbo. In tudi Evina (Eva Černe, ki nastopa v njeni vlogi, op. a.) Veronika je čudovita, ampak ni čisto takšna, kot je moja. Deluje pa stoodstotno, in to je najlepše.
