Šele sedem zjutraj je, pa sem ob tem časopisnem naslovu že vsa razjarjena.
Nadarjeni. To so tisti posebni otroci, ki jih imajo učitelji radi in ob katerih se drugi počutijo kot konfekcijsko oblačilo v dragem butiku. To so tisti, ki že v zibelki listajo didaktično literaturo, sestavljajo kocke, s katerimi urijo motoriko ali kombinatoriko ali že kaj, pozneje pa pridno delajo domače naloge in obiskujejo dodatne ure matematike, kar jih uvršča med ljudi, ki so naši državi pomembnejši kot drugi.
Dva otroka imam – in meni se zdita oba strašno nadarjena. Starejša je fantastična pripovedovalka zgodb in igralka, odlično pa zna tudi vztrajati pri svojem, držati družbo pokonci, pokati šale in se vživljati v druge. Mlajši je po drugi strani analitik, rad pospravlja in obožuje prevozna sredstva. Posebej ga zanimajo razstavljanje reči na prafaktorje, glasba in nošenje nasmeha, ob katerem zmeraj posije sonce. Državnega sistema ti talenti za zdaj ne zanimajo preveč.
Toda poznam tudi primere, ki gredo v večje skrajnosti. Otroke, ki jim že v jaslih govorijo, da so manj inteligentni, manj sposobni, 'manj obetavni'. Imajo celo odločbe, ki pričajo o tem. Tudi ti otroci se trudijo in trudijo se njihovi starši. Ampak vsak tak papir, vsaka taka 'strokovna presoja' jih spravijo v obup, otroka pa potisnejo še globlje v pasivnost, češ, kaj bi se sploh trudil, če itak nima smisla.
Zares sem jezna.
Kdaj smo postali tako obsedeni z rangiranjem otrok? In ali res mislimo, da lahko že tako rekoč v porodnišnici presodimo, do kam bo kdo prilezel? Kdo pravi, da smo postavili prava merila? In zakaj naj bi se država posebej posvečala otrokom, ki jih ocenjuje kot nadarjene? Takole na pamet bi rekla, da imajo oni boljše možnosti, da se znajdejo sami – prioriteta pa naj bodo vsi drugi, da ne bodo nekoč državno breme.
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"