Ko prepluješ praktično vsa morja sveta, napišeš šest knjig, na svet gledaš zagotovo drugače. Nekoč podjetnik, danes svetovni popotnik in jadralec – življenje Jasmina Čauševića je kot filmska zgodba.
Vaša življenjska zgodba je fascinantna in predvsem drzna. Kje ste zbrali vso to moč, pustili vse za seboj in odšli praktično v neznano?
Pravzaprav je bil začetek poti le rojstnodnevno darilo samemu sebi, da z jadrnico odjadram nekam dlje, torej iz dosedanjih okvirjev. Tri leta sem jadral vzdolž Jadrana vse do Dubrovnika in morda je prišel čas, da se preizkusim v daljši plovbi. Odločil sem se za jadranje do Malte in nazaj. Tako sem prvič prečkal Jadransko morje in vplul v Sredozemsko. Ko sem priplul do Sicilije, sem namesto levo, proti Malti, zaplul desno in vse, kar se je potem razvilo, je le plod trenutne želje. To pot sem mislil opraviti med šesttedenskim dopustom, a potem sem v tem letu ostal brez posla in poslovnega partnerja, zato sem imel več časa in plovbo nadaljeval. V dobrih treh mesecih sem se tako nenadejano znašel v Gibraltarju, brez potnega lista, seveda.
Številni vam zagotovo zavidajo to drznost …
Mislim, da zavidanja nisem občutil, sem pa med jadralci občutil nekakšno spoštovanje zaradi drznosti. Sploh zaradi tega, ker sem jadralski samouk, kajti pred tem sem jadral le tri leta in jasno je, da nekakšnih posebnih izkušenj za 'drugačna' morja nisem imel. Ko sem komu povedal, da bom zaplul v Atlantik do Kanarskih otokov, so se nekateri prijeli za glavo. Zapluti z neojačano, za plovbo po odprtem morju nepripravljeno deset metrov dolgo barko je bilo pri izkušenih jadralcih neodgovorno do mene. Pomisleke so imeli tudi zaradi 11 let starega plovila, Bavaria 34 namreč ni namenjena oceanom in pri nas velja za bolj priobalno čartersko plovilo.
Se vam je kdo od prijateljev kdaj pridružil na popotovanjih?
Ko sem za svoj 53. rojstni dan odplul na to pot, je del po Jadranu z mano jadral Matjaž, s katerim sem včasih poslovno sodeloval. V Panami pa se mi je pridružil Gregor, ki me je nekega dne poklical in me vprašal, ali bi lahko malo jadral z mano. Čeprav nisva nikoli prijateljevala, sem vedel zanj, da zna jadrati. Privolil sem, a sem bil prepričan, da ga ne bo. No, ta možakar me je prijetno presenetil in čez tri dni je priletel iz Slovenije v Panamo. Imam se za solo jadralca in sem najraje na barki sam, tako se mi ni treba prilagajati drugim sojadralcem.
Kakšna pa je finančna plat takega popotovanja oziroma bolje rečeno načina življenja?
To je posebna zgodba, ki je drugačna od miselnosti nekaterih ljudi, ki so prepričani, da je za takšno jadranje potrebno celo premoženje. Sem skromen, zato za takšno jadranje okoli sveta potrebujem manj denarja na mesec, kot bi ga v Sloveniji. Moj mesečni proračun je odvisen tudi od države ali otoka, kamor priplujem. A je ta v okvirjih od 450 do največ 700 evrov, v kar so vključene vse pristojbine, vizumi, dajatve, hrana in pijača. Goriva porabim zelo malo, ker večino časa jadram, v marine zelo redko zahajam, a v svetu tudi te niso tako drage kot na Jadranu. Prav tako v ta del niso vključena morebitna popravila na barki. Roko na srce, če bi svoje normalno življenje na jadrnici želel spremeniti v bolj razkošno in bi si lahko več privoščil, potem zgornja finančna meja ne obstaja.
Od kod po treh potopisnih knjigah ideja po bolj žgečkljivih romanih?
Nikoli si nisem mislil, da bom sam napisal knjigo. Potem pa me je k temu nagovorila prijateljica in tako je nastala moja prva knjiga, potopis od Poreča do Kanarskih otokov. Že prej sem pisal erotične zgodbice za razne internetne portale, zato sem te povezal v nekakšno celoto in izdal drugo knjigo, prvi slovenski jadralsko-erotični roman Ljubezen pod jadri. Sledili sta še dve potopisni knjigi in nato spet še erotični roman Nasedla. Konec maja izide moja šesta knjiga, kriminalni roman, v katerem pa v njem ni erotike. Je pa res, da se v njegovi vsebini najdeta morje in ljubezen, brez katerih pa ne morem.
So za to krive samotne noči na jadrnici in domišljija ali je v njih tudi kaj resnice? Je mogoče kateri malce avtobiografski, glede na to, da se pretežno vse dogaja na jadrnici …
(smeh) To je vprašanje, ki mi ga postavlja skoraj vsak, ki je moja romana prebral. Res je, da knjige nastajajo na barki, in drži, da je najboljše pisati v samotnih nočeh v kakšnem samotnem zalivu ob šumenju morja, ki se odbija od še vedno razgretega belega peska na obali in skozi okno ob vračanju prinaša vonj po palmah.
Kako prenašate to samoto in širino oceana? Vas je bilo kdaj strah? Ste kdaj obupali?
Na oceanu sem sam le takrat, kadar jadram od celine do otoka ali obratno. Včasih moram z otoka na otok jadrati šest ali sedem dni in noči, da pridem iz točke A do točke B. Oceani so veliki in za jadranje prek Atlantika sem potreboval 15 dni in noči, za Tihi ocean, ki je večji, sem potreboval od Paname do Markeških otokov celih 40 dni in noči skupaj. Seveda me je bilo tudi večkrat strah, saj pri takšnih plovbah ni vse rožnato. Pridejo nevihte in visoki valovi, ki se jim pač ne moreš izogniti. Vedno pravim, da je v tem strahu tudi nekaj dobrega, kajti tudi strah izoblikuje človeka. Oja, tudi sam se večkrat v takšnih situacijah vprašam: “A ti je bilo tega treba?” A do zdaj še nisem obupal in za mano je malo manj kot 20.000 milj plovbe in trenutno je jadrnica na otoku Nova Kaledonija, ob vzhodni obali Avstralije.
Prebrala sem oba romana in moram reči, da je erotičen naboj velik …
Želel sem si, da je vsebina preprosta in da bi pritegnila bralca. Erotiko se da lepo opisati in erotika zna biti sama po sebi nekaj lepega, čutnega in vsekakor ni bavbav. Res je, da se o njej še vedno sramežljivo pogovarjamo in nismo do nje odprti, kot so na primer Skandinavci. Vesel sem, da prejemam pozitivne komentarje od bralcev, ki mi jih pišejo na mojo spletno stran, na moj email ali zasebna sporočila. Po drugi strani pa sem tudi vesel, da se te knjige berejo, naj bo to kupljena knjiga za domačo knjižno polico ali pa si jo bralec samo izposodi v knjižnici.
Ste v kakšnem pristanišču pustili svoje srce?
Ne, tega pa res nisem. Zdi se mi, da je to potegnjeno iz konteksta mornarjev z velikih ladij. Sam ne poznam takšnega primera, da bi nekdo zaradi ljubezni do ženske ostal na nekem kraju. Danes je bolj moderno, da žensko popotnico ali t. i. štoperko srečaš na kakšnem otoku in se ti ta nato pridruži na barki. Iz tega se lahko kmalu rodi ljubezen, ki pa v večini primerov ne traja dolgo.
Verjetno je ženskam tak volk samotar zelo všeč?
Današnje ženske so bolj zahtevne in jih takšni samotarji na jadrnici ne zanimajo. Še vedno velja, da si ženske ogledujejo bolj motorne in prestižne jahte kot kapitana. Želja po jadralcu na klasični jadrnici jih ne zanima. Čeprav pa pri domorodcih na otokih še vedno velja miselnost, da če imaš plovilo, s katerim jadraš okoli sveta, potem imaš verjetno tudi veliko denarja.
Kako vidite svojo prihodnost? Do kdaj boste tako jadrali po svetu?
Sanje vsakega jadralca so obpluti svet. Tudi moje so. Načrt je bil, da bi se letos vrnil v domači pristan in tako sklenil krog. Do kdaj bom jadral, pa ne vem.
Knjiga, ki prihaja, je kriminalka. Ste si pri 60 letih, kolikor jih boste praznovali, opustili erotiko?
Morda se sliši malo čudno, a za 53. rojstni dan sem si podaril plovbo do Malte, ki se je recimo 'malo zavlekla', to plovbo pa sem si s sklenjenim krogom okoli sveta želel končati v letu, ko praznujem 60. rojstni dan. Ker se to ne more več uresničiti, sem si podaril za šesto preživeto desetletje šesto knjigo, roman s kriminalnim žanrom. Rad bi še napisal nadaljevanje svoje nedokončane zgodbe z jadranja, a kdo ve, kaj bo z njim. Z romani pa bi se rad podal v bolj resne vode, če bom še našel navdih za pisanje.
Kako je ta koronakriza posegla v vaše življenje in popotovanja?
Trenutno zaradi korone moja jadrnica stoji in bolj slabo kaže, saj sem že leto in štiri mesece na čakanju. Sicer imam kot upokojenec časa za čakanje dovolj, žal pa z leti popuščata moč in zdravje. Mislim, da bo druga polovica leta pokazala, kaj se bo v prihodnosti zgodilo, saj so vse države sveta zaradi virusa zaprla vrata jadranju.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Osebni Arhiv