Odkar je zapustila televizijske zaslone, se je njeno zasebno življenje odvilo z astronomsko hitrostjo - spoznala je pravega, zanosila in si z njim ustvarila skupen dom. Mesec dni pred predvidenim datumom poroda je reviji Story zaupala, kako preživlja te dni, in načrte o številčni družini.
Story: Ste v zadnjem mesecu nosečnosti, videti ste odlično, kako pa se počutite?
Hvala, izjemno dobro se počutim! Če bi mi kdo pred leti povedal, da je nosečnost nekaj tako neobremenjujočega za žensko telo, bi se morda že prej lotila zadeve. Dobro, seveda ne moremo reči, da nosečnosti ne občutim, ampak pogostejši obisk stranišča podnevi in ponoči ter nenadni premiki in brce v trebuhu vse tja do reber se mi ne zdijo zadostni razlogi za tarnanje, saj se mi to ne zdi velika cena za novo življenje. Res je, da imajo nekatere ženske več težav, saj jih pestijo visok pritisk, sladkorna bolezen, več tiščanja, nespečnost, krči trebuha in mišic v nogah, slabost in nenehna utrujenost. To je seveda naporno, a nismo vsi enaki in sem srečnica, da ničesar od tega k sreči nisem doživela. Morda je to odvisno od sreče, morda pa vseeno pripomore zdrav življenjski slog pred nosečnostjo, s katerim ne mislim na intenzivno telovadbo in uživanje ne vem kakšnih superživil, ampak zgolj uravnoteženost. Sama prisegam na zmernost in ravno pravšnjo mero vsega - hrane, maščob, zdrave hrane, a tudi občasnih pregreh. Čim manj stresa, hitenja, norenja sem ter tja in obremenjevanja. Sama se že nekaj časa obremenjujem samo z zadevami, na katere dejansko lahko vplivam. Nehala sem si domišljati, da lahko spremenim svet na bolje oziroma ga rešim. Vse to prispeva k dobremu počutju.
Story: Še do nedavnega niste imeli pripravljene prtljage za v porodnišnico, je zdaj že vse nared?
Nekaj sem res že pripravila, ampak bolj izdelke za osebno nego. Prva stvar, ki sem jo dala v torbo, so različne žitne ploščice, saj se zadnje čase od vsega, kar zadeva porod, bojim lakote. Porodnica mora namreč imeti prazen želodec zaradi nevarnosti splošne anestezije, če bi šlo kaj narobe. Prve tri ure po porodu prav tako ne smeš jesti. In ko mi bodo končno dovolili jesti, želim biti pripravljena. So nam pa v materinski šoli povedali, da se pogosto zgodi, da ko porodnica končno lahko nekaj poje, najde prazno torbo, ki jo izprazni utrujeni očka. Tako da sem vljudno prosila dragega, da se ne bi kaj takega pripetilo tudi nama.
Story: Odločili ste se tudi, da boste rodili v Postojni. Kaj vas je prepričalo?
Res je. Po veliko pogovorih z mladimi mamicami, ki so mi zaupale svoje izkušnje, sem ugotovila, kaj bi bilo najbolj primerno zame. V Postojni je nekako največja verjetnost, da bom lahko po porodu premeščena v sobo, v kateri bom sama. Načeloma sem družaben človek, a so poporodni trenutki le precej delikatni in res si jih ne želim deliti z neznanimi ljudmi ter njihovimi obiski. Vsi vemo, da dojenje ni šala, in predstavljate si, da te nekdo, ko zmeden prvič dojenčka pristaviš k prsim, vpraša, ali nisi ti tista iz oddaje Na zdravje. Saj to ni nič tako groznega, a če lahko to preprečim, pač bom.
Story: Nosečnost je torej potekala brez težav in navadno se po taki izkušnji lažje odločiš še za enega otroka. Kako velika bo vajina družina, bo vajina punčka edinka?
Če bo še porod potekal brez težav, prav tako prvi meseci, ne vidim razloga, zakaj ne bi hitro naredili še kakšnega. Lepo je imeti brata ali sestro in jaz bi to izkušnjo rada privoščila tudi svoji hčerki. Vemo, da majhni otroci to sprva težko sprejmejo, a mislim, da bova stvari speljala tako, da ne bo ljubosumja in razočaranja pri prvorojenki.
Story: Tudi vi niste edinka, imate brata, ki živi in dela v Srbiji ...
Ja, meni je sobivanje z bratom veliko dalo. Kot mlajša sem si morala izboriti svoj prostor pod soncem in ni mi vse padlo z neba, predvsem pa mi je brat, ki je v nasprotju z mano zelo premišljen, bolj taktičen in umirjen, pogosto lahko svetoval in vedno veva, da imava drug drugega, če bo komu od naju kdaj 'zagustilo'. Tega nama ne more nihče vzeti. Resda danes živiva popolnoma ločeni življenji, v različnih državah, a že to zavedanje, da bo tam zame, če bo to potrebno, mi veliko pomeni.
Story: Je med vama s Sašo hitro poskočila iskrica, kdaj ste vedli, da je pravi?
Spoznala sva se že pred leti, a takrat se ni zgodilo nič. Še dobro, saj mislim, da takrat nobeden od naju še ni bil pripravljen na tako resno zvezo. Če bi ji takrat dala priložnost, danes ne bi bila več skupaj. Morala sva se znova srečati, ko sva se oba že izživela. Ravno prav željna drugačnega življenja, resne in stabilne zveze sva bila ravno pravšnja drug za drugega.
Story: S čim vas je dokončno prepričal in očaral?
Saj nikoli ni dokončno. Jaz ga niti ne obremenjujem z dokončnostjo. Ve, da je vabljen, da je z mano, dokler mu bo tako ustrezalo. Nekako prisegam na idejo, da nič ni dokončno in da ni nič naše za večno. Ničesar se ne oklepam, in to me dela svobodno. Taki smo strelci in tudi moj partner je strelec. No, pa vseeno so tu nekatere njegove vrline, ki so me privile k njemu. To so umirjenost, toplina, prijaznost, duhovitost in še mnogo vsega.
Story: Pred leti ste dejali, da ne boste izbrali Ljubljančana. Očitno ste požrli besedo, Saša je Ljubljančan, ne?
Ja, to pa drži. Na koncu pa prav Ljubljančan! Nisem nikoli rekla, da ne bi izbrala Ljubljančana, ampak sem rekla, da nekako ne vejo, kako se zadeve lotiti. Navadno se šopirijo kot pavi, se širokoustijo, v sebi pa so prazni, sposobni navezanosti le nase ter na svojo mamico in s takim moškim si pač ne moreš ničesar ustvariti. Brez zamere, Ljubljančani, a to niso le moje izkušnje, to je le zaključek tisoč in ene zgodbe, ki sem se jih naposlušala tudi od kolegic.
Story: Tudi vajin skupni dom bo zdaj v Ljubljani, kajne?
Za zdaj sva tukaj, kaj pa bo, ne ve nihče. Dokler se on še vedno ukvarja z nogometom, se lahko hitro kaj spremeni, meni pa je tudi vseeno, kje živim. Ni mi težko 32 let življenja v Ljubljani v trenutku zamenjati s katerimkoli drugim krajem na svetu. Veste, Ljubljančani so precej mrki ter hladni in me je kar strah, da se bo ta mrkoba preselila tudi name. Za zdaj se še dokaj uspešno upiram.
Story: Nosečnost ste preučili tudi s pomočjo številnih knjig in revij. Ste tudi sami kdaj razmišljali o podobnem podvigu, pisanju knjige o nosečnosti, vodenju oddaje o nosečnicah, otrocih?
Kam me bo zaneslo po novi življenjski izkušnji, trenutno ne morem napovedati. Pripravljena sem na vse. Človek se spreminja in jaz zagotovo nisem več tista Jasna, ki je vodila oddajo Na zdravje. Seveda sem še vedno vedrega značaja, to je v tebi ali pa ni, ampak čisto ista osebnost pa to le več ni. Še dobro, saj bi to bila stagnacija. Mogoče se bom v prihodnosti posvetila bolj nosečniško-starševskim temam, v kakšni obliki, pa še ne vem. Precej me vleče v pisanje, morda bom vse izkušnje, ki jih imam na to temo, strnila v kakšno knjižico ali stand-up nastop. Bomo videli, vse je odprto.
Story: Vas še kaj mika televizijsko delo?
Zaradi čudnih okoliščin, v katerih sem morala zapustiti omenjeno oddajo, se mi je televizija malo zamerila. To ni področje, kjer je človek človeku človek, če povzamem Trstenjakov izraz. Televizija me vsekakor še zanima, a v okolju, kjer smo drug do drugega iskreni in kjer vladajo topli odnosi. Ne da se mi tekmovati in ne da se mi preskakovati polen, ki ti jih premeteni ljudje vržejo pod noge. Nerada delam v okolju, kjer je treba samo kimati in ne povedati, kaj v resnici misliš. Zanimajo me samo zadeve in projekti, kjer lahko dam od sebe to, kar v resnici sem.
Napisala Nina Keder
Make-up Alenka Kavčič
Fotografije Metka Skrt, osebni arhiv
