Z možem Miho Culibergom, ki sta odlična ekipa tako poslovno kot zasebno, skupaj s partnerji že peto leto vodita Minicity, ta je v ljubljanskem BTC-ju. Mesto za otroke se v kratkem širi tudi zunaj Ljubljane in meja Slovenije.
Letno to poučno mesto za otroke in njihove starše obišče več kot 65.000 obiskovalcev, med njim tudi organizirane skupine šol in vrtcev. Jasna, kot uspešna poslovna ženska, pa nam je razkrila tudi, kako usklajuje dinamično zasebno in poslovno življenje ter ohranja stabilen partnerski odnos.
Ste zelo zaposlena ženska: mama treh otrok, ki se jim pridružujeta še dva iz moževega prvega zakona, zelo aktivni ste tudi na poslovnem področju (tako v Minicityju kot izven njega), hkrati pa je še vaš mož veliko odsoten zaradi dela v tujini. Kako usklajujete dinamično zasebno in poslovno življenje?
Vsekakor ni vedno lahko, poleg vseh poslovnih izzivov smo namreč v zelo občutljivem družinskem obdobju, saj imamo sedemmesečnega dojenčka, dve leti staro deklico, ki se ravno odvaja od plenic, in štiriletno deklico, ki ravno zdaj potrebuje veliko pozornosti in išče svoje mesto ob dveh mlajših sorojencih ter dveh starejših, 8-letnem Juretu in 11-letni Živi, otrokoma moža, ki sta del naše družine. Ker nam kot sedemčlanski družini v trenutnem stanovanju primanjkuje prostora, smo 'zavihali rokave' še z gradnjo hiše.
Hkrati se širi tudi Minicity, s katerim sem poslovno zelo globoko povezana in je velika odgovornost, ki zahteva prilagajanje. Moj recept je dobro načrtovanje in optimiziranje ter premislek o prioritetah naslednjega tedna. Malo ljudi, tudi najbližjih, ve, da prav vsako nedeljo eno do dve uri namenim natančnemu sestavljanju urnika in poteka tedna, ki je pred nami. Smo pa trenutno res v izrednem obdobju, ko je v planu treba predvideti tudi kuhanje kave, saj ni manevra za spontane situacije. Verjamem pa tudi, da sta mi mati narava in vzgoja dali notranjo življenjsko energijo, delovne navade in vztrajnost, da vse to trenutno zmorem.
Nikoli ne rečete »ne zmorem več«?
Seveda rečem. Predvsem, ko je spanja več dni zapored premalo, mi pride vse prek glave, in takrat me lahko potolaži samo mož in njegov varni objem, saj je moj najboljši prijatelj. Ter preplaniranje. Zagotovo pa sem osebnostno zrasla in se okrepila pri spopadanju z izzivi življenja, odkar redno obiskujem psihoterapevtske delavnice, dve uri udobnega ležanja in pogovora s strokovno in toplo osebo, ki zna moje misli izzvati tako, da sama v sebi najdem odgovore, s katerimi sem zadovoljna in jim sledim in verjamem, da so mi v veliko pomoč.
Krepim svojo notranjost, samozavest in samopodobo, naučila sem se postaviti tudi meje, sama sebi in drugim. Tudi najbližjim. Naučila sem se, da ni treba, da vse opravim in uredim 'danes, takoj'. Umirim se in sprejmem, da bodo nekatere stvari namesto v ponedeljek opravljene v petek. Danes tudi povem, da sem utrujena in da bi zvečer raje počivala kot odšla (z možem) na družabna srečanja. Ko pridejo težki dnevi, ko se vse sesuje, se znam skoraj isti trenutek, zagotovo pa isti dan, postaviti nazaj.
Veliko ljubezni, zaupanja in volje je potrebne, da ustvariš takšen odnos in vse, kar sta ustvarila skupaj z možem Miho. Kaj menite, da je recept za uspešno zakonsko skupnost v današnjem hitrem tempu življenja?
Praznujeva 5. obletnico poroke in sedmo skupne veze. V teh precej kratkih letih sva skupaj ustvarila tri otroke ob že dveh, ki so veliko z nama, kreativno otroško mesto Minicity, še nekaj manjših podjetij in prepotovala skupaj več kot 40 držav. Niti slučajno pa ni bilo enostavno, bilo je veliko vzponov in še več padcev, včasih sva skoraj že obupala, zagotovo pa se v teh sedmih letih nisva naspala. A kaj je recept, me vprašajte čez deset let, če nama bo uspelo (smeh). Moj osebni pogled pa je, da si je ob trdem delu treba vzeti tudi konkretne počitnice, kjer odklopiš vse. To je najin vir polnjenja. Zato znava več mesecev držati nadpovprečen tempo z malo spanja in počitka, se delu povsem posvetiti, ker na koncu vidiva luč, potovanje s svojo družino, kjer sva samo midva z otroki v neznanem svetu, lepem, drugačnem, zanimivem.
Tam vedno preživiva zelo kakovosten čas z otroki, brez telefona in računalnika. Veliko hodimo na 'robinzonska' potovanja z nahrbtniki, kjer uživamo v preprostih stvareh, v revnih državah, brez udobja, ki ga poznamo v Evropi. Recept pa je zagotovo tudi zavedanje, da je moj partner moj mož, ki je bil ob meni pred otroci. On je pomemben predpogoj, da so otroci sploh nastali, tukaj bo tudi, ko bodo otroci odšli svojo pot. In v to je treba vlagati energijo že zdaj, sproti, da naju povezuje še kaj, razen otrok, in da ne bo najin odnos brez otrok izgubil smisla in namena.
Zato je pomembno, da si v tempu vseeno vzameva čas, ki je namenjen samo nama. Zagotovo greva najmanj vsake 14 dni enkrat v kino, ali na dolg sprehod, ali na večerjo pozno v noč, obožujeva savno in kratke izlete. Otroke takrat prepustiva v dobre roke babice in celo sami naju spodbujajo, saj pravijo, da prideva nazaj vedno boljše volje. Verjamem, da če želim otrokom dati veliko sreče in ljubezni, to črpam predvsem iz partnerskega odnosa.
Če se ne motim, se je vajina skupna pot začela v poslu?
Ja, vendar se na začetku nisva preveč marala (smeh), ker sva si precej različna. Jaz sem imela pisalno mizo vedno urejeno in pospravljeno, on pa čisti kaos. Jaz sem na sestanke hodila organizirana in vedno imela vse pri roki, on pa je pozabljal poslovne vizitke, planer itd. A v poslu sva bila odlična ekipa, eden je videl gozd in imel vizijo za prihodnost, drugi pa je bil tukaj in pripravil ponudbe, sklical sestanke, pripravil prezentacije, preganjal. Me je pa, kljub različnosti, zelo fasciniral s svojim znanjem, humorjem in sproščenostjo ter poštenostjo, energijo in sanjarjenjem, ki sem se mu rada pridružila. Všeč mi je bil tudi njegov odnos do svojih otrok. Šele precej pozneje je preskočila iskrica in danes sva harmonična ekipa na več področjih življenje. Največji dokaz dopolnjevanja je zagotovo ljubezen med vsemi petimi otroki, ki so res bratje in sestre v pravem pomenu besede.
Kako pa se je začela vajina zgodba otroškega kreativnega mesta Minicity?
V prejšnjem podjetju so naju z možem dodelili k skupnemu projektu, zaradi katerega sva morala na službeno pot v Beograd, kjer sva veliko delala. K nama so prišli tudi njegovi otroci, in ko sva iskala možnosti, kaj bi v mestu lahko počela z otroki, sva po priporočilu prijateljev odkrila Minicity. Ta naju je tako navdušil, da sva v njem videla tudi poslovni interes. To je bilo mesto, kjer so se otroci med igro učili o povsem življenjskih opravilih, s katerimi se srečujemo vsak dan. In to so bili prvi povoji otroškega kreativnega mesta, ki ga imamo zdaj tudi pri nas, v kratkem kaže, da se bomo razširili še v en kotiček Slovenije ter seveda v tujino.
Kaj je pravzaprav Minicity in njegovo poslanstvo?
Poslanstvo Minicityja je ustvarjanje poučnih in zabavnih aktivnosti za otroke do 12. leta, ki spodbujajo vse vidike otrokovega razvoja in staršem ponujajo oporo pri vzgoji. Kreativno otroško mesto Minicity je za otroke in njihove starše tematski program zabave v pravem otroškem mestu, kjer prek didaktične igre in realnih rekvizitov otroci pod vodstvom izkušenih animatorjev spoznavajo različne poklice in osvajajo uporabna znanja za vsakodnevno življenje. Minicity ima sicer dom v ljubljanskem BTC-ju na več kot 1.500 kvadratnih metrov. Gradijo ga prave ulice, ceste, hiše in zeleni park. Hišne številke mesta zasedajo majhna pekarna, banka, policijska in gasilska postaja ter več kot 40 tematskih kotičkov. Vse aktivnosti so oblikovali strokovnjaki s področij pedagogike in psihologije v sodelovanju s slovenskim gospodarstvom in z javnimi institucijami, ki skrbijo tudi za opremo in vsebino igralnih enot.
Se v Minicityju dogaja še kaj?
Veliko. Mesečno priredimo do 20 dogodkov in brezplačnih predstav, delavnic, predavanj, ustvarili smo tudi prepoznaven brend Okrogli trebuščki, ki je namenjen mreženju nosečnic, izvajamo velike ekskluzivne dogodke, ko skozi naše mesto zapeljemo več tisoč ljudi v enem dnevu, naš paradni konj so rojstni dnevi, ki so edinstveni in takšnih ni nikjer drugje v Sloveniji, prav tako decembra pokamo po šivih zaradi prazničnih obdarovanj otrok, zaposlenih pri številnih podjetjih, in še mnogo več.
Besedilo: Mojca Koprivnikar // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik