Sta nepogrešljiva družba ob jutranji kavi, na poti v službo ali zgolj ob zgodnjem prebujanju. Vsak delavnik že zelo zgodaj nam postrežeta 'jutranji zajtrk' in nas pospremita v nov dan. Par, ki ju družita smisel za humor in neustavljiva energija. Jean Frbežar in Sebastijan Cegnar, Antenina radijca, ki skrbita, da so jutra vedno polna zabave.
Ko se večina šele prebuja v jutro, sta vidva že aktivna. Kako so videti vajina jutra, preden zasedeta delovno mesto?
Seba: Zbudim se ob 3.55, po kratkem dremežu se umijem, naredim pozdrav soncu (joga), popijem zeleni čaj in zelo počasi oddrvim na radio. Med potjo meditiram in si v globokem 'transu' izmislim še nekaj neumnosti, čeprav jih imamo že od prejšnjega dneva pripravljenih dovolj.
Jean: Budilka me zbudi ob 4.45. Potem se redno sprašujem, zakaj mi je tega sploh treba. Po več kot desetih letih se namreč zgodnjega vstajanja še vedno nisem navadil. Je sicer lažje in že neka rutina, ampak še vedno mi je zelo težko zapustiti posteljo. Nikoli nisem bil jutranji človek. Vstanem, se umijem in oblečem, spakiram jogurt in ponavadi sendvič ali paradižnik z mocarelo ter grem proti studiu. Tam sem ponavadi ob 5.20, saj potrebujem svoj čas, preden lahko normalno spregovorim. V eter greva s Sebom ob približno 5.50, ko sva pripravljena na vsakodnevne šale. Takrat se zabava lahko začne.
Kaj pa vikendi, tudi takrat vzdržujeta ritem zgodnjega prebujanja?
Seba: Da. In ne da bi ga hotel vzdrževati, ampak imam notranjo uro, ki me ob določenem trenutku vrže pokonci. Za jutranji ritual vstajanja pa skrbita še dve 'zunanji' uri, eni je ime Matic, drugi pa Anja. Ponavadi se njuna glasova slišita nekako takole: "Očiiiiii, a že lahko vstaneeeeem?"
Jean: Niti slučajno. Če ne bi imel 'vikend alarma', ki sliši na ime Oskar Maj – dobri dve leti star sinko – ne bi vstajal pred deveto uro. Če sem iskren, bi se najverjetneje prebudil še veliko pozneje. Sinko se ponavadi predrami nekje med 7.30 in 8.00 in takrat grem v akcijo tudi sam. Sta pa jutro in večera vikenda moja najljubša dela tedna. Jutro s sinom (žena takrat še spi), večer pa z ženo (sin takrat že spi).
Večkrat se pošalita na račun drug drugega in vedno se zdi, da so šale pristne. Gre zgolj za igro, ki zabava poslušalce, ali je tako tudi, ko mikrofoni ugasnejo?
Seba: Najhujše šale se zgodijo šele takrat, ko so mikrofoni ugasnjeni. Ampak prav je tako, saj so včasih precej krute in neprimerne za objavo v etru. Jean ima precej visok prag tolerance, kar se tiče šal na njegov račun.
Jean: Ne samo da se šaliva na račun drug drugega, tudi Tomaža (Birka) in Briclja si z veseljem 'izposodiva'. Pa v enaki meri tudi vse druge sodelavce, seveda predvsem takrat, ko mikrofoni niso prižgani. Moram priznati, da je najlepše priznanje poslušalcev takrat, ko ti rečejo: "Pa vidva sta ista šaljivca, tudi ko nista na radiu." Res je. Na osebnih izkaznicah nama piše, da jih štejeva malo čez 40, po obnašanju sodeč pa zagotovo polovico manj.
Sebastijan, katera je največja potegavščina, ki jo je ušpičil Jean? Se spominjate kakšnega posebnega trenutka, ki vam je še posebej ostal v spominu?
Seba: Jean je zelo resen človek, večino potegavščin sem jaz ušpičil njemu. (smeh) Se pa spominjam trenutka, ko se je pošalil na moj račun. Čakal sem na pregled – gastroskopijo (s kamero v cevki ti gredo po požiralniku do želodca), in takrat je Jean poklical v bolnišnico ter prosil, ali mi lahko namesto gastroskopije naredijo kolonoskopijo (podobna stvar, samo da gre cevka s kamero v črevesje – skozi odprtino na zadnji plati).
Jean, kaj pa vi, bi lahko izpostavili najbolj zabavno dogodivščino s Sebastijanom?
Jean: Vsak dan je dogodivščin toliko, da težko izpostavim največjo. Pred dolgimi leti, ko sva dobro začela sodelovati, je Sebo navsezgodaj prišel na delovno mesto in rekel, da "danes ni njegov dan". Nekaj časa je zgolj sedel za računalnikom, nato pa se le oglasil v eter. Njegove besede so se glasile nekako takole: "A veste, da si vsak od zaposlenih lahko vzame en prost dan v letu, ko mu ni treba utemeljevati, zakaj bo z delovnega mesta izostal? No, jaz ga imam danes." Spakiral je prenosni računalnik in odšel. Šele ko sem videl, da se je odpeljal z avtom, mi je bilo jasno, da misli resno. (smeh) To je iz današnje perspektive še toliko bolj nenavadno, ker si je Sebo v 10 letih, kar delava skupaj, privoščil tri dni bolniške.
Ko zapustita eter, kdo sta Jean in Sebastijan? Kaj vaju še veseli, kakšni so vajini hobiji?
Seba: Mogoče se bo zdelo čudno, ampak z radia greva domov točno tista dva Sebo pa Jean. Doma nisva nič drugačna, res sva takšna 'falota', sploh Jean. Mene veselijo klavir, na splošno glasba, fantazijsko branje, rekreativno športanje, Jean pa rad kvačka, se tetovira, pleše polko in goji majaron. (smeh)
Jean: Veseli me predvsem spanje, spanca mi res kronično primanjkuje. Prosti čas pa rad preživljam z družino. Obožujemo potovanja, in če bi imeli ogromno denarja, bi verjetno polovico leta prepotovali.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču