Jelena Aščić: »Delam za gledalce«

Jelena Aščić: »Delam za gledalce« (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
2. 9. 2016

Privilegij je spoznati človeka, ki ohranja pokončno držo in ni izgubil moralnega kompasa. Takšna je novinarka Jelena Aščić, ki posebno pozornost namenja socialnim in družbenim temam.

Avtorica dokumentarcev o izkoriščanju delavcev in spolnih zlorabah otrok ter različnih oblikah nasilja prodira v temačne globine družbe, vendar kljub temu ostaja večna optimistka.

Kako se je začela vaša novinarska pot?

Pravzaprav sem začela kot napovedovalka. S sošolko sem se odpravila na avdicijo in bila sprejeta. Nekaj let sem napovedovala program, nato pa sem se po naključju znašla v informativnem programu. Sprva sem si predstavljala, da bom prišla v studio, kjer me bodo naličili in bom brala novice. Pozneje sem odkrila, da je to delo precej drugačno. Gledalci si težko predstavljajo, koliko dela je potrebnega za pripravo polminutne novice, kaj šele za pripravo polurne informativne oddaje.

V enem od intervjujev ste dejali, da voditeljstvo ni vrh novinarstva. Zakaj?

Voditelj je bralec poročil in na vsebino ter na vizualno oz. grafično podobo oddaje nima veliko vpliva. Ljudje pogosto mislijo, da so voditelji odgovorni za vse tehnične in vsebinske napake, ki se zgodijo v poročilih. Vendar oddaje pripravlja veliko ljudi in vsak je odgovoren za svoj del.

Vam je novinarstvo bližje kot voditeljstvo?

Da, ker sem lahko avtorica svojega prispevka.

Študirali ste primerjalno književnost. Kako to, da ste se znašli v svetu novinarstva?

Od otroštva sem bila zelo navdušena nad knjigami. Včasih tako zelo, da so me morali starši napoditi ven. Brala sem tudi prezahtevne knjige za svojo starost, na primer kakega Kafko, ki me je potem čisto zamoril. (smeh) V novinarskem poklicu sem pristala po naključju in kot po navadi se je izkazalo, da naključja krojijo življenje.

Raziskave kažejo, da branje povečuje empatijo. Je empatija ovira ali prednost v novinarskem poklicu?

Mislim, da je potrebna prava mera. Če je preveč empatije, te lahko začne to obremenjevati ali pa vodi v neobjektivnost. Če se preveč vživiš v neko zgodbo, ne vidiš več druge strani. Vedno sta namreč dve strani. Nikoli niso stvari črno-bele. Če pa je premalo empatije, lahko začneš delovati kot robot, kar je problematično pri vsakem poklicu, kjer imaš opravka z ljudmi. Problem naše družbe je, da je postala preveč avtomatizirana. Birokrati ne opazijo človeka, ne vidijo njegovih stisk in težav, ampak se držijo pravilnikov, ki so pogosto neživljenjski. Slovenija je v vrhu držav z največ zakoni, po drugi strani pa pravna država ne deluje. To je še eno znamenje tega, da gre naša država iz skrajnosti v skrajnost. Iz popolne zaščite delavcev, ko delodajalci niso imeli možnosti odpustiti delavcev, smo prešli v popolno izmaličenje trga dela, razvrednotenje delavstva in brisanje delavskih pravic.

Razvrednotenje delavstva prikazuje dokumentarec Gradimo suženjstvo, ki ste ga posneli leta 2010. Vas jezi, ker šest let pozneje na področju delavskih pravic ni izboljšanja?

Jezi me, ker pristojni ves čas zagotavljajo, da je zakonodaja ustrezna in da so razmere urejene. Ne razumem, ali res živijo v nekem drugem vesolju ali preprosto lažejo. Več kot očitno je namreč, da se dogaja izkoriščanje v najbolj okrutni obliki. In to pred očmi uradnikov, politikov in ministrov, ki to dopuščajo in imajo tragične usode na vesti.

Zdi se, da s svojim delom ne želite le opozoriti na probleme v družbi, ampak sprožiti spremembe.

Slišala sem že obtožbe, da sem aktivistka, ampak jasno je, da jih izrekajo ljudje, ki nimajo čiste vesti. Če se dogajajo stvari, ki se ne bi smele dogajati, se o tem ne sme zgolj suhoparno poročati, ampak je treba reči bobu bob.

Zakaj večinoma izbirate teme, ki vključujejo marginalne skupine?

Zanimajo me drugačni ljudje, ljudje z roba. Tudi v zasebnem življenju si izbiram prijatelje, ki so posebni in nekako izstopajo.

Ali tudi sebe doživljate kot osebo, ki odstopa od družbenih standardov?

Ne vem. Nekateri pravijo, da to drži. Pravijo, da sem zelo neposredna, mogoče celo preveč. Nekaterim je to všeč, nekatere moti. Tiste, ki so krivi, moti, ker o določenih stvareh v svojih prispevkih in oddajah govorim resnico, za katero bi raje videli, da ostane skrita. Toda sonca in resnice ni mogoče skriti.

Znate potegniti mejo med delom in zasebnim življenjem?

Po odhodu iz službe je težko dati na stran zgodbe, ki sem jih slišala čez dan. To ni preprosto in je lahko zelo obremenjujoče.

Ste zaradi dela doživeli izgorelost?

Sem. Proti temu se je težko boriti. Pred dopustom sem bila povsem izčrpana. Vse leto sem delala prispevke o tragičnih usodah ljudi, ki jih je zmlelo birokratsko kolesje, ob tem sem se spopadala še z javnim linčem, ki so ga izvajali nad mano. Vse skupaj je seveda pustilo posledice.

Kje se najbolj sprostite?

V naravi, predvsem v hribih. Večinoma se držim lahko dostopnih planin, čeprav grem občasno tudi na dva tisoč metrov. Zgoraj je tišina, kjer se umirim. V hribih ne vidiš kislih obrazov. Ljudje se pozdravljajo, vsak ti je pripravljen pomagati. Tam je povsem drugačno vzdušje. V hribih ne razmišljam o službi, ampak le o tem, kako bom prestopila določeno skalo. (smeh)

Delo na televiziji vključuje zelo nepredvidljiv urnik. Je to obremenjujoče za vas?

Da, ker niti za naslednji dan ne vem, kakšen bo moj urnik. Zjutraj pridem v službo in ne vem, ali bom delala do sedmih zvečer ali pa bom ostala v službi še dlje. Zaradi takega nepredvidljivega urnika zelo težko načrtuješ karkoli. Se vpišeš na tečaj pa ga več kot pol izpustiš, ker ne končaš pravočasno, zamudiš v gledališče in podobno. Ampak se ne pritožujem, enoličen urnik ne bi bil zame.

Ali lahko izbirate zgodbe, ki jih predstavljate na televiziji?

Delam prispevke z različnih področij, večinoma pa svoje zgodbe, saj me ljudje pogosto kličejo z različnimi problemi. Kličejo me celo zaradi svojih družinskih razprtij, dediščine in podobno, pred kratkim me je klical gledalec in mi povedal, da sumi, da ga žena vara in da otroci niso njegovi. To govori o tem, da so ljudje izgubili zaupanje v institucije, pa tudi o tem, da smo popolnoma izgubili kompas glede zasebnosti. V takih primerih ljudem seveda povem, da to ni za objavo v medijih in naj se vseeno obrnejo na osebe, ki so za to usposobljene. Včasih nasvet upoštevajo, včasih me pa naderejo in odložijo slušalko. (smeh)

Vas snemanje dokumentarcev najbolj izpolnjuje?

Da, ker lahko z njimi največ povem in vključim največ avtorskega pristopa. Pri dokumentarnem filmu se ni treba držati strogega za in proti. Z uravnoteženostjo gremo predaleč. Prej sem sicer rekla, da stvari niso črno-bele, ampak ni pa treba na silo dosegati uravnoteženosti. Pri dokumentarnem filmu lahko omogočiš ljudem, da pripovedujejo svoje zgodbe. Zdi se mi, da imamo premalo človeških zgodb. Vsako floskulo, ki jo izustijo politiki, posnamemo in predvajamo, manjkajo pa človeške zgodbe.

Zakaj ste se odločili za snemanje dokumentarnega filma o spolnih zlorabah?

Ko sem delala prispevke o družinskem nasilju, sem slišala zgodbe o tem, da je spolno nasilje zelo prezrto, da je sistem še vedno na strani nasilneža in da žrtve nimajo ustrezne pomoči, saj jim celo lastna mama ne pomaga. Porodila se mi je zamisel, da bi to obdelala v dokumentarnem filmu, saj so me tudi v nevladnih organizacijah opozarjali, da bi bilo treba več o tem govoriti.

Kakšni so bili odzivi na dokumentarec?

Niso bili vsi zadovoljni. Nekatere je film precej razburil, zakaj je tako, vedo sami. Prejela pa sem tudi precej pozitivnih elektronskih sporočil in tudi nekaj na roko napisanih pisem od starejših ljudi, ki so se mi zahvalili, ker so sami to v otroštvu doživljali, ampak zaradi sramu o tem niso nikoli spregovorili. Ko so končno videli druge, da o tem pripovedujejo, jim je bilo lažje.

Vas to navda z občutkom, da ima vaše delo smisel?

Da, pomemben mi je odziv gledalcev. Delam za gledalce. Za nikogar drugega.

Za dokumentarec Gradimo suženjstvo ste prejeli medijsko nagrado viktor za dokumentarni film leta. Vam nagrade veliko pomenijo?

Seveda mi veliko pomenijo. Lagala bi, če bi rekla, da mi ne. Toda ne delam za nagrade.

Priznali ste, da dobivate grožnje. Ste zaradi tega pomislili, da bi opustili novinarstvo?

Nastopijo trenutki, ko je vsega preveč. V zadnjem letu in pol sem na poklicnem področju doživela veliko pretresov. Pred tem se mi je zgodilo nekaj osebnih tragedij, ki so mi zamajale temelje. Nenadoma mi je umrl oče, ki mi je bil velika opora, in zelo težko se spopadam s to izgubo.

Kaj bi počeli, če ne bi bili novinarka?

Iskreno povedano, ne vem, morda bi počela kaj v zvezi s knjigami. Bi pa rada poudarila, da se mi zdi skrb zbujajoče, da se je, tudi ob izdatni asistenci državnih institucij, zgodilo tako razvrednotenje praktično vseh poklicev. Ob razgradnji trga dela in mantri, da je zaposleni le strošek, se je uveljavila miselnost, da vsak lahko počne vse. Tako je že vsak, ki kaj prebere na spletu, lahko zdravnik, pravnik, novinar. Razpasla se je tudi multiopravilnost. V podjetjih in tudi javnih zavodih se dogaja, da mora biti tajnica hkrati tudi računovodkinja, pravna svetovalka, receptorka, čistilka, za nameček pa mora čuvati še šefove otroke. Za isto plačilo seveda. To vodi v nižanje kakovosti in izčrpavanje človeških virov, kot se ljudem reče po novem.

Vas tudi v zasebnem življenju zanimajo bolj resne teme?

Včasih mi ljudje, ki me kličejo, mi pišejo ali me kje ustavijo, govorijo, da mi zaupajo, ker se jim zdim poštena. Priznam, da me to kar prestraši, saj je to velika odgovornost in teh ljudi ne bi rada razočarala. A kot vsak drug človek imam široko paleto različnih lastnosti, od dobrih do slabih. V prostem času se seveda rada sprostim in nasmejim. Kot človeka in kot novinarko pa me jezijo krivice, ki se dogajajo malemu človeku, in bedasta pravila ter birokratski postopki, ki služijo samo temu, da ljudem grenijo življenje. In na to poskušam opozarjati pri svojem delu. Nekateri pa to dojamejo kot kritiko Slovenije in mi očitajo, da je ne maram. Tako dobim tudi kako sporočilo, da naj grem tja, od koder sem prišla, ker nisem Slovenka in so moji starši priseljenci iz Bosne. Jaz nisem od nikoder prišla. Tukaj sem rojena, tukaj sem odrasla, tukaj sem končala fakulteto, tukaj delam in plačujem davke. Zakaj bi nekam šla? Imam pravico kritizirati to državo kot vsak državljan. Imamo čudovito naravo, čisto in varno državo, poštene in delovne ljudi, vendar so nas vladajoče elite usmerile na napačno pot. Zelo rada imam Slovenijo, zato si želim, da postane država, ki bo prijazna in lepa za vse ljudi.

Kateri so vaši najljubši slovenski kraji?

Povsod je lepo in povsod me kaj navduši. Štajerska gostoljubnost, prekmurske ravnice, dolenjski grički, belokranjska pogača, prleška prijaznost, koroški ržen kruh, primorska sončnost, notranjski skrivnostni gozdovi, gorenjski hribi in jezera. Na tem majhnem koščku zemlje imamo vse. Kamorkoli pridem, rečem: Joj, kako je tukaj lepo.

Vas navdaja upanje za našo državo?

Da. Sem večna optimistka, čeprav je mogoče moj optimizem nekoliko naiven. 

Besedilo: Danaja Lorenčič
Foto: Primož Predalič

Priporočamo