Jelena Aščić: »Zame floskule politikov niso pomembne«

Kar nekaj je bilo ugibanj, kdo bo nasledil priljubljenega voditelja Janka Šoparja na stolčku voditelja oddaje Tednik, saj gre za oddajo z dolgoletno tradicijo in izjemno priljubljenostjo tako med mlajšimi kot med starejšimi gledalci. Prvi Tednik je bil na sporedu 6. januarja 1983, takratne zgodbe pa so spremljale gospodarsko, kulturno in politično dogajanje v nekdanji Jugoslaviji ter pozneje njen razpad. Danes so rdeča nit tedniških zgodb težave običajnega človeka, s katerimi se srečuje vsak dan, gledalce pa prodorna ekipa Tednika informira tudi o aktualnih družbeno-političnih temah. Veliko tedniških zgodb nastane tudi na predlog gledalcev.

► Jelena, ste se razveselili tega, da ste postali voditeljica oddaje Tednik? Ste kaj nervozni, ker boste stopili v čevlje Janka Šoparja – boste oddajo vodili kaj drugače kot vaš predhodnik?

Novih izzivov se vedno razveselim in jih tudi vedno potrebujem, sicer se začnem dolgočasiti. Kanček treme je seveda prisoten, saj gledalci Tednik povezujejo z Jankom Šoparjem in bodo nekateri zagotovo tudi nezadovoljni s spremembo. A številni komentarji so pozitivni in upam, da bom upravičila pričakovanja in želje gledalcev.

► Ste redna gledalka Tednika? Ste za Tednik kdaj morda pripravili kakšen prispevek?

Spomnim se, ko mi je pred skoraj 15 leti takratni urednik Otmar Pečko prvič rekel, naj naredim prispevek. Kakšno tremo sem imela, saj je ta oddaja od nekdaj veljala za nekaj posebnega. Nikoli si pa nisem mislila, da jo bom nekoč lahko vodila.

► Kakšen izziv vam predstavlja vodenje te oddaje?

Izziv bo predvsem ta, ker bom delala tako v studiu kot na terenu, torej bom pravzaprav napovedovala tudi svoje prispevke. To pri nas še ni zelo uveljavljen način, a na tujih televizijah ni to nič neobičajnega.

► Torej boste delali kot voditeljica in tudi kot novinarka. Kaj vam je bližje? Nekoč ste dejali, da voditeljstvo ni vrh novinarstva – kaj potem je?

Vsak segment novinarstva je pomemben, na televiziji je pomembno tudi studijsko delo. Nekomu leži zasliševanje sogovornikov v studiu, drugemu delo na terenu. Tudi v voditeljski vlogi lahko novinar seveda dosega vrhove in razkrije marsikaj in razkrinka marsikoga. A jaz sem bolj terenski tip novinarja in zame osebno je dokumentarni film žanr, pri katerem lahko pokažem največ avtorstva.

► Bodo v ospredju resne in pomembne teme – kaj so to za vas?

V ospredju bodo še vedno socialne in tudi družbeno-kritične teme. Zame niso pomembne floskule politikov, ampak zgodbe ljudi, ki so ujeti v primežu robotiziranega sistema, razčlovečene birokracije, neučinkovitega pravosodja, skorumpiranega zdravstva, saj prav te zgodbe najbolje kažejo, koliko je v resnici naša država socialna in pravna.

► Kaj menite o medijih, ki vedno bolj rumenijo in odrivajo socialne teme, ki se tičejo nas vseh, na stranski tir?

Mediji so odraz družbe, hkrati pa jo krojijo. To je začarani krog. Nekoč so imeli mediji predvsem informativno in izobraževalno vlogo, danes v veliki meri prevladuje zabava. Resničnostni šovi so eden od najslabših izumov televizije, mislim, da ti šovi izjemno slabo vplivajo na mlade, saj jim pošiljajo sporočilo, da si lahko slaven in bogat brez posebnega truda. In pošiljajo sporočilo, da sta slava in denar vrednoti.

► Kar nekaj žalitev je bilo na račun vašega porekla. Kako se odzivate na to?

To je odraz njihove vzgoje in kulture. Če želijo svetu prikazovati sebe kot primitivne ljudi, ki ne poznajo osnov bontona, pa naj.

► Odmeven je bil tudi vaš dokumentarec Gradimo suženjstvo. Od tega je zdaj minilo že šest let, se vam zdi, da se je kaj spremenilo?

Žal so se razmere še poslabšale. Tuji delavci so dobesedno v suženjskem razmerju, zato ker je njihovo delovno dovoljenje eno leto vezano na delodajalca. Zato morajo prenašati vse, tudi najhujše vrste izkoriščanja. Če se delodajalcu uprejo, jih ta odpusti in izgubijo delovno dovoljenje ter jih izženejo iz Slovenije kot zločince. Seveda so tudi slovenski delavci v vse slabšem položaju in nič ne kaže, da bo bolje, ampak samo še slabše.

► Kakšni so bili vaši novinarski začetki – kaj vse ste že počeli na RTV, da ste zdaj postali voditeljica Tednika?

Začela sem kot napovedovalka, že pri 17 letih. Program sem napovedovala nekaj let, ob tem sem študirala primerjalno književnost na Filozofski fakulteti in delala tudi na različnih radijskih postajah in drugod. Po ukinitvi napovedovanja sem za eno leto odšla na POP TV in se nato vrnila na RTV, in sicer v Informativni program. Tu sem pristala po naključju in se v tem našla. Najprej sem delala kot mlajša dežurna v desku, ko sem opravila govorno šolo pri Ajdi Kalan in druga izobraževanja, sem začela delati prispevke najprej za Vaš kraj, potem za Dnevnik in Odmeve, kmalu sem prevzela vodenje jutranjih poročil, nato popoldanskih, pa Dnevnika, pogovornih oddaj Polemika in Odkrito, naredila sem dva dokumentarna filma Gradimo suženjstvo o izkoriščanju gradbenih delavcev in Nikomur ne smeš povedati o spolnih zlorabah otrok.

► Kaj pa počnete zasebno – kaj vas navdihuje, sprošča?

Po službi grem najraje na sprehod v gozd, konec tedna v hribe. Zame je to idealen način za sprostitev in pomiritev pa tudi za nabiranje kondicije, ki jo v tako stresnem poklicu še kako potrebuješ.

Kaj Janko Šopar svetuje Jeleni?

• Poklicali smo še Janka Šoparja, zdaj že upokojenega voditelja oddaje Tednik, ki je bil med gledalci izjemno priljubljen, oddajo Tednik pa je vodil kar 566-krat. Vprašali smo ga, ali sta se z Jeleno Aščić pogovarjala o njenem vodenju oddaje Tednik in kaj ji je svetoval. "Jeleno poznam in cenim njeno delo ter mislim, da bo dobra voditeljica oddaje Tednik. Svetoval bi ji, naj bo to, kar je, in nič drugega. Vedno pravim, da kamera vidi v dušo človeka. Naj povem, da sva se že pogovarjala o tem, da bo ona nasledila vodenje oddaje in torej mene. Povedal sem ji, kako sem delal: vedno sem poslušal in poskušal dati nekaj sebe v oddajo, to je bistveno."

Tekst: Eva Jandl

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord