Izjemni slovenski plezalec Jernej Kruder je na tekmi v Moskvi stopil na najvišjo stopničko.
Prepričan je, da sta za to zaslužni predvsem sproščenost pa tudi kopica trdega dela. Jernej namreč tudi med premorom pred začetkom nove sezone ni počival, če pa si je že vzel nekaj dni odmora, je kaj hitro začutil, da plezanje neizmerno pogreša.
Čestitke za uspeh v Moskvi. Se je po zmagi vaša vizija za to sezono kako spremenila ali ostaja ista?
Mislim, da ostaja ista. Sproščenost in veliko plezanja v skali sta pravi recept za dobre rezultate v tej sezoni. Sprostil sem se s tem, da sem plezal v skalah, temu sem letos posvetil še nekaj več pozornosti. Potrudil se bom, da bom še kdaj stopil na najvišjo stopničko. A plezanje je nepredvidljivo in raznoliko. Menim, da je že dejstvo, da sem v dveh letih dvakrat stopil na vrh, odličen dosežek. Mislim, da je mogoče prav vse, in upam, da bo nihanj v tej sezoni čim manj.
Si izzive pogosteje postavljate v osebnem ali športnem smislu?
Po pravici povedano - v nobenem. Na tekmo rad pridem brez kakršnih koli ciljev. Morda so moji izzivi še najpogosteje osebne narave, saj bi rad zadovoljil sebe in prikazal dobro plezanje. Glede na precej različne rezultate na začetku sezone sem izpolnil tisto, kar sem si želel. Odplezati želim najbolje, kar znam. Velikokrat me preleti želja po zmagi, potem pa si rečem, da bom ob visokih ciljih lahko le razočaran. Če teh ciljev nimam, je samo plezanje precej večji užitek. Posledično pridejo tudi rezultati.
V plezanje je vpeta tudi vaša družina. Je to velikokrat pripomoglo k vaši zagnanosti?
Ja, na začetku je bilo zelo pomembno. S starejšo sestro sva skupaj začela plezati, vendar je ona sčasoma odnehala, saj se v tem ni našla. Mlajši dve sestri sta sledili najinim stopinjam. Ena trenutno zaključuje fakulteto za šport z nazivom trenerka športnega plezanja, druga pa se je ob dobrih rezultatih uvrstila tudi v ekipo za svetovni pokal. Včasih je bila vsa družina vpeta v plezanje, zdaj pa, roko na srce, sva tekmovalca le še midva z Julijo.
Se še danes kdaj pomerite s sestrami?
Nežo težko zvabim na plezanje, z Julijo pa se, če le dopušča čas, rada odpraviva v skalo. Letos sva tako že dvakrat plezala v Švici, saj rad plezam v družbi. Po pravici povedano imam ob sebi najraje Julijo, saj želim, da se zabava, uživa. Da vidi, koliko nama ta šport dejansko pomeni. Vesel sem, če se mi pridruži v skali.
Kako pogosto pa sedete na motor? Lahko v sedlu motornega konjička prevetrite misli?
Lepo je bilo, ko sem divjal po gozdnih cestah, a v zadnjem letu res nisem našel časa za to. Pogrešam motor, a na srečo je moja ljubezen do plezanja tako velika, da lahko tudi motor odmislim.
Menite, da se boste kdaj poslovili od plezanja? Ali si tudi na stara leta predstavljate, kako ste v plezalni steni?
Plezal bom, dokler se moje življenje ne izteče. Plezanje je moje življenje, s tem se preživljam. Ne glede na vse bi rad ostal v plezanju. Alternativa za čas, ko ne bo več mogoče tekmovati, je brez dvoma plezalni center. V Celju bi nam prišla prav kakšna balvanska stena. Je pa res, da sem trenutno tako zelo vpet v plezanje v naravi, da bi se le s težavo osredotočil v ustanavljanje centra. Po pravici povedano se na stara leta vidim v vlogi ambasadorja plezanja, ki uživa in pleza - ne glede na starost.
Ste si po koncu minule sezone lahko odpočili? Ste se umirjali doma ali si privoščili kakšno potovanje?
Zame konec sezone ne obstaja, saj plezam 24/7. Pridejo dnevi, ko si privoščim počitek, pa vendar. Morali bi povprašati mojo družino, pravi dosežek je, če jim uspe me zvleči za kakšen teden na smučanje. Pravijo, da sem nevzdržen in siten. Komaj čakam, da grem nazaj v steno.
Adrenalinske dogodivščine
Evforija pred tretjim dogodkom Triglav The Rock narašča. Dogodek, ki bo 25. maja na Kongresnem trgu ponudil tudi obilje brezplačnih vsebin za aktivno preživljanje prostega časa mladih in družin, je pozdravil tudi Jernej, ki se že spogleduje z novimi izzivi.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografija: Igor Šukur
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del