Jernej Kuntner: Časi so se spremenili

Jernej zdaj že pridno snema drugo sezono serije Usodno vino. (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
12. 3. 2016

Najprej smo ga klicali Pšemek, potem Merkatori, zdaj pa najpogosteje kar župan. V seriji Usodno vino Jernej Kuntner namreč upodablja Matjaža Petriča, ki je vse prej kot zabavni Čeh ali italijanski šarmer, je pa zdaj še toliko bolj zanimiv njegov igralski repertoar, okrog katerega se je z vprašanji tokrat pletla tudi revija Story.

Story: Vaš oče je igralec in pesnik Tone Kuntner. Ste kot otrok hoteli postati kot oče?

Ne, v bistvu ne. Seveda sva z bratom od majhnih nog v gledališču, ampak nobeden od naju ni hotel postati igralec. Hotela sva postati biologa, kar moj brat zdaj tudi je. Sicer sem v gimnaziji začel sodelovati v številnih igralskih skupinah, na koncu četrtega letnika pa sem zrežiral igro Butn skala, ki smo jo potem uspešno igrali po Ljubljani. O tej smeri sem potem konkretneje začel razmišljati v vojski, kjer sem potuhtal, da biologija morda ni zame ... V vojski sem dojel, ker se tam pač več ukvarjaš sam s sabo.

Story: Kako pa se je položaj oziroma status igralcev spremenil od časov, ko ste sami začeli kariero?

Se je spremenil. Jaz sem šel takoj po zaključku akademije leta 1996 v službo v mestno gledališče in leta 1997 že začel na polno ustvarjati. Zlati časi so trajali nekje do 2006, 2007 in igralec je lahko res veliko nastopal. V teh 20 letih, kar sem igralec, sem videl, da se je proračun v zadnjih osmih letih močno stanjšal, tudi podjetja ne najemajo več toliko igralcev, pa čeprav smo v preteklosti vsaj enkrat tedensko imeli kakšen takšen nastop.

Story: Mislim, da ljudje delo v gledališču in v filmu vedno povezujemo z razkošjem. Kako razkošno je življenje igralca v resnici?

Sem hvaležen za vse, kar se mi dogaja v življenju, predvsem za zdravje in družino. Zdi se mi, da imam to srečo, da gledam v življenje s takimi očmi, da se mi stvari odpirajo.

Story: Pa nam vseeno lahko namignete, kakšnega življenja ste bili deležni v 'zlatih časih'?

Imam kar srečo, da me ljudje na nastopih, odkar sem postal priljubljen, malce 'nosijo po rokah'. Imam anekdoto z nekega nastopa, kjer sem nastopil kot gost. Policija me je pred nastopom namreč poklicala, kako imam urejeno varnost, skozi kakšen vhod se bom pripeljal, kako bom odšel ... V takšnem smislu so ljudje mislili, da smo mi zvezde. Je pa res, da nas ljudje delajo zvezde, in tudi takrat so nas.

Story: Pa je plača igralcev zanesljiva ali se moraš ves čas 'metati ven'? Ali vaš igralski repertoar v tem svetu govori zase?

Ja in ne. V tem umetniškem igralskem svetu imaš 'umetnike' in 'komercialo', in mene tisti, ki niso v komercialnih vodah, mečejo samo v komercialni koš in pravijo, da nisem umetnik. Mislim pa, da sem v vseh teh letih dokazal, da se lahko tudi komercialo lahko zelo umetniško igra. Če te pa ti 'umetniki' spustijo zraven, ni nujno, da tvoji dosežki s 'komercialnega' področja kaj štejejo. Morda bo celo koga obremenjevalo to, da sem bil Pšemek ali Merkatori.

Story: Pa ste kdaj dobili občutek, da se je kdo 'nalepil' na vas zaradi vaše prepoznavnosti?

So, seveda so bili tudi taki primeri, ampak tega nisem dolgo dojel. Vedno, v vsakem trenutku, ko vidiš, da nekomu uspe, se priklopijo nate nekakšne 'hijene'. Ampak o tem ne bi rad izgubljal preveč besed ...

Story: No, poleg igranja pa ste aktivni tudi na področju sinhronizacije, kajne?

To so izredno luštni dogodki. Vsaka sinhronizacija se dela dva do tri tedne in kot režiser moram biti v tem času veliko tam, kar lahko hitro postane zelo utrujajoče. Paziti moraš, da se ustnice ujemajo z govorom lika v risanki, da so dobri prevodi, da je vse komično ... Mislim, da imajo moje sinhronizacije ta korak naprej, da združujejo komičnost z originalom.

Story: Pred kratkim ste v studiu za Kung Fu Pando 3 sodelovali tudi z Alenko Košir, kajne? Kakšen nasvet ste ji dali, da se vam je za pomoč tako prisrčno zahvalila na FB?

Res sva. Z njo smo naredili tri različne like, med njimi tudi lik debele gospe. In ker je takšna suhica, je seveda morala prilagoditi svoj glas, in svetoval sem ji, kako mora govoriti, da bo zvenela kot debela gospa. Alenka je vse nasvete upoštevala in po glasu je na koncu res zvenela kot starejša gospa. (smeh) Moji nasveti so takšni, kot sem se jih naučil v zadnjih 20 letih ...

Story: Pa sta zdaj v studiu prvič sodelovala?

Z Alenko ja, sicer pa smo prej delali že z Juretom Koširjem. Mi smo sicer že dolgo prijatelji, še preden sta bila z Juretom poročena in prej, ko sta imela otroke. Tudi na njuni poroki sem bil na Bledu. Z Juretom smo sicer ravno za Kung Fu Pando 1 posneli zvok nosoroga ... Dober je, Jure.

Story: Verjetno so te sinhronizacije zanimive tudi zato, ker jih lahko stereotipno še bolj 'okrasiš'. Si tudi vi to privoščite?

Mislim, da je čar to, da skreiraš nove like, jim daš karakter, ampak v realnem smislu. Ne da se nekaj pačiš. Mislim, da mi to uspeva tudi v igralskem smislu, da nisem samo Jernej, ki bere tekst. Pa tudi če bi vam naštel nekaj risank, v katerih sem igral, me veliko ljudi ne bi prepoznalo. Tudi moji tonski tehniki v studiu Ritem pazijo in poslušajo, kaj delam, pa tudi oni včasih rečejo, da me ne bi nikoli prepoznali. Me pa moti, da v Sloveniji po koncu risanke ni slovenskih igralcev, ki so posodili glasove, v 'zahvali'. Bilo bi pošteno in dostojno ter lepo do igralcev, da bi jih na koncu podpisali.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley

Značke: Jernej Kuntner
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story10/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 10/2016

Story 10/2016, od 03. 03. 2016